Jedro

Prav ta okoliščina, da je bolezen z vsemi posledicami zadela njunega otroka v najzgodnejšem otroštvu in da je poleg invalidnosti otrok trpel telesne bolečine, strah in skaženost, kar vse skupaj opredeljuje invalidnost kot posebno težko, narekuje višjo odškodnino za duševne bolečine obeh tožnikov. Ob pravilni uporabi določbe 3. odst. 201.čl. ZOR je ustrezna odškodnina za to škodo 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov, torej 200.000,00 SIT več, kot je odločilo višje sodišče.

Izrek

Revizija prvega tožnika ml. N.G. se zavrne kot neutemeljena. Reviziji drugega tožnika S.G.in tretje tožnice S.M. se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da jima mora tožena stranka plačati poleg že dosojene odškodnine še vsakemu odškodnino v znesku po 200.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1992 dalje do plačila. V preostalem se njuna revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika na plačilo odškodnine v znesku 18.600.000,00 SIT. Drugemu tožniku in tretji tožnici je prisodilo vsakemu po 350.000,00 SIT odškodnine, tretji tožnici pa še zneska 2,57 SIT in 2,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo. Prvemu tožniku je sicer priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 460.000,00 SIT, ker pa je tožena stranka že plačala na račun odškodnine zneske, ki po revalorizaciji znesejo skupaj 953.497,00 SIT, tožnik ni več upravičen do nobene nadaljnje odškodnine. Drugemu tožniku in tretji tožnici je prisodilo vsakemu po 200.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in vsakemu po 150.000,00 SIT za premoženjsko škodo, tretji tožnici pa še nadaljnjih 2,57 SIT in 2,00 za prikrajšanje na osebnem dohodku.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je toženi naložilo odškodnino za prvega tožnika v znesku 5.046.503,00 SIT ter za drugega tožnika in tretjo tožnico poleg že prisojene odškodnine še po 200.000,00 SIT za vsakega. Upoštevalo je ugotovljene okoliščine v zvezi s hudimi zapleti pri zdravljenju prvega tožnika, številne operacije in druge posege, dolgotrajne in hude bolečine, strah, ki ga je tožnik prestal ob tem, skaženost, težko invalidnost in tožnikove duševne bolečine v zvezi s tem. Zato je prisodilo tožniku odškodnino v znesku 6.000.000,00 za njegovo nepremoženjsko škodo in sicer za prestane telesne bolečine 1.000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za skaženost 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500,000,00 SIT. Upoštevalo je dosedanja plačila v vrednosti 953.497,00 SIT. Drugemu tožniku in tretji tožnici je glede na težko invalidnost njunega otroka za njune duševne bolečine v zvezi s tem prisodilo odškodnino po 400.000,00 sit, oziroma po 200.000,00 nadaljnje odškodnine poleg že prisojene.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v delu, s katerim je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek prvega tožnika iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter tožbeni zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice za duševne bolečine zaradi invalidnosti otroka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ustrezno zviša doslej dosojene zneske odškodnine. V zvezi z odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti povzema ugotovitve o tem, da je doslej in da bo v bodoče v celem življenju hudo omejen v vseh življenjskih aktivnostih. Opozarja, da gre za hudo prizadetost in posebej poudarja, da to traja skoraj od rojstva in bo vse do smrti brez možnosti izboljšanja. Meni, da zlasti normalno pričakovano trajanje duševnih bolečin pri določitvi odškodnine ni prišlo dovolj do izraza. Tudi drugi tožnik in tretja tožnica navajata, da bi bilo treba upoštevati trajnost njunih duševnih bolečin. Težko prenašata spoznanje, da gre za posledice malomarnosti, ki jih mora trpeti otrok, ki bi sicer lahko živel normalno življenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je deloma utemeljena v delu, s katerim uveljavljata drugi tožnik in tretja tožnica višjo odškodnino za svoje duševne bolečine, ni pa utemeljena v delu, s katerim prvi tožnik uveljavlja višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ugotovljeno je, da so posledice zdravniške napake za prvega tožnika izredno hude in da močno zmanjšujejo njegove življenjske aktivnosti na vseh področjih življenja in v vseh življenjskih obdobjih. Glede na to ni dvoma, da je tožnik doslej pretrpel hude duševne bolečine in da jih bo tudi v bodoče v teku celega življenja. Škode v zvezi s tem ni mogoče izmeriti v denarju, z njim škode tudi ni mogoče odpraviti. Odškodnina za take vrste škodo, kot za vse oblike nepremoženjske škode, lahko pomeni le satisfakcijo, s katero je mogoče do neke mere olajšati trpljenje. Zato je o ustreznosti odškodnine glede na obseg pretrpljenih duševnih bolečin mogoče presojati le ob upoštevanju in primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih; sodna praksa pa temelji na splošnih družbenih razmerah. Splošna merila za določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določbe 2. odst. 200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Ta merila so: pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Kot je bilo že povedano, je namen tovrstne odškodnine satisfakcija in ne odprava škodnih posledic. Višina satisfakcije je odvisna od pomena prizadete dobrine. Glede tega je ugotovljeno, da gre pri tožniku za hudo in dolgotrajno duševno trpljenje zaradi težke invalidnosti, ki občutno zmanjšuje njegove življenjske aktivnosti. Z odškodnino v znesku 3.500.000,00 SIT je bilo to dovolj upoštevano glede na tožnikove duševne bolečine v zvezi z doslej znano stopnjo invalidnosti in s tem povezanim zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Z določitvijo take odškodnine ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Upoštevana so bila merila po 2. odst. 200. čl. ZOR, odškodnina pa je tudi v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih.

Revizija drugega tožnika in tretje tožnice pa je delno utemeljena. Pri ugotavljanju obsega duševnih bolečin teh dveh tožnikov je treba upoštevati, da je prišlo do zdravstvenih zapletov, ki so nato pripeljali do invalidnosti prvega tožnika, že v najzgodnejšem otroštvu. Zato je utemeljeno opozorilo obeh tožnikov, da so ju in ju bodo spremljale duševne bolečine skozi vse življenjsko obdobje njunega otroka. Prav ta okoliščina, da je bolezen z vsemi posledicami zadela njunega otroka v najzgodnejšem otroštvu in da je poleg invalidnosti otrok trpel telesne bolečine, strah in skaženost, kar vse skupaj opredeljuje invalidnost kot posebno težko, narekuje višjo odškodnino za duševne bolečine obeh tožnikov. Ob pravilni uporabi določbe 3. odst. 201. čl. ZOR je ustrezna odškodnina za to škodo 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov, torej 200.000,00 SIT več, kot je odločilo višje sodišče. Revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka ni odločalo, ker tožeča stranka tega ni uveljavljala.