Jedro

Če odločba o prisilni izterjavi davčnega dolga z rubežem terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika - dolžnikovega dolžnika ni dokončna, ni mogoče nadaljevati s prisilno izterjavo zoper dolžnikovega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10.12.2001, odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.12.2001, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 24.8.2001, v zvezi s sklepom Davčnega urada K. z dne 10.10.2001 (s katerim je prvostopni organ dopolnil obrazložitev odločbe z dne 24.8.2001), s katero je bilo tožeči stranki kot dolžnikovemu (T.K.) dolžniku naloženo, da na davčni račun plača znesek v višini 188.513.088,51 SIT.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke v obravnavanem primeru. Svojo odločitev je oprlo na 55. in 56. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pravilno ugotovila, da so v tem primeru pogoji za izdajo odločbe po 56. členu ZDavP izpolnjeni, saj je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, čemur tožeča stranka niti ne nasprotuje. Ker je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, tožeča stranka pa obveznosti ni izpolnila, je bilo treba izdati odločbo po 56. členu ZDavP. Z ugovori, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, pa ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala zoper akt, izdan na podlagi 55. člena ZDavP, torej zoper sklep o prisilni izterjavi z rubežem, ne pa zoper odločbo iz 56. člena ZDavP.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so ji bile kršene ustavne pravice, saj je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev na tajni seji, kar ima negativne posledice. Tožeča stranka je šele iz prvostopne sodbe izvedela, da je svojo udeležbo v postopku prijavil tudi zastopnik javnega interesa. Ker tega prej ni vedela, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave, kljub temu, da je bila tožba vložena tudi zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče sproži ustavni spor glede 4. odstavka 72. člena ZUS, ki v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 14., 22., 23., 24. ter 25. členom Ustave Republike Slovenije kot bistveno kršitev pravil postopka določa opustitev glavne obravnave le, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, poleg tega izpodbijana sodba ni argumentirana. V 2. odstavku 55. člena ZDavP so določeni razlogi, kdaj lahko dolžnikov dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi. Tožeča stranka je ugovarjala po vseh alineah, kar je razvidno iz vložene tožbe, vendar se sodišče o tem ni izreklo. Zato ji je kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave in enakosti pred zakonom iz 22. člena ustave. Meni tudi, da je prvostopno sodišče razlagalo ZDavP v nasprotju z ustavo. V 55. členu ZDavP ni naveden akt, ki naj bi se na podlagi tega člena izdal, temveč so določeni ugovorni razlogi, ki pa so omejeni. Zato predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, izdana na podlagi 56. člena ZDavP. Ob izdaji te odločbe so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji, predpisani v 56. členu ZDavP. Najprej je namreč prvostopni davčni organ, ker davčni dolžnik ni prostovoljno plačal zapadlih davščin, izdal sklep z dne 22.11.2000, o prisilni izterjavi iz terjatve dolžnika na podlagi 53. člena ZDavP in odredil rubež terjatve dolžnika do tožeče stranke. Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila ugovor, o katerem je tožena stranka odločila z odločbo z dne 3.7.2001. S to odločbo je postala navedena obveznost tožeče stranke izvršljiva (3. odstavek 55. člena ZDavP). Ker tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila, so bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZDavP za izdajo prvostopne odločbe v tej zadevi.

V upravnem sporu pa je na pritožbo iste tožeče stranke kot v tem upravnem sporu Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. I Up 1028/2003-2 z dne 17.1.2006, spremenilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1529/2001-10 z dne 22.5.2003, ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.7.2001, ter zadevo vrnilo v ponoven postopek Ministrstvu za finance. Ugotovilo je namreč, da ima navedena odločba tožene stranke take bistvene pomanjkljivosti (nima razlogov o odločilnih dejstvih), da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne (1. odstavek 35. člena ZUS).

Odprava navedene odločbe tožene stranke, katere obstoj je v tem primeru pogoj za izdajo odločbe po 56. členu ZDavP, kar je predmet tega upravnega spora, pa po določbi 2. odstavka 60. člena ZUS pomeni, da se je zadeva prisilne izterjave po 55. členu ZDavP vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana. To pomeni, da se je vrnila v stanje reševanja ugovora zoper sklep o dovolitvi rubeža z dne 22.11.2000. Odprava odločbe tožene stranke torej učinkuje za nazaj, kot da ta odločba nikoli ne bi bila izdana. To pa glede na določbo 3. odstavka 55. člena ZDavP, da ugovor zadrži postopek nadaljnje izterjave dolga (to pomeni, da mora biti odločitev o tej obliki prisilne izterjave dokončna), nadaljnja izterjava dolga pa je tudi izterjava od dolžnikovega dolžnika po 56. členu ZDavP, posledično pomeni, da niso (več) izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o prisilni izterjavi dolžnikovega dolga od tožeče stranke, saj odločitev glede prisilne izterjave dolžnikovega dolga z rubežem terjatve do tožeče stranke ni dokončna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi, spremenilo prvostopno sodbo in ugodilo tožbi ter na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance, ki je sedaj pristojno za odločanje v davčnih zadevah v upravnem postopku na pritožbeni stopnji, v ponoven postopek.

Pritožbeno sodišče je odločalo na seji, ker za opravo glavne obravnave niso izpolnjeni pogoji iz 77. člena ZUS. V 1. odstavku 77. člena ZUS je namreč določeno, da v primeru iz prejšnjega člena (če pritožbeno sodišče misli da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze), vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, spremeni sodbo sodišča prve stopnje. V tem primeru namreč prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Ker je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeniti, tožbi ugoditi in odpraviti odločbo tožene stranke že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih ugovorov v tej sodbi ni opredelilo.