Jedro

Smisel preizkusa pripornih razlogov po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 207. člena ZKP ni v tem, da se vsakokrat znova ugotavlja obstoj pripornih razlogov temveč, da se preizkusi morebitne nove okoliščine tako glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot pripornih razlogov in nenazadnje glede neogibnosti odreditve pripora.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega I.K. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom ob ugotovitvi, da je priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še vedno podan, obtoženemu I. K. pripor iz tega razloga podaljšalo.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da obtoženca izpusti na prostost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, ko je moralo po poteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog. Obtožencu je bil pripor pred tem podaljšan ob izreku še nepravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen pet let zapora ter denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, odločitev sodišča, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pa je bila potrjena s strani Višjega sodišča v Kopru z dne 4.12.2015 opr. št. I Kp 12093/2015. Od tedaj dalje pa se glede obstoja obravnavanega pripornega razloga ni zgodilo prav ničesar, kar bi postavilo pod vprašaj pravilnost ugotovitve, da je obtoženec še vedno begosumen. Pisni odpravek sodbe namreč še ni bil izdelan, prav tako niso bila opravljena morebitna druga procesna dejanja, obstoja spremenjenih okoliščin pa tudi obtoženčev zagovornik v pritožbi ne zatrjuje temveč ponovno polemizira z ugotovitvami sodišča, kljub temu, da je bilo na njegove enake navedbe v postopku že večkrat odgovorjeno. Kolikor navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu znova ponavlja nesmisle in protispisnosti glede obstoja pripornega razloga in da zato tudi njemu ne preostane drugega, kot da na dane kršitve ponovno opozarja, pa se seveda zastavlja vprašanje smiselnosti vlaganja pritožb. Če je namreč pritožnik glede na konkretne očitke že dobil odgovor pritožbenega sodišča, potem je jasno, da odgovor ob povsem enakem očitku ne bo drugačen in gre zato dejansko za nepotrebno ponavljanje že večkrat sprejetih odločitev. Smisel preizkusa pripornih razlogov po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 207. člena ZKP ni v tem, da se vsakokrat znova ugotavlja obstoj pripornih razlogov temveč, da se preizkusi morebitne nove okoliščine tako glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot pripornih razlogov in nenazadnje glede neogibnosti odreditve pripora. Če se te okoliščine tekom postopka, ko se dokazi izvajajo, lahko spreminjajo, pa za sedanjo fazo postopka, ko je sodba že bila izrečena, tega ni moč trditi. Edina spremenjena okoliščina je potek časa, od kar se obtoženec nahaja v priporu, vendar tudi le-ta ni tolikšen, da glede na višino izrečene zaporne kazni ne bi opravičeval podaljšanja pripora. Ker spričo vsega obrazloženega obtoženčev zagovornik tudi tokrat ni uspel izpodbiti pravilnosti izpodbijanega sklepa, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.