Jedro

Zakonodajalec je v 5. odstavku 12. člena ZDRS taksativno določil pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da pristojni organ sploh lahko odloča po prostem preudarku.

Prvostopenjski organ je vlogo tožnika zavrnil po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker je zabeležen v kazenski evidenci.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo 2) v ponovljenem postopku odločila, da ne ugodi prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da ji je vlogo tožnika v pristojno reševanje odstopilo Ministrstvo za notranje zadeve, pravna podlaga za pridobitev slovenskega državljanstva pa je bila opredeljena naknadno po pisnem pozivu prvostopnega organa. Tožnik, ki ga je v upravnem postopku zastopal oče A.A., se je oprl na 5. odstavek 12. člena ZDRS v povezavi s 1. odstavkom 10. člena ZDRS. Prvostopni organ je, po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker je zabeležen v kazenski evidenci pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije pri predhodnem odločanju z odločbo z dne 28. 4. 2009 vlogo tožnika zavrnil, ker ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev po določilu 5. odstavka 12. člena v zvezi s 1. odstavkom 10. člena ZDRS, zato prvostopni organ ostalih pogojev ni bil dolžan ugotavljati, saj ne bi vplivali na drugačno odločitev. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, ki ji je drugostopni organ ugodil in navedeno prvostopno odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek z napotki, ki zadevajo obliko ter sestavne dele odločbe, pa tudi zato, ker prvostopni organ pred svojo odločitvijo ni seznanil stranke s konkretnimi podatki o višini in vrsti izrečenih kazni, ki so bili pridobljeni po uradni dolžnosti iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje. Zato je v ponovljenem postopku prvostopni organ tožnika preko pooblaščenca, skladno z določili 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), pisno seznanil z vsemi svojimi ugotovitvami oziroma dokazi, dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe ter mu istočasno dal možnost, da se v 15-ih dneh od vročitve dopisa glede ugotovljenega dejanskega stanja opredeli oziroma se o tem izreče ali svojo vlogo na podlagi 1. odstavka 134. člena ZUP umakne. Vročitev navedenega dopisa je bila po pooblaščencu tožnika opravljena 26. 3. 2010. Pooblaščenec se je v danem roku na poziv prvostopnega organa odzval z dopisom z dne 9. 4. 2010, ki mu je priložil tudi izpisek iz matičnega registra o rojstvu prosilca B.B., št. 4117 z dne 16. 3. 2009. Vendar je prvostopni organ, potem ko ju je preučil, ugotovil, da tožnik ne navaja oziroma ne dokazuje nobenih novih dejstev, okoliščin ali dokazov, ki bi vplivali na drugačno odločitev v konkretnem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da iz dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 4. 1. 2010 izhaja, da je tožnik zabeležen v kazenski evidenci, ki izkazuje, da mu je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 5. 12. 2002 izreklo enotno kazen (pod opr. št. I K 186/01, I K 722/98), ki je postala pravnomočna 24. 9. 2003, in sicer je glavna kazen zapora za dobo 20 let, ki jo je tožnik začel prestajati 7. 4. 2004 zaradi goljufije, poskusa goljufije, ponarejanja listin in umora; pri tem je ugotovljeno, da niso podani pogoji v smislu 82. člena Kazenskega zakonika (KZ, Uradni list RS, št. 55/08) za zakonsko rehabilitacijo ali izbris obsodbe. Nadalje prvostopni organ na podlagi predloženega življenjepisa tožnika ugotavlja, da je tožnik rojen v Ljubljani, kjer je dokončal Osnovno šolo C., nato pa je naredil izpit za ključavničarja in je bil tukaj tudi zaposlen ter da živi v Ljubljani, kot tudi njegova družina. V zvezi z navedbo v življenjepisu tožnika, da ne more biti državljan druge države, ker je v Sloveniji od rojstva, pa upravni organ na podlagi podatkov rojstne matične knjige Ljubljana, letnik 1964, stran ..., zaporedna številka ... ugotavlja, da je tam vpisano rojstvo tožnika dne ... 6. 1964, vpisana je tudi njegova enotna matična številka občana ter podatek, da je državljan SR Črne Gore in SFRJ, ki je vpisan na podlagi odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljana, št. 10/1-207-281/82 z dne 17. 11. 1982; fotokopija potrdila UE Ljubljana z dne 13. 1. 2009 pa dokazuje, da je imel tožnikov oče A.A. v obdobju od 9. 8. 1985 do 26. 2. 1992 prijavljeno skupno gospodinjstvo na naslovu Ljubljana, H. z družinskimi člani, med katerimi je naveden tudi tožnik, pred tem pa je imel prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani na I., še prej v J. Nadalje prvostopni organ ugotavlja, da je bil tožnikov oče sprejet v državljanstvo Republike Slovenije dne 7. 3. 2001, njegova mati pa 7. 2. 1992, njegova sestra Č.Č. dne 2. 3. 1993, brat D.D. pa 3. 2. 1992. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ presodil, da osebne, družinske in druge vezi, ki vežejo prosilca, sedaj tožnika, na Republiko Slovenijo ne pretehtajo neizpolnjevanja pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena v zvezi s 5. odstavkom 12. člena ZDRS, kar pomeni, da ne morejo vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa.

Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je organ druge stopnje, sedaj tožena stranka, zavrnilo z odločbo št. 213-889/2010/2 (133-02) z dne 21. 6. 2010. V tožbi tožnik navaja, da jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010). Pojasnjuje, da je rojen v Ljubljani, kjer je obiskoval Vrtec E. in Osnovno šolo F. ter C., da je opravil tečaj za ključavničarja in delal v Servisu G., da živi v Ljubljani in da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije na nezakonit način leta 1992. Poudarja, da je imela vsa njegova družina probleme s pridobitvijo državljanstva, vendar nihče od družinskih članov takih, kot jih ima sedaj tožnik. Poudarja, da njegova družina vseskozi živi v Ljubljani in da je to njegova edina domovina, da nikoli ni živel v Črni Gori, kjer tudi ni bil nikoli vpisan v nobeni evidenci, saj so njegovi starši prišli v Slovenijo že leta 1962. Poudarja, da je bil nemočen, ker nikjer ni dobil službe zaradi neurejenega statusa, ki jo je pred tem zaradi istega razloga izgubil, čeprav so se prispevki od njegovih dohodkov stekali v slovenske sklade, sedaj pa je obravnavan kot tujec. Sprašuje se, kam sodi, če ni slovenski državljan. Meni, da je šlo tedaj za napačno politiko in smatra odločitev o nesprejemu v državljanstvo kot dodatno kazen. Opozarja, da so bili kaznovani tudi drugi, pa so si pridobili državljanstvo. Tožnik pa, ker je kaznovan, kazen tudi prestaja, vendar si želi tudi on, da bi kdaj odšel lahko čez vikend domov ter se srečal s starši in vso družino, česar ni doživel v zadnjih 12-ih letih, čeprav ima odsluženo več kot polovico kazni, vendar mu izhoda nočejo odobriti, ob sklicevanju na njegovo državljanstvo, čeprav se tožnik počuti kot državljan Slovenije, ker je to njegova domovina in nima druge. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 5. odstavka 12. člena ZDRS. Po tej določbi pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije polnoletno osebo, rojeno na območju Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje in če izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da oseba ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen, daljšo od treh mesecev, ali pa da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo daljšo od enega leta (6. točka), da ji ni bila iz rečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka), da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka), da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka) in da da prisego o spoštovanju svobodnega, demokratičnega, ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka). Iz citiranih zakonskih določil tako izhaja, da je zakonodajalec v 5. odstavku 12. člena ZDRS taksativno določil pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da pristojni organ sploh lahko odloča po prostem preudarku in če je to v skladu z nacionalnim interesom, kar je dodatni zakonski pogoj, poleg prej navedenih pogojev iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, za sprejem osebe, ki je bila kot tožnik kot v konkretnem primeru, rojena na območju Republike Slovenije in če dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje, kar predstavlja dodaten zakonski pogoj za sprejem v državljanstvo na podlagi 5. odstavka 12. člena ZDRS. Glede na navedeno zakonsko določbo je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, kot tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita ter skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta upravnega organa prve stopnje v zvezi z odločbo tožene stranke, saj je utemeljitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih in listinah upravnih spisov in na pravilni ter popolni dokazni oceni, pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, ki jih tožnik v tožbi ob sklicevanju na 27. člen ZUS-1 le posplošeno uveljavlja z navedbo, da tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1 pa sodišče zavrača kot neutemeljene, saj jih tožnik v tožbi ni kakorkoli določno opredelil niti substanciral. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi podatkov in listin v predloženem upravnem spisu, ker je presodilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik (1. odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah).