Jedro

Čeprav ni očitnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je v primeru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca terjatev verjetno izkazana, če je izkazano, da je podana iz očitno neutemeljenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev ter vsakršno razpolaganje z nepremičninami z ID znakom ... in …, ter da se sklep o začasni odredbi zaznamuje v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah, s tem da začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero bo sodišče odločilo o predmetnem tožbenem zahtevku.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana. Nepravilno je, da je sodišče omejilo svojo presojo verjetnosti obstoja terjatve na zatrjevano formalno nezakonitost odpovedi. Prvič zato, ker je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 189/2011 z dne 4. 9. 2012 jasno, da izredna odpoved iz formalnih razlogov ni nezakonita in je zato odveč pojasnjevanje, da iz tega razloga ni podana verjetnost obstoja terjatve. Drugič pa zato, ker sta bistvena elementa tožnikove terjatve tudi resnost in utemeljenost odpovednega razloga, zato bi moralo sodišče presojati verjetnost obstoja terjatve glede na zatrjevano vsebinsko nezakonitost odpovedi. Ker tega ni storilo, je dejansko odreklo odločitev o zahtevku, za katerega je pristojno in je s tem kršilo pravilo prepovedi non liquet (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Neutemeljeno je stališče sodišča, da naj bi presoja resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga ter obstoj okoliščin za nadaljevanje delovnega razmerja presegala okvir presoje obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, ker bo predmet dokaznega postopka. Takšno stališče je v nasprotju s samim ciljem in namenom ureditve začasnih odredb, ki zagotavljajo ureditev spornega razmerja do pravnomočnosti meritorne odločitve. Prav zato je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve in ne dokazana gotovost obstoja terjatve.

Iz navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov izhaja utemeljenost tožnikove terjatve proti toženi stranki, torej verjetnost, da je izredna odpoved nezakonita, ker ni bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog in ker so obstajale okoliščine za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik je v tožbi navedel, da ni bil neupravičeno odsoten z dela, da ga je direktor tožene stranke nagnal iz poslovnih prostorov in mu dal vedeti, naj ne prihaja več na delo, da je tožnik dne 8. 8. 2008 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in istega dne pri naslovnem sodišču pod opr. št. Pd 1899/2008 vložil tožbo zaradi nezakonitosti dne 6. 8. 2008 podane odpovedi in da si zaradi agresivnosti direktorja tožene stranke v naslednjih dneh ni več upal nazaj na delo. V zvezi z neupravičeno odsotnostjo z dela je tožnik navedel v tožbi, da je bil od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008 na rednem letnem dopustu, zaradi česar 7. 8. 2008 ni bil prvi dan očitane neupravičene odsotnosti z dela. Tožnik je v svoji prvi pripravljalni vlogi med drugim navedel, da je direktor tožene stranke dne 6. 8. 2008 od njega agresivno zahteval, da mu izroči ključe poslovnih prostorov in da mu je direktor od 7. 8. 2008 s svojim ravnanjem onemogočil prihajanje na delo. Iz navedb v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke izhaja, da je bil dejanski razlog za ravnanje direktorja tožene stranke domnevna tožnikova kršitev delovnih obveznosti, saj se tožena stranka sklicuje na tožnikovo zamujanje v službo in na to, da naj bi ga direktor na to večkrat opozoril, direktor pa je v svoji izpovedi pred sodiščem 6. 1. 2009 potrdil navedbe o očitanih kršitvah delovnih obveznosti iz prve pripravljalne vloge tožene stranke in tožnikove navedbe o odvzemu ključev poslovnih prostorov. Tožnik pa je v svoji izpovedi dne 1. 9. 2009 potrdil navedbe iz tožbe in pripravljalnih vlog. Glede na povzete navedbe in izpovedi pravdnih strank je šteti, da je tožnikova terjatev vsaj verjetno izkazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno.

Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev zaenkrat še ni verjetno izkazana, čeprav pritožba utemeljeno opozarja, da je glede na dosedanji potek postopka predmet ponovnega sojenja pred sodiščem prve stopnje samo vsebinska presoja nezakonitosti odpovedi, ker ni formalnih razlogov za nezakonitost izredne odpovedi glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 189/2011 z dne 4. 9. 2012, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pri presoji verjetnosti obstoja terjatve. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče utemeljuje presojo, da terjatev ni verjetno izkazana, z okoliščinami, ki se nanašajo na formalne razloge za nezakonitost odpovedi (vročitev vabila, omogočanje zagovora, nejasnost pravnega pouka). Pritožba pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je upoštevalo le formalne razloge, saj je – čeprav tega res ni natančneje obrazložilo – upoštevalo tudi vsebino očitanih kršitev. V razlogih sklepa je namreč (pravilno) navedlo, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal, da je izredna odpoved podana v nasprotju z zakonskimi določbami in da je bilo bistveno kršeno materialno pravo. Zato je povsem nesprejemljiv očitek, da naj bi sodišče tožniku odreklo odločitev o zahtevku, za katerega je pristojno.

Če ni očitnih nepravilnosti pri podaji odpovedi oz. formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila izredna odpoved nezakonita, je v primeru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca terjatev verjetno izkazana, če je izkazano, da je podana iz očitno neutemeljenega razloga. V obravnavani zadevi, čeprav gre za ponovno sojenje, še ni razčiščeno, ali je tožnik dejansko kršil delovne obveznosti, kakšna je njegova krivda in ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz kakšnih drugih razlogov, na katere se tožnik v tožbi sklicuje. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008, podana na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), v kateri tožena stranka tožniku očita neupravičeno odsotnost z dela od 7. 8. 2008 dalje ter kršitev obveznosti obveščanja tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost, nezakonita. Ne glede na navedbe tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah ter izpoved direktorja in tožnika na zaslišanju pred sodiščem (na narokih dne 6. 1. 2009 ter 1. 9. 2009), na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, zaenkrat ni izkazano, da je tožnik izostal z dela opravičeno oziroma, da bi bila izredna odpoved podana iz očitno neutemeljenih razlogov. Konflikt med direktorjem in tožnikom, v katerem naj bi direktor tožene stranke tožnika „nagnal iz poslovnih prostorov in mu dal vedeti, da naj ne prihaja več na delo“, sam po sebi še ne pomeni opravičila za tožnikovo odsotnost z dela v naslednjih dneh, ne glede na direktorjevo zahtevo, naj mu izroči ključe poslovnih prostorov. Zlasti če se upošteva tožnikov položaj pri toženi stranki, to je dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot namestnik direktorja, torej kot vodilni delavec. Na kakšen način naj bi direktor tožniku onemogočil prihajanje na delo, v dosedanjem postopku še ni bilo pojasnjeno, prav tako pa ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je bil razlog tožnikove odsotnosti z dela v naslednjih dneh po sporu z direktorjem direktorjeva agresivnost, zaradi katere si tožnik ni več upal priti nazaj na delo (čeprav je bil namestnik direktorja). Na presojo, ali je terjatev verjetno izkazana, tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožnik pri toženi stranki dne 8. 8. 2008 vložil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja v zvezi s konfliktom, ki ga je imel z direktorjem tožene stranke, niti vložitev (očitno preuranjene) tožbe zaradi odpovedi, na katero se sklicuje v pritožbi. Iz vseh navedenih razlogov je zaključek, da terjatev ni verjetno izkazana, pravilen, odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa zakonita.

Kadar sodišče ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasno odredbo po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni spuščalo v presojo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni drugi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe iz 272. člena ZIZ.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).