Jedro

Toženka nikjer ne navede, na kakšen način (razen, da bo s na osebnem razgovoru s poglobljenimi vprašanji preverjala, ali tožnik res prihaja iz Pakistana) bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar bi tudi morala konkretno opredeliti, zato izpodbijanega sklepa v delu, kjer toženka utemeljuje izrek ukrepa po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni mogoče preizkusiti.

Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb, I U 683/2020 in I U 700/2020) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Vsebina ukrepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III).

Za zaključek, da je podana utemeljena nevarnost pobega morajo biti (kot določa že citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1) podane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Res se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, zanjo zaprosila v prvi varni državi in da ne bo imela t.i. ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1146/2020/4 (1312-17) z dne 3. 7. 2020, odpravi in se zadeva v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožeče stranke, vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 8. 1995 v kraju B., državljan Islamske republike Pakistan, pridržala na prostore in območje Centra za tujce (v nadaljevanju CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, od 1. 7. 2020 od 13:30 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 10. 2020 do 13:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnika je policija obravnavala 14. 6. 2020, tožnik je v Slovenijo prvič vstopil 8. 6. 2020 peš iz smeri Republike Hrvaške, nato ilegalno 10. 6. 2020 izstopil iz Slovenije v Italijo, s strani italijanskih varnostnih organov je bil prijet v Trstu 13. 6. 2020, nato pa na podlagi vračanja predan slovenski policiji 14. 6. 2020 in bil nastanjen v CT. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil 1. 7. 2020. Navedla je, da tožnik ob podaji prošnje in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, glede na 97. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženki se poraja utemeljen dvom v resničnost osebnih podatkov, saj je tožnik dejal, da je posedoval osebno izkaznico, ki so mu jo ukradli v Iranu. Glede na to, da se je tožnik podal na tako dolgo pot z namenom priti v Italijo, je skrajno nenavadno, da ne bi bolje poskrbel za varnost svojih osebnih dokumentov. Odsotnost dokumentov (ki jih tožnik tudi od doma ne more priskrbeti) toženka ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite. Gre za poskus prikrivanja resničnih osebnih podatkov zaradi otežitve vračanja ob morebitni negativni odločitvi o prošnji za mednarodno zaščito. Ob povedanem in Italiji kot tožnikovi ciljni državi (od koder je bil tožnik predan) obstaja utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje RS samostojno zapustil in tako toženki onemogočil preverjanje njegove istovetnosti. Zato je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Slednjega po oceni toženke ni mogoče obravnavati ločeno od pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik izjavil, da bo počakal do konca azilnega postopka, vendar ponovno navedel kot ciljno državo Italijo. Tožnik bi torej zapustil RS, če mu ukrep ne bi bil izrečen, in tem toženki onemogočil izvedbo osebnega razgovora, ki je namenjen podrobnejši ugotovitvi dejstev in okoliščin specifičnega primera. Da bi tožnik Slovenijo zapustil, gre sklepati tudi iz dejstva, da se je tožnik v Sloveniji že nahajal (najmanj dva dneva, kot to izhaja iz policijske depeše z dne 14. 6. 2020), kjer je imel več kot dovolj časa, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Glede na trditve tožnika o vzrokih vložitve prošnje za mednarodno zaščito (vojna med Pakistanom in Indijo in želja po svobodnem življenju), ki so bile izrecno skope, saj iz njih ne izhaja, kaj konkretno se je tožniku zgodilo v izvorni državi, bo morala toženka izvesti osebni razgovor, na katerem bo preverila razmere med Indijo in Pakistanom, na območju Kašmirja, in kako so le-te dejansko vplivale na njegovo življenje. Če tožnik v nadaljevanju postopka ne bo dostavil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti, bo toženka preko poglobljenih vprašanj preverjala, ali tožnik res prihaja iz Pakistana. Ugotovitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite je namreč odločilno dejstvo. Ker je po navedbi tožnika njegova ciljna država Italija, toženka sumi, da bi tožnik ozemlje Slovenije zapustil pred izvedbo osebnega razgovora. Vse to kaže na utemeljen sum, da bi tožnik azilni dom zapustil pred koncem postopka, zato mu je omejila gibanje tudi po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sklicevala se je že na sodbo, I U 636/2020 z dne 15. 6. 2020, sodbo Sodišča EU C-18/16. 3. Toženka je v nadaljevanju obrazložitve še ocenila, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - ne bi bil primeren, glede na očitno izkazano begosumnost tožnika in ob upoštevanju razmer, ki se nanašajo na varovanje v azilnem domu (ki jih obširno opiše), še zlasti glede na izkazano neučinkovitost pridržanja na območju azilnega doma.

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z omejitvijo gibanja je tožnik opozoril na ustaljeno upravno-sodno prakso, npr. I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010. Toženka bi morala utemeljiti (razumen - op. tožnika) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, pri čemer ne zadošča zgolj ugotovitev, da tožnik - prosilec ne more predložiti dokumenta o istovetnosti. Sicer bi morala toženka omejiti gibanje vsem prosilcem, ki so (ali bodo) kadarkoli vstopili v Slovenijo, saj redki posedujejo zahtevane dokumente. Toženka bi imela temelj za izrek ukrepa le, če bi tožnik s svojim ravnanjem npr. spreminjanjem podatkov glede identitete (brez razumnega pojasnila, zakaj) vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Odgovor, da ne ve, kdaj je prišel v Slovenijo in da mu od doma nimajo poslati kakršnega koli dokumenta, je lahko povsem iskren odgovor. Poudaril je, da prosilci za mednarodno zaščito, ko zapustijo svojo izvorno državo, večinoma ne poznajo držav, meje prehajajo ilegalno, zaradi dolge poti večkrat izgubijo orientacijo za čas in prostor. Pot iz Pakistana do Evrope je dolga, v primeru ko prehajaš meje ilegalno, ni gotovosti glede osnovnih potrebščin (hrane, spanje), in je nepravično pričakovati, da oseba ne izgubi stvari, četudi je med njimi osebni dokument. Tožnik je na poti že dve leti in je razloge za zapustitev izvorne države natančno opredelil. Zanj je bilo bistveno, da se izogne nevarnosti. Do navedb tožnika o razlogih za ne-vložitev prošnje na Hrvaškem in Grčiji se toženka tudi ni opredelila.

5. V zvezi z obstojem razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je tožnik skliceval na sodbo EU C-528/15 (Al Chodor), sodbi ESČP v zadevi Abddolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey ter sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja v CT je odvzem osebne svobode in gre za ukrep, primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnika tudi ne bi smeli pridržati v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost na podlagi člena 28 (2) ter uvodne izjave 20 Dublinske uredbe III ter člena 8 (4) Recepcijske direktive II v zvezi s členom 28 (4) Dublinske uredbe III. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost gibanja na prostore CT ter omejitve gibanja na območje azilnega doma. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti pa npr. so: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, obveznost zadrževanja na določenem mestu. Ni očitno, da je tožnik begosumen, zato je ta ukrep nesorazmeren. Opozoril je še na izostanek opredelitve pojma ''nevarnost pobega'' v nacionalnem pravu ter kršitev 22., 3.a, 8. in 153. člen Ustave RS. Tožnik je glede na povedano predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, podredno, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

6. Tožnik je sodišču tudi predlagal izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer tako, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka po prejemu tega akta takoj prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v CT. Izvrševanje ukrepa bo tožniku (ob tem, ko pogoji za izrek ukrepa niso izkazani) povzročilo nepopravljivo škodo. Tožnik se v CT počuti izrecno slabo, saj nima osebne svobode. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako npr. sodišče v I U 1289/2014, pa tudi Ustavno sodišče v Up 729/2003). Dodaten argument za utemeljenost zahteve je zahteva po učinkovitem sodnem varstvu (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člen Procesne direktive).

7. Toženka je v odgovoru na tožbo ponovila bistvene argumente iz sklepa. Meni, da bivanja v CT ni mogoče enačiti z zaporom. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

8. Sodišče je dne 13. 7. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik po vročitvi odgovora na tožbo prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztrajal pri svojih navedbah, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi. Tožnik je bil na naroku tudi zaslišan glede okoliščin v zvezi z njegovo podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito in glede okoliščin, ki so privedle do izreka ukrepa.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

12. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

13. Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 14. Sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa, s poudarkom na tožbenih ugovorih ter, ali so bili (in ali še vedno so) izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep.

15. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je toženka obravnavala okoliščine za pridržanje in tožnika pred izrekom ukrepa zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi pridržanje lahko ocenila z vidika nujnosti in sorazmernosti. Kot izhaja iz zaslišanja, izvedenega 1. 7. 2020 v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja, je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil tudi možnost, da se glede tega izjavi. Vprašan je tudi bil, ali razume, zakaj mu je omejeno gibanje na območje Centra za tujce, čemur je tožnik pritrdil. Iz zapisnika, sestavljenega istega dne, v zvezi s podajo prošnje tožnika za mednarodno zaščito, pa tudi izhaja, da je bil tožnik seznanjen s svojim pravicami (oziroma možnostmi - op. sod.) in dolžnostmi v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite (kot toženki izrecno nalaga tudi 5. člen ZMZ-1). Drži sicer, da v postopku pred toženko tožnika ni zastopal pooblaščenec (svetovalec za begunce ali odvetnik, kot je to opozorila pooblaščenka tožnika na naroku), vendar pa to ne predstavlja kršitve v postopku. Po 9. členu ZMZ-1 in nadaljnjih, kjer je predpisano zastopanje prosilcev v postopkih priznanja mednarodne zaščite, svetovalec za begunce (ali odvetnik) daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču RS in Vrhovnem sodišču RS.

16. V zvezi z razlogom za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se je toženka oprla na več okoliščin. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da je tožnik dejal, da je imel osebno izkaznico, ki so mu jo ukradli v Iranu, tožnikova ne-skrbnost z dokumenti, ob upoštevanju njegovega namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Italiji, pa je po mnenju toženke skrajno nenavadna, saj ni pričakovati, da si bo lahko brez dokumentov uredil življenje. Tretjič, da je iz vsakodnevne prakse toženke razvidno, da je to eden najpogostejših odgovorov, ko prosilci ne želijo razkriti svoje identitete. Četrtič, da je tožnik še izjavil, da če bi klical domov, mu nimajo kaj poslati, kar toženka ocenjuje tudi kot tožnikovo nesodelovanje. Po presoji toženke tožnik ni podal upravičenih razlogov, zaradi katerih zahtevanih dokumentov ne more predložiti, in zaključila, da utemeljeno dvomi v tožnikove navedbe glede osebnih podatkov in, da je tožnikov razlog, zakaj ne želi (op. sod.) dostaviti dokumentov, poskus prikrivanja pravih osebnih podatkov zaradi otežitve vračanja v izvorno državo v primeru negativne odločitve o njegovi prošnji.

17. Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka ni pojasnila, zakaj dvomi v v tožnikovo identiteto, saj za izkaz dvoma v istovetnost po upravno-sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 46/2010, I Up 193/2010, idr.) res ne zadostuje, da tožnik nima osebnih dokumentov. Sklicujoč se na 97. člen ZTUj-2 (v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZMZ-1) toženka namreč ne obrazloži, zakaj tožniku ne verjame, razen kolikor se opira na svoje pretekle izkušnje s prosilci. Ob tem je pa iz spisa razvidno, da je tožnik ves čas postopka in tudi pred sodiščem navajal enake osebne podatke - osebno ime in priimek, datum in kraj rojstva, itd, na kar pravilno opozarja tudi tožnik. Tožniku toženka nadalje očita premajhno skrbnost pri ravnanju z dokumenti oziroma izraža dvom o samem dogodku, tj. kraji njegove osebne izkaznice v Iranu, pri čemer ga pa v zvezi s tem dodatno ne zasliši. Na naroku je sicer tožnik najprej povedal, da je dokumente v Iranu izgubil, nato pa (po postavitvi dodatnih vprašanj in pojasnili) izjavil, da so mu jih ukradli (torej enako kot prej v postopku). Na naroku je tudi opisal, v kakšnih okoliščinah je do kraje prišlo (na poti čez Iran skozi puščavo, ponoči), to pa bi - kot že povedano zgoraj - morala toženka razčistiti že v upravnem postopku. Ker pa je tožnik potoval ilegalno, kar ni sporno (v skupini 24 oseb, s kamionom, s pomočjo tihotapca, ki mu je plačal 1000 EUR), so možnosti, da je do tega dogodka (kraje dokumentov in denarja) prišlo, nedvomno večje, kot pa v primeru, če bi potoval legalno. Sodišče se sicer strinja s toženko, da bi njene izkušnje v tovrstnih postopkih s prosilci za mednarodno zaščito utegnile kazati na izogibanje razkritja osebnih podatkov prosilcev (torej tudi tožnika), vendar tega ni mogoče posplošeno očitati v vseh primerih, temveč je treba (seveda, ob upoštevanju izkušenj glede na obravnavane primere) to presoditi v okviru okoliščin vsakega posameznega primera.

18. Na (vsaj) preuranjen zaključek o obstoju očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kaže tudi izjava tožnika na naroku, da bo poklical svoje sorodnike oziroma starše v Pakistan ter poskušal pridobiti kakšen dokument npr. spričevalo iz šole, ki jo je obiskoval, saj to po oceni sodišča ovrže oziroma vsaj omaja toženkin očitek o tožnikovem nesodelovanju v postopku (t.i. sodelovalna dolžnost prosilcev po 21. členu ZMZ-1). Zato tudi ne vzdrži nadaljnja navedba toženke, da tožnik ne želi dostaviti dokumentov iz razloga zaradi otežitve postopka vračanja v izvorno državo v primeru negativne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

19. Sodne presoje, da je izrek izpodbijanega sklepa na tej podlagi nezakonit, tudi ne spremeni konsistentno navajanje tožnika (v upravnem postopku, kot pred sodiščem), da je njegova ciljna država Italija, kjer bi zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma, da če ne bi bil vrnjen iz Italije v Slovenijo, za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, kar naj bi v primeru neizvršitve ukrepa omejitve gibanja pomenilo, da bi tožnik Republiko Slovenijo samovoljno zapustil in onemogočil toženki preverjanje njegove istovetnosti. Toženka namreč nikjer ne navede, na kakšen način (razen, da bo s na osebnem razgovoru s poglobljenimi vprašanji preverjala, ali tožnik res prihaja iz Pakistana) bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar bi tudi morala konkretno opredeliti.

20. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da izpodbijanega sklepa v delu, kjer toženka utemeljuje izrek ukrepa po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP - v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep v tem delu odpravilo in vrnilo zadevo v tem obsegu toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka ugotoviti vse relevantne okoliščine (tudi s ponovnim zaslišanjem tožnika) in o zadevi ponovno odločiti.

21. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izrek omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa sodišče najprej izpostavlja, da se ne strinja s tožnikom, da za izrek gibanja po citirani alineji ni zakonske podlage zaradi izostanka ustrezne opredelitve pojma nevarnost pobega v slovenski nacionalni zakonodaji (tožnik se pri tem sklicuje na sodbo EU Al Chodor, kot tudi na prej citirane sodbe ESČP). Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb, I U 683/2020 in I U 700/2020) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Tako tudi že sodišče v sodbah, I U 695/2020, I U 757/2020 in I U 771/2020. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati1. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

22. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Dublinski uredbi III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Dublinske uredbe III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

23. Vendar pa vse to glede na 84. člen ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca, torej na tožnika v obravnavani zadevi.

24. Z razlogi, ki v zvezi z utemeljitvijo izreka ukrepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhajajo iz obrazložitve sklepa, pa po presoji sodišča toženka ni izkazala, da je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka se pri tem sicer opira na tožnikovo predhodno obnašanje, to je, da je preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, prečkal Grčijo in Hrvaško, ki sta članici Evropske unije, kakor tudi Slovenijo (kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito), preko katere je prišel v Italijo in od koder je bil s strani italijanske policije vrnjen v Slovenijo, kot tudi, da tožnik ves čas postopka trdi, da je njegova ciljna država Italija in da v Sloveniji za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga ne bi vrnila italijanska policija.

25. Sodišče se ne strinja, da povedano v prejšnji točki obrazložitve zadošča za oceno, da je podana utemeljena nevarnost pobega. Za tak zaključek morajo biti (kot določa že citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1) podane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Res se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, zanjo zaprosila v prvi varni državi in da ne bo imela t.i. ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Tožnik je namreč pojasnil, zakaj v Grčiji ni zaprosil za zaščito (ker ni vedel, kako je tam z azilom oziroma ker se na odločitev čaka sedem do osem let), kot tudi, zakaj na Hrvaškem ni zaprosil za zaščito (glede na prehod te države preko gozdov, kjer so se tudi skrivali, ni niti vedel, da je na Hrvaškem) in zakaj ne v Sloveniji, ko je bil prvič na njenem ozemlju (ker ni vedel, kdaj so prečkali Slovenijo). Namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je (po lastni izjavi) podal takrat, ko je od drugih prosilcev v CT izvedel, da lahko za mednarodno zaščito zaprosi tudi v Sloveniji. Sodišče zato sodi, da iz povzetih dejstev, brez kakšne druge okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnik sedaj, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ne bo počakal na konec postopka, temveč bo pobegnil, zaključku toženke o izkazani utemeljeni nevarnosti pobega ne more pritrditi. Za presojo tako tudi ni pomembno, da toženka ni navedla, zakaj tožniku ne verjame, da niti ni vedel, da je prečkal Slovenijo (ob tem ko tožnik navaja, da nima mobilnega telefona).

26. Toženka je torej glede obstoja razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer pa zadeve glede na ugotovljene kršitve v tem delu ni vrnilo v ponovno odločanje toženki.

27. Do ostalih navedb tožnika, ki na odločitev niso vplivale, se sodišče ni opredeljevalo.

28. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, je s tem odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja v tej zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče zadevo v delu vrnilo v ponoven postopek. S tem, ko je bil zaradi ugotovljene nezakonitosti izpodbijani sklep odpravljen, se je zadeva vrnila v stanje, v katerem o pridržanju tožnika na prostore in območje CT (še) ni (bilo) odločeno, kar pomeni, da za izvajanje tega ukrepa do morebitne ponovne odločitve o zadevi ni (več) pravne podlage.

K II. točki izreka:

29. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

30. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 torej izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom že tudi pravnomočno odločeno o tožbi. To pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (smiselno 6. točka prvega odstavka 36. člen ZUS-1).

1 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve