Jedro

Iz dokaznega postopka ne izhaja, iz kakšnega razloga je delavcem tožene stranke delovno razmerje prenehalo, kot tudi ne izhaja, na kakšen način je od januarja do februarja 2010 prenehalo delovno razmerje 32 delavcem. Zato ni mogoče presoditi, ali je bila pravilno uporabljena določba 2. odst. 96. čl. ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če v obdobju treh mesecev zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odst. 96. čl. ZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki II/1, 2 in 7 ter v točki III razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I/B, točka II/3, 4, 5, 6).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 znesek 450,68 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto 378,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do plačila (tč. I/A). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (razlika do vtoževanih 541,89 EUR) je zavrnilo (tč. I/B). Nadalje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 12. 2009 nezakonita, zato ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007 (tč. II/1); da je tožena stranka tožnika dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo, mu za čas od 11. 1. 2010 do vrnitve nazaj na delo v delovno knjižico vpisati delovno dobo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo, zanj odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne plače, vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (tč. II/2); mu izplačati regrese za letni dopust za leta 2007, 2008 in 2009 v neto zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke (tč. II/3); mu izplačati terenski dodatek za mesece od aprila 2009 do septembra 2009 v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka, do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/4); mu plačati nadomestilo za ločeno življenje za obdobje od aprila 2009 do septembra 2009, v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti, razvidne iz izreka, do plačila, na te zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/5); mu plačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v znesku 675,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 do plačila, obračunati od skupnega zneska bruto znesek in od njega odvesti pripadajoče davke in prispevke (tč. II/6), ter mu povrniti pravdne stroške (tč. II/7). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (tč. III).

Zoper navedeno sodbo, smiselno v zavrnilnem delu, je vložil laično pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pravice uveljavljati vseh svojih dokazil zoper toženo stranko, predvsem zvočnega zapisa pogovora med direktorjem A.A., finančnim direktorjem B.B., pravnikom C.C. ter tožnikom z dne 20. 9. 2009, ki dokazuje, da tožniku ni bila podana odpoved iz poslovnih razlogov, temveč iz razlogov, ki jih je tožnik navajal, torej zaradi prijave na inšpektorat za delo. Isti zapis dokazuje, da je vročilnica z dne 3. 11. 2009 falsifikat. Sodišče tudi ni izvedlo drugih pomembnih dokazov (zvočni zapis z dne 12. 11. 2009, vpogled v različne listinske dokaze). Drži, da inšpekcijski organ ni izdal nikakršne odločbe, vendar se da slutiti, da je isti organ delodajalca kontaktiral, saj je potem tožena stranka preklicala sklep o začasni razporeditvi na delo v D., nato pa je izdala sklep o čakanju na delo. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz poziva, ki ga je tožnik poslal toženi stranki dne 23. 12. 2009, izhaja, da je poziv posledica priporočila inšpektorice. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik ves čas druge zaposlitve pri delodajalcu stanoval v samskem domu na …. Tožniku je delodajalec plačeval tudi najemnino, zato je točno vedel, kje tožnik dejansko prebiva. Ko se je tožnik pri njem zaposlil drugič, pa je v pogodbo o zaposlitvi delodajalec kar prepisal naslov iz prve pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe ZDR glede odpovedi večjemu številu delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpustila kar 10 varilcev, pri odločitvi o tem, komu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi pa se je sklicevala na delovno uspešnost posameznika. Pri tem pa ni upoštevalo izjav E.E. in F.F., ki sta izjavila, da nista sodelovala v ocenjevanju. Sodišče tudi ni preverjalo, na kakšen način je prenehalo delovno razmerje 10 varilcem. Tožena stranka je odpuščala delavce, zaposlene za nedoločen čas, istočasno pa je pogodbenim delavcem podaljševala pogodbe. Izvedenec finančne stroke je mnenje pripravil na podlagi falsifikatov tožene stranke. Tožena stranka je tožniku od plač trgala določene zneske, ki so bili kasneje prikazani kot regresi za letni dopust. Tožnik ni nikogar pooblastil, da ga je prijavil na naslovu v G., zaradi česar je upravičen do terenskega dodatka. Tudi nadomestila za ločeno življenje tožnik ni prejemal. Sodišče je dejansko stanje v zvezi z navedenim ugotovilo na podlagi neresničnih listin.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na tožnikove denarne zahtevke, medtem ko je dejansko stanje v delu zahtevka, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pa vsaj preuranjena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 2. 12. 2009. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Tožnik je imel možnost, da pravočasno predlaga dokaze, kar velja zlasti za zvočne zapise, ki jih po tožnikovem mnenju, sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Tožnik izvedbe tega dokaza ni predlagal, zato ga sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo. V zvezi z drugimi predlaganimi dokazi, ki jih tožnik našteva v pritožbi in ki jih sodišče prve stopnje po njegovih navedbah ni izvedlo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 ni predlagal dopolnitve dokaznega postopka, ni imel pripomb in tudi ni grajal procesne kršitve skladno z 286.b. čl. ZPP. Skladno s to določbo mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Slednjega tožnik ni dokazal, zato pritožbeno sodišče teh njegovih pritožbenih navedb ni upoštevalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vročanje pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik redno odpoved iz poslovnih razlogov osebno prejel dne 11. 1. 2010 in se je s tem dnem z odpovedjo seznanil. Tožnik je tožbo vložil dne 25. 1. 2010, kar je pravočasno, zato je bilo tožniku v zvezi z odpovedjo tudi zagotovljeno sodno varstvo. Zaradi nepravilne vročitve odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita.

Na podlagi določb 1. odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ob ugotovitvi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno najmanj 30 delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tak program je na podlagi 2. odstavka tega člena dolžan izdelati tudi, če v obdobju treh mesecev zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odst. 96. čl. ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki dne 13. 10. 2009 zaposlenih 847 delavcev (priloga B7), na dan 5. 11. 2009 pa 844 delavcev, kar pomeni, da je od oktobra do novembra 2009 delovno razmerje prenehalo 3 delavcem. Nadalje, da je imela na dan 3. 12. 2009 zaposlenih 816 delavcev, kar pomeni, da je od novembra do decembra 2009 delovno razmerje prenehalo 28 delavcem. Iz dokaznega postopka ne izhaja, na kakšen način je tem delavcem delovno razmerje prenehalo, kot tudi ne izhaja, na kakšen način je od januarja do februarja 2010 prenehalo delovno razmerje 32 delavcem. Sodišče prve stopnje je resda ugotovilo, da je v decembru 2009 tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov 26 delavcem in v marcu 17 delavcem. Na kakšen način je delovno razmerje prenehalo ostalim delavcem od meseca novembra 2009 do maja 2010 pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Sodišče je na str. 10 sicer zapisalo, da je v mesecih avgust, september in oktober 2009 delovno razmerje delavcem prenehalo s potekom pogodb o zaposlitvi za določen čas, z upokojitvijo ali s sporazumno razveljavitvijo, ni pa ugotovilo, da enako velja tudi za preostale delavce v obdobju od novembra do maja 2010, ki niso na seznamih odpuščenih delavcev, ki jih je predložila tožena stranka (B17 in B18). Glede na navedeno ni bilo mogoče presoditi, ali je bila pravilno uporabljena določba 2. odst. 96. čl. ZDR, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita, preuranjen.

Sodišče prve stopnje vseh okoliščin, pomembnih za presojo ali je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo in sicer v odločitvi, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zadevo v tem obsegu, skupaj z odločitvijo o stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako kot izhaja iz izreka (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter iz ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

V preostalem pa so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vtoževanimi denarnimi zahtevki, ki so se nanašali na regrese za letni dopust in nadomestilo za ločeno življenje, angažiralo sodnega izvedenca finančne stroke H.H. Izvedenec je, kot je tudi sam izpovedal, na podlagi plačilnih list in dokazil o nakazilu zneskov iz teh plačilnih list na tožnikov bančni račun ugotovil, da je tožnik vtoževane zneske (razen delno regresa za letni dopust za leto 2006) prejel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno dejstvo, da je imel tožnik prijavljeno začasno prebivališče v kraju dela, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik do terenskega dodatka ni upravičen. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da tožnik do tega dodatka glede na dejstvo, da mu je bil priznan in izplačan dodatek za ločeno življenje, ni upravičen tudi glede na določbo 3. odst. 53. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami in dopolnitvami).

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na jubilejno nagrado. S 1. 1. 2006 je pričela veljati določba 3. odst. 58. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki velja za tiste delavce, ki so pogodbo o zaposlitvi sklenili po 1. 1. 2006. Po tej določbi tem delavcem pripada jubilejna nagrada zgolj za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in ne več za skupno delovno dobo. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 29. 5. 2006, do nagrade ni upravičen.

Glede na navedeno je v preostalem pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.