Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentkino vprašanje, ki se nanaša na položaj prizadete osebe v upravnem sporu, ni konkretizirano, pa tudi sicer glede na vsebino te zadeve (presoja upravne odločbe, ki temelji na ugotovitvi, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni skladen s prostorskim aktom) tovrstno vprašanje (v zvezi s položajem prizadete osebe kot stranke v upravnem sporu), ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Tudi zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča revidentka ni konkretizirala. Ni namreč konkretno in jasno opredelila pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje odstop. Poleg tega ni navedla sodb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala (navedla je opravilne številke sodb prvostopenjskega sodišča, ki jih ni predložila) in tudi ni opravila primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane s pavšalno in neizkazano navedbo o finančni in materialni škodi, ker bi se glede na starost stavbe z rušenjem terase poseglo v statiko stavbe in sosednjih stavb, kar bi zahtevalo tudi velika finančna sredstva zaradi zavarovanja objektov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 3. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka po pritožbi stranskega udeleženca: odpravila odločbo Upravne enote Izola dne 1. 9. 2010 (1. točka izreka), s katero je upravni organ prve stopnje revidentki izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo dozidave terase tam navedenih dimenzij k stanovanju v prvem nadstropju stanovanjsko poslovnega objekta Ulica ..., Izola, stoječega na tam navedenih zemljiščih; zavrnila revidentkino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (2. točka izreka) in zavrnila zahtevek revidentke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni skladen s prostorskim aktom, Zazidalnim načrtom Marina, saj iz projekta ni razvidno, da legalizacija terase (kot prizidka k obstoječemu objektu) omogoča končno urbanistično zasnovo obstoječega objekta po prostorskem aktu. Prostorski akt za obstoječi objekt Ulica ..., Izola, dovoljuje le povečanje objekta kot celote za 5 metrov proti severu na notranjem dvorišču in v enotnem vertikalnem gabaritu P+2, skozi tako povečan objekt pa je predvidena nova pešpot do parka, oziroma dopušča take spremembe programov in namembnosti objektov, ki so v skladu s končno urbanistično zasnovo prostorskega akta.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS).

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revidentka izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in revidentkina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena. V tej odločbi obveznost ali pravica revidentke ni izražena v denarni vrednost, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni niti revizijska navedba, da je revidentka v tožbi opredelila stroške izgradnje terase na 25.000,00 EUR. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve (npr. X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012). Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „Ali lahko po spremembi zakona, kjer priznani položaj prizadete osebe ni več skladen s pozitivno zakonodajo in ji ne gre več položaj prizadete osebe v novem upravnem sporu, sodišče kljub temu po neveljavnem zakonu, še vedno priznava prizadeti osebi položaj stranke.“ Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljuje z navedbo: „da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer glede pogojev, ki jih mora izpolniti prizadeta stranka po materialnih predpisih in ne zgolj po procesnem zakonu.“ V zvezi s tem navaja, da bi morala prizadeta stranka izkazati svoj pravni interes. Tega pa ni izkazala, saj je tožena stranka njene ugovore zavrnila kot neutemeljene in neizkazane. V zvezi s pomembnim pravnim vprašanjem navaja še: „da gre za odločanja o pomembnem pravnem vprašanju v zvezi z 286. b členom ZPP in 22. členom URS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic, kot je to obrazloženo v nadaljevanju v skladu z določbami tretjega in petega odstavka 367. b člena ZPP, ker se sodišče s predlaganimi dokazi v tožbi, v izpodbijani sodbi sploh ni seznanilo, se do njih ni opredelilo in nanje v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo.“ V nadaljevanju pojasnjuje, da je v tožbi predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih našteva (kopije izseka iz prostorskega akta, načrt parcel, soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, odpravljen prvostopenjski akt, zaslišanje izdelovalca projektov, fotografije, ogled na kraju, postavitev izvedenca, zaslišanje revidentke), in do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

11. V obravnavani zadevi je tožena stranka ob reševanju pritožbe stranskega udeleženca odpravila revidentki izdano gradbeno dovoljenje in zahtevo za njegovo izdajo zavrnila, ker iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ni razvidno, da legalizacija terase (kot prizidka k obstoječemu objektu) omogoča končno urbanistično zasnovo obstoječega objekta po prostorskem aktu. Tožbo v upravnem sporu je vložila revidentka. Stranskemu udeležencu, ki je v upravnem postopku s pritožbo uspel, pa je sodišče v upravnem sporu priznalo položaj prizadete osebe.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentkino vprašanje, ki se nanaša na položaj prizadete osebe v upravnem sporu, ni konkretizirano, kot je to pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve. Pa tudi sicer, glede na vsebino te zadeve (presoja upravne odločbe, ki temelji na ugotovitvi, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni skladen s prostorskim aktom) tovrstno vprašanje (v zvezi s položajem prizadete osebe kot stranke v upravnem sporu), ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

13. Tudi zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča revidentka ni konkretizirala. Ni namreč konkretno in jasno opredelila pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje odstop. Poleg tega ni navedla sodb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala (navedla je opravilne številke sodb prvostopenjskega sodišča, ki jih ni predložila) in tudi ni opravila primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

14. Revidentkino vprašanje v zvezi z ustavno pravico do enakega varstva pravic prav tako ni konkretizirano. Konkretizacija tega pavšalno nakazanega vprašanja tudi ni mogoča iz revizijskih navedb, saj iz teh ne izhaja, katero konkretno je, glede na vsebino te zadeve, tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Uveljavljanje revizijskih razlogov in njihova utemeljitev, pa tudi ne nadomeščata revidentkinega trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije in samo po sebi za dovoljenost revizije ne zadoščata. Če pa revidentka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih dokazov odpraviti neskladje projektne dokumentacije s prostorskim aktom, je tako njeno prepričanje pravno zmotno.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, bi revidentka morala natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 773/2007, X Ips 509/2008, X Ips 212/2009, X Ips 180/2010, X Ips 273/2010, X Ips 450/2011, X Ips 392/2011, X Ips 15/2012, X Ips 72/2012 in ostale). Tega revidentka ni storila. Navedla je le, da ji bo nastala velika finančna in materialna škoda, ker bi se glede na starost stavbe z rušenjem terase poseglo v statiko stavbe in sosednjih stavb, kar bi zahtevalo tudi velika finančna sredstva zaradi zavarovanja objektov. Te navedbe so pavšalne in v celoti neizkazane. Navedbe o finančni in materialni škodi niso niti objektivno in subjektivno konkretizirane niti izkazane. Tudi navedba, da bo zaradi rušenja poseženo v statično stabilnost stavbe in sosednjih stavb, kar sicer ni posledica odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je v celoti neizkazana. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

17. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).