Jedro

Tožena stranka se svoje obveznosti s sklicevanjem na kasnejše preoblikovanje njene podružnice v samostojno pravno osebo, ne more razbremeniti, ne da bi pri tem pridobila soglasje upnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 11.023,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki veljajo v Republiki Sloveniji, in sicer od 315.000,00 SIT (1.314,47 EUR) od 31. 01. 1992 do 30. 04. 1992, od 630.000,00 SIT (2.628,94 EUR) od 01. 05. 1992 do 09. 07. 1992 in od 2.641.737,00 SIT (11.023,77 EUR) od 10. 07. 1992 dalje do dne plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi po roku 8 dni od prejema sodbe do plačila.“ (1. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 561,81 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do izpolnitve obveznosti (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je, ob upoštevanju odločitve o njenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vložila pravočasno napoved in dopolnitev pritožbe zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Toženi stranki sta bili napoved pritožbe in dopolnitev pritožbe vročeni v izjavo. V odgovoru na vlogo „napoved pritožbe“ tožena stranka predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (kreditodajalec) vtožuje obveznosti od tožene stranke (izdajalke bančne garancije), ki jih po kreditni pogodbi št. 200/255-90 z dne 24. 10. 1990 (priloga A1) U. (kreditojemalec) ni poravnal, zanje pa je kreditojemalec izročil tožeči stranki bančno garancijo št. 15243/90 z dne 04. 12. 1990 (priloga A11). Med strankama ni sporno, da je bančno garancijo izdala PS. d.d., glavna podružnica D.. Sporno pa je ali preoblikovanje glavne podružnice D. v PD. d.d. pomeni, da je nosilka obveznosti iz bančne garancije postala izključno PD. d.d..

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je sledilo ugovoru tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije. Presodilo je, da je preoblikovanje glavne podružnice D. v PD. d.d. pomenilo, da je postala nosilka obveznosti iz bančne garancije izključno PD. d.d.. Toženi stranki po stališču sodišča prve stopnje, bančna garancija (več) ne nalaga nobene obveznosti.

7. Pritožba pravilno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, predvsem na spregled določbe 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki se glede na časovno veljavnost predpisov uporablja v tem sporu (1060. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami).

8. Tožena stranka gradi svoj ugovor pasivne legitimacije na trditvah (odgovor na tožbo, list. št. 53 - 55), da je bančno garancijo izdala PS. DD, Glavna filiala D., ki se je na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Doboju U/I-704/92 z dne 03. 06. 1992 registrirala in vpisala kot samostojna pravna oseba, z naslovom: PD. d.d., .... Ta banka je pravna naslednica PS. d.d., Glavna filiala D.. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Doboju U/I-172/95 z dne 27. 02. 1995 izhaja, da je bila vpisana sprememba statusa lastništva in sicer se je del sredstev iz družbene lastnine prenesel v državno lastnino pri PD. DD in je nov naziv banke PD. AD. Del sredstev v lasti delničarjev pa njenega statusa ni spremenil. Iz podatkov registrskega sodišča v Doboju z dne 03. 06. 1992 izrecno izhaja, da je P. d.d. D. pravni naslednik PS d.d. S. – Glavna filiala D. Navedeni sklep temelji na odločbi o ustanovitvi P. d.d. D. št. 01-2005/7/92, sklepu N. št. 2-5/92 in Statutu PS d.d.. Tožba je bila vložena dne 13. 07. 1992, torej že po tem, ko je prišlo do opisanega statusnega položaja in pravnega nasledstva.

9. Po Zakonu o podjetjih je bilo mogoče s statutom podjetja določiti, da ima del podjetja določena pravna pooblastila v pravnem prometu ter poseben obračun rezultatov poslovanja v skladu z zakonom. Deli podjetja niso imeli lastnosti pravne osebe (3b. člen Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/1988 z nadaljnjimi spremembami; (ZPod)). Del podjetja, ki je imel določene pravice in obveznosti v pravnem prometu, se je vpisal v sodni register (183. člen ZPod).

10. Čeprav je podružnica, ki ni bila pravna oseba, sicer pravno veljavno nastopala v pravnem prometu, je obveznosti sprejemala (le) v imenu in za račun matične družbe – banke. Zato za obveznosti, ki jih je podružnica banke prevzela z izdajo bančne garancije pred preoblikovanjem podružnice, odgovarja matična družba (banka) tudi po tako zatrjevanjem preoblikovanju podružnice D. v samostojno pravno osebo. Sam zapis na izdani bančni garanciji – „glavna filiala D.“ pa lahko služi le kot oznaka v pojasnilo, na katero podružnico se obveznost nanaša (smiselno VS RS sodba II Ips 95/2004 z dne 26. 05. 2005).

11. Iz splošnih pravil obligacijskega prava izhaja osnovna ureditev, da se oseba dolžnika ne more spremeniti mimo upnikove volje (446. do 453. člen ZOR). Varstvu takšnega upnikovega položaja so namenjene tudi posebne določbe statusnega prava, ki urejajo preoblikovanje gospodarskih družb. Že ureditev v 187.a členu ZPod je določala, da se ob delitvi za obveznosti subjektov, ki so nehali obstajati, solidarno odgovorni tisti subjekti, ki so nastali z delitvijo. Pravno relevantna okoliščina tega primera je, da tožena stranka po preoblikovanju njene podružnice v samostojno pravno osebo, ni prenehala obstajati. Med strankama pa tudi ni sporno, da tožeča stranka privolitve v spremembo dolžnika po bančni garanciji ni dala. Zato se tožena stranka svoje obveznosti s sklicevanjem na kasnejše preoblikovanje njene podružnice v samostojno pravno osebo, ne more razbremeniti, ne da bi pri tem pridobila soglasje upnika (tožeče stranke; 4. in 5. odstavek 446. člena ZOR).

12. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodilo neutemeljenemu ugovoru pasivne legitimacije, je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Pritožbeno sodišče omenjenih kršitev ne more odpraviti samo, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo vsebinsko opredeliti do temelja in višine tožbenega zahtevka.

13. Ker je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.