Jedro

Naloga skrbnika za poseben primer je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, predvsem upravljati s premoženjem in zastopati dediče do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej.

Stranke v postopku določitve odškodnine po 10. členu ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ki predstavlja obliko denacionalizacije, ob upoštevanju prvega odstavka 71. člena ZDen, ne plačujejo sodnih taks.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in prve tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 6. 2012 spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog P 83/2010 – 39 z dne 31. 5. 2012 razveljavi.

III. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 8. 2012 spremeni tako, da se ugovoru prve tožene stranke zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog P 83/2010 - 43 z dne 22. 6. 2012 razveljavi.

IV. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 8. 2012 spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog P 83/2010 – 44 z dne 22. 6. 2012 razveljavi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 28. 5. 2012 razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna za podržavljene nepremičnine, in sicer parc. št. 435, pašnik 2. b. r. v izmeri 23.594 m², parc. št. 211, travnik 3. b. r. v izmeri 1.483 m² in del parc. št. 245, pašnik 3. b. r., v izmeri 199 m², vse k. o. x., ki so bile v času podržavljenja v solasti (v izreku) naštetih oseb, dolžna izročiti (v izreku) navedenim upravičencem obveznice v zneskih, kot izhajajo iz izreka, v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe (I. točka). Predlog tožnikov za postavitev skrbnikov za poseben primer je zavrnilo (II. točka) in prvi toženki naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v višini 790,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka). S sklepom je 6. 6. 2012 sklenilo, da se ugovor tožnikov zoper plačilni nalog P 83/210 – 39 z dne 31. 5. 2012 zavrne. S sklepom je 8. 8. 2012 sklenilo, da se ugovor prve tožene stranke zoper plačilni nalog P 83/2010 z dne 22. 6. 2012 zavrne. S sklepom je 9. 8. 2012 sklenilo, da se ugovor tožnikov zoper plačilni nalog P 83/2010 z dne 22. 6. 2012 zavrne.

2. Zoper II. točko izreka sodbe (ki vsebinsko predstavlja sklep) se pravočasno pritožujejo tožniki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pokojnim upravičencem postavi predlagane skrbnike za poseben primer, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Navajajo, da so sodišču predlagali postavitev skrbnikov za poseben primer pokojnim upravičencem, katerim pripadajo obveznice za nevrnjeno premoženje, saj so vsi upravičenci že pokojni. Skrbniki so potrebni zaradi izročitve obveznic, saj obveznic prva toženka ne more izročiti mrtvim, onemogočena je realizacija sodbe.

3. Zoper II. in III. točko izreka sodbe (ki vsebinsko tudi predstavljata sklep) se pravočasno pritožuje prva toženka (smiselno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava) in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da zahtevku za skrbništvo ugodi, v III. točki izreka dosojeni stroški postopka pa naj se zmanjšajo za neupravičeno upoštevano sodno takso za tožbo in sodbo. Navaja, da zahtevku za skrbništvo ni nikoli ugovarjala, sodišče na nobeni od obravnav o zahtevku za skrbništvo ni razpravljalo (procesna kršitev). Postavitev skrbnika pokojnim upravičencem je nujna in je sicer urejena v 3. odst. 68. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) (1). Sodba, ki nalaga izročitev obveznic pokojnim upravičencem, je sicer neizvršljiva (za mrtvo osebo se ne more odpreti račun pri KDD). Določitev skrbnikov v postopkih vračanja podržavljenega premoženja ima namen v tem, da skrbnik za pokojnega upravičenca prevzame denacionalizirano premoženje in upravlja z njim, dokler se v zapuščinskem postopku ne ugotovi, kdo deduje denacionalizirano premoženje. Takšna je tudi praksa v denacionalizacijskih zadevah. Nadalje navaja, da se v postopkih vračanja premoženja po 10. čl. Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) (2) uporablja 71. čl. ZDen, ki določa taksno oprostitev za postopke vračanja premoženja po ZDen. ZPVAS je eden izmed denacionalizacijskih predpisov, zaradi česar bi bilo različno obravnavanje zadev, ki tečejo po ZPVAS, v primerjavi z zadevami, ki tečejo po ZDen, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.

4. V odgovoru na pritožbo tožnikov je prva toženka navedla, da se z njo v celoti strinja, tožniki pa na pritožbo prve toženke niso podali odgovora.

5. Zoper sklep z dne 6. 6. 2012 so se pravočasno pritožili tožniki iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in plačilni nalog za plačilo sodne takse razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da konkretno vtožujejo odškodnino za podržavljeno premoženje Agrarne skupnosti x, ki ni bilo vrnjeno v naravi. Za te postopke se glede na 8. čl. ZPVAS smiselno uporablja tudi 71. čl. ZDen, da stranke ne plačujejo taks. Stališče sodišča, da se konkretno ni odločalo o vračilu podržavljenega premoženja, ker naj bi bilo o tem odločeno že v upravnem postopku, je zmotno. Konkretno gre namreč za obliko vrnitve podržavljenega premoženja.

6. Zoper sklep z dne 8. 8. 2012 se pravočasno pritožuje prva toženka (smiselno predvsem iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep skupaj s plačilnim nalogom z dne 22. 6. 2012 razveljavi. Navaja, da je pri odločanju o taksni oprostitvi je treba upoštevati Zakon o sodnih taksah (ZST) (3) v povezavi z 71. čl. ZDen. Sodni postopek, kjer se določa odškodnina po 10. čl. ZPVAS je denacionalizacijski postopek. Nobene podlage ni za razlikovanje v kriteriju, ali se premoženje vrača v naravi ali s poplačilom odškodnine, kadar vrnitev v naravi ni mogoča. ZDen ne pozna takšnega razlikovanja. Zato tudi ni nobene podlage, da bi bilo vračanje po 10. členu ZPVAS glede taks drugače obravnavano, kot vračanje po 9. členu ZPVAS (vračanje premoženja v naravi). Navedena obravnava kaže na kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

7. Tudi zoper sklep z dne 9. 8. 2012 se pravočasno pritožujejo tožniki, vsebinsko iz enakih razlogov kot proti sklepu z dne 6. 6. 2012, s predlogom, da se spremeni oziroma razveljavi tudi ta sklep.

8. Vse pritožbe so utemeljene.

O postavitvi skrbnika

9. V konkretnem primeru se je določala odškodnina za tri nepremičnine, ki so bile podržavljene članom Agrarne skupnosti x in katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča. Pritožbeno sporna je odločitev o skrbnikih za poseben primer in odločitev o sodnih taksah.

10. ZPVAS je vsebinsko denacionalizacijski oziroma tranzicijski predpis (4). Odškodnina po ZPVAS je oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča. Ni videti utemeljenih razlogov za različno obravnavanje upravičencev po ZDen in upravičencev po ZPVAS. ZPVAS, ki v 10. čl. napotuje na „odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih“, je zato treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj nedvomno ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen (5).

11. V luči navedenega so torej utemeljene pritožbene navedbe tako tožnikov kot tudi prve toženke, ki nasprotujejo stališču sodišča prve stopnje, da predlog tožnikov za postavitev skrbnikov za posebni primer ni utemeljen. ZDen v 3. odst. 67. čl. določa, da če je oseba (iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena) umrla, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, za skrbnika za posebne primer pa je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Naloga skrbnika za poseben primer je namreč skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja pa je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. čl. Zakona o dedovanju (ZD) (6). Funkcija začasnega skrbnika zapuščine pa je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja (7). Iz navedenih razlogov torej ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da postavitev skrbnika (oziroma skrbnikov) za poseben primer ni potrebna. Namen skrbništva za poseben primer je namreč zastopanje dedičev in upravljanje s premoženjem do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej. V konkretnem primeru pa bo na ta način omogočena tudi izpolnitev obveznosti, kot to tehtno izpostavljata pritožnika.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnikov ugodilo, II. točko izreka sodbe razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (8)), tekom katerega naj upošteva razloge, navedene v 10. in 11. tč. obrazložitve tega sklepa.

O stroških in plačilu takse

13. Sodne takse se v skladu s tretjim odstavkom 11. čl. ZST (ki se v konkretnem primeru uporablja ob upoštevanju 39. čl. ZST-1 (9) ne plačajo v primeru, kadar tako določa poseben zakon.

14. Tudi v zvezi s predvidenim plačilom sodne takse je treba uporabiti ZDen, ki je na področju denacionalizacije splošni in temeljni predpis, oziroma ob upoštevanju zakonske dikcije 3. odst. 11. čl. ZST, poseben zakon. ZDen pa v 1. odst. 71. čl. določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks.

15. Utemeljene so torej pritožbene navedbe prve toženke, da je sodišče prve stopnje v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) nepravilno upoštevalo stroške za sodni taksi za tožbo in sodbo, saj stranke tudi v postopku določitve odškodnine po 10. čl. ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča) ne plačujejo sodnih taks (10).

16. Sodišče druge stopnje je pritoži prve toženke ugodilo in sklep o stroških razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP) in tudi v tem delu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

17. Sodišče prve stopnje je zato tudi napačno sklenilo, da se ugovori zoper plačilne naloge, s katerim je bilo tožnikom naloženo plačilo sodne takse za tožbo in sodbo, zavrnejo. Navedlo je, da se konkretno ni odločalo o pravici do vračila podržavljenega premoženja, saj je bilo o tem odločeno že v upravnem postopku, ampak se je odločalo le o višini oziroma obliki odškodnine za premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, zato ne gre za tak postopek denacionalizacije, za katere stranka v smislu 71. čl. ZDen ne plačuje sodnih taks.

18. Navedeno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, kot izhaja že iz zgoraj podanih razlogov. Utemeljene so pritožbene navedbe, da se v konkretnem primeru takse ne plačujejo. Zadevna odškodnina namreč predstavlja obliko denacionalizacije, zato stranke tudi v postopku določitve odškodnine po 10. čl. ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ob upoštevanju prvega odstavka 71. čl. ZDen, ne plačujejo sodnih taks. Pritožbeno sodišče je zato tudi ostalim pritožbam ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka (3. tč. 365. čl. ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

20. V zadevi je odločila sodnica posameznica (336. a čl. ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 27/1991, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 5/1994, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list SRS, št. 1-1/1990, s spremembami in dopolnitvami.

(4) Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-324/94 z dne 5. 12. 1996. (5) Tako sklep VS RS II Ips 206/2009 z dne 16. 7. 2009. (6) Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

(7) Primerjaj sodbo VSRS II Ips 13/2011 z dne 15. 9. 2011 (10. točka obrazložitve).

(8) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(9) Uradni list RS, št. 37/2008, s spremembami in dopolnitvami.

(10) Tako tudi odločbe VSL II Cp 1152/2004, VSL II Cp 3579/2008 in VSL II Cp 1185/2012. SODISCE2013-06-16T00:00:00ZAZNAMEK