Jedro

Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2016 ter sklep št. ... z dne 3. 11. 2015 ter se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 21. 4. 2011, potrjeno z odločbo št. ... z dne 13. 6. 2011. Ugotovilo je, da je do dne vložitve predloga za obnovo postopka preteklo več kot tri leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo tožnik predlaga in da iz predloga tožnika za obnovo postopka ne izhaja, da bi šlo za situacijo iz 2., 3. ali 4. točke 260. člena ZUP.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 260. in četrtega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ko je zaključilo, da obnove postopka po preteku treh let ne more več predlagati. Nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje je kontradiktorna, saj sodišče razlogov iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP ni preverilo. Tožnik je v 30 dneh po pridobitvi novih dokazov toženki predlagal obnovo postopka. Tožnik je v dokazne namene predložil sklep Okrajnega sodišča v Kranju, ki je pri dolžnikovih nepremičninah opravilo izbris zavarovanja terjatve, izveden na podlagi zahteve direktorja DU A. B.B.. Tožena stranka bi po opravljenem izbrisu zavarovanja terjatve tožniku morala izplačati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. V tem obsegu je sodišče prve stopnje tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je kršilo pravilo postopka, ker je dokazni predlog o zaslišanju priče B.B. zavrnilo, v posledici tega pa napravilo napačen zaključek. Izpodbijana sodba nima vseh bistvenih elementov, niti obrazložitve, zakaj je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožnika zavrnilo. Sodba se tudi ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba posebej navaja.

4. Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Navedeni hib izpodbijana sodba nima. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, navedenim v obrazložitvi. Obrazložitev sodbe ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju.

5. Sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samami temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kakor to očita pritožba. V čem je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami v upravnem spisu, pritožba ne pove.

6. V skladu z 213. členom ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Zaslišanje predstojnika Davčnega urada A. B.B. je kot dokaz predlagal tožnik. Ta naj bi izpovedal, kaj je tožniku takrat dejal, da naj ta stori. Takšen predlog je prvostopenjsko sodišče upravičeno zavrnilo, saj zaslišanje navedene priče ni pomembno za odločitev v predmetni zadevi.

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožena stranka zakonito zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Zavoda za zaposlovanje št. ... z dne 21. 4. 2011, potrjeno z odločbo št. ... z dne 13. 6. 2011. Z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 21. 4. 2011 je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 59. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), ker tožnik ni imel minimalnega obdobja zavarovanja za primer brezposelnosti, to je 9 mesecev v 24 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi samozaposlitve v času od 14. 2. 1994 do 5. 3. 2011, ko je prenehal s samostojno dejavnostjo s.p., prispevke za zaposlovanje iz opravljanja dejavnosti s.p. pa je imel poravnane od 14. 2. 1994 do 31. 7. 2003. Odločitev Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 21. 4. 2011 je postala dokončna z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 13. 6. 2011. Navedena odločitev je postala tudi pravnomočna, saj tožnik zoper odločbo, ki jo je prejel 22. 6. 2011, ni zahteval sodnega varstva.

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih ZUP, kjer je v členih od 260 do 272 urejena obnova postopka, kot izredno pravno sredstvo.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 20. 10. 2015 predlagal obnovo postopka, priznanje pravice do denarnega nadomestila, končanega z odločbo organa druge stopnje z dne 13. 6. 2011. V predlogu je tožnik navedel, da ne drži, da ne bi imel plačanih prispevkov pred nastankom brezposelnosti najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede poravnanih prispevkov pri opravljanju dejavnosti. Davčni urad A. je 23. 9. 2014 preko Državnega pravobranilstva v A. vložil predlog Okrajnemu sodišču v Črnomlju za umik sklepa z vpisom v Zemljiško knjigo pri dolžnikovih nepremičninah št. ... in ... vpisani pri k.o. C.. Izbris je bil tudi izveden, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Kranju št. Dn 251819/2014 z dne 1. 9. 2014. Z izbrisom je tožnik dokazoval, da so dejstva obstajala že v prejšnjem postopku, sklep Okrajnega sodišča v Kranju je nov dokaz, ki se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku. Predložil je dopis Finančne uprave Republike Slovenije z dne 1. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je bil podan umik sklepa z vpisom v ZK pri tožnikovih nepremičninah ter sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1. 9. 2015 št. Dn 251819/2014. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je tožnikov predlog za obnovo postopka s sklepom z dne 3. 11. 2015 zavrglo. V pritožbi je tožnik navajal, da je vložil predlog za obnovo postopka v roku enega meseca, ko je pridobil možnost uporabiti nove dokaze in da predlog ni bil vložen prepozno. Tožnikova pritožba je bila z dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 6. 2016 zavrnjena. Navedeni odločitvi sta predmet sodne presoje.

10. V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Pomeni, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka navesti tudi dejstva, ki predstavljajo obnovitveni razlog in dejstva, ki dopuščajo uveljavljanje obnovitvenega razloga. Takšen predlog organ, ki je pristojen za odločanje, najprej preizkusi. Preizkusi ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). V skladu z 265. členom se torej preizkusi tudi, ali je bil predlog podan v zakonskem roku.

11. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka zatrjeval, da je bilo v prejšnjem postopku, katerega obnovo predlaga, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede dejstva, ki se nanaša na poravnane prispevke pri opravljanju njegove dejavnosti. Napačno naj bi bilo ugotovljeno dejstvo, da je imel poravnane prispevke pri opravljanju dejavnosti le v času od 14. 2. 1994 do 31. 7. 2013. S sklepom Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1. 9. 2015 je dobil možnost dokazati, da so dejstva glede plačanih prispevkov obstajala že v prejšnjem postopku.

12. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in predlogu tožnika nedvoumno izhaja, da je tožnik predlagal obnovo postopka zaradi možnosti uporabe novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP.

13. ZUP v 263. členu določa roke, v katerih lahko stranka predlaga obnovo postopka. Stranka lahko v skladu s prvim odstavkom 263. člena predlaga obnovo postopka v enem mesecu, v primeru iz 1. točke 260. člena od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, obnova postopka pa je vezana tudi na objektivni rok, ki je določen v 4. odstavku 263. člena. Po preteku objektivnega roka treh let od dneva dokončnosti odločbe obnove postopka ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti postopka po uradni dolžnosti. Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal. 14. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je v predsodnem postopku tožena stranka predlog tožnika napačno upoštevala in da se je njegov predlog za obnovo postopka nanašal na 4. točko 260. člena ZUP ter da je pristojni organ predhodno vprašanje, na katero se je opirala odločba tožene stranke pozneje v bistvenih točkah rešil drugače. Takšne trditve pritožnika v njegovem predlogu za obnovo postopka nimajo nobene podlage, pa tudi sicer pritožbeno sodišče dodaja, da sam sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1. 9. 2015 glede izbrisa zaznambe terjatve ne predstavlja rešitve predhodnega vprašanja, ki bi bilo drugače rešeno. Niti se odločba organa, ki je vodil postopek v zadevi odločanja priznanja pravice do denarnega nadomestila, ni opirala na predhodno vprašanje, ki bi bilo s sklepom sodišča o izbrisu terjatve rešeno drugače. 15. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.