Jedro

Ker torej tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, je okoliščina, da se je zaradi odpovedi koncesijskih pogodb (ki jih je odpovedala tožeča stranka ne da bi za to odpoved obstajal utemeljen razlog na strani tožene stranke) spremenila tudi potreba tožeče stranke po delavcih, ki so bili tisti čas zaposleni pri tožeči stranki, v načelu v bremenu tožeče stranke. Tudi sicer pogodba o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji ureja le razmerje med koncedentom in koncesionarjem v času trajanja in izvajanja koncesije in ne razmerij po njenem prenehanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 161.264,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2013 kot odškodnino za odpravnino. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.519,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor, nanjo ni odgovorila.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. V predmetni pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala odškodnino zaradi njenih domnevnih kršitev pogodbenih obveznosti, je sodišče prve stopnje odločalo drugič. O pretežnem delu tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 114/2018 z dne 13. 9. 2018. Ker pritožba mestoma ponavlja očitka o protipravnem ravnanju tožene stranke (ki naj bi tožeči stranki v juniju 2012 protipravno odbila sredstva v višini 32.249,81 EUR in priznala manj zaposlenih kot po normativu), pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo tudi o navedenem temelju odškodninske obveznosti tožene stranke pravnomočno že odločeno. Višje sodišče v Kopru je v celoti pritrdilo zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka ravnala v okviru svojih zakonskih pristojnosti in v skladu s med strankama sklenjeno pogodbo o financiranju koncesije za opravljanje storitev, ki je bila dodeljena tožeči stranki. V ponovljenem postopku je ostal odprt le del zahtevka v višini 161.264,15 EUR s pp, glede katerega je tožeča stranka uveljavljala poseben očitek protipravnosti (16. točka obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 13. 9. 2018), da je tožena stranka vse do zadnjega čakala, da bo izpeljan pravilen in zakonit postopek prehoda njenih delavcev na novega koncesionarja CUDV ..., kar ne bi imelo za posledico prenehanja delovnih razmerij in izplačila odpravnin.

4. Ker torej tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, je okoliščina, da se je zaradi odpovedi koncesijskih pogodb (ki jih je odpovedala tožeča stranka ne da bi za to odpoved obstajal utemeljen razlog na strani tožene stranke), spremenila tudi potreba tožeče stranke po delavcih, ki so bili tisti čas zaposleni pri tožeči stranki, v načelu v bremenu tožeče stranke. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določila pogodbe o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji v letu 2012 z dne 16. 12. 2011 in na aneks številka 2 k Pogodbi o financiranju z dne 30. 11. 2012, v katerih je bilo določeno, da tožena stranka v okviru sredstev za druge izdatke zaposlenim zagotavlja tudi sredstva za izplačilo odpravnin. Tožeča stranka prezre, da je 17. junija 2012 sama odstopila od vseh koncesijskih pogodb, z veljavnostjo od 1. 10. 2012 dalje. Iz Aneksa št. 2 k Pogodbi o financiranju na podlagi pogodbe o koncesije v letu 2012 (A9) tako izhaja, da so bili s tem aneksom urejeni in s strani tožene stranke priznani drugi izdatki zaposlenim glede na priznano število delavcev do novembra 2012. V obdobju, ko je tožeča stranka svojim zaposlenim odpovedala delovno razmerje (30. 11. 2012), med strankama ni več veljala niti pogodba o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji v letu 2012 niti aneks št. 2 k tej pogodbi, zato se tožeča stranka na pogodbeni temelj svojega zahtevka po izplačilu odpravnine ne more sklicevati. Tudi sicer pogodba o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji ureja le razmerje med koncedentom in koncesionarjem v času trajanja in izvajanja koncesije in ne razmerij po njenem prenehanju.

5. Pritožba se nadalje povsem pavšalno sklicuje na domnevne kršitve sodišča prve stopnje, ki naj ne bi opravilo poštene in skrbne dokazne ocene oziroma se naj ne bi opredelilo do vseh tožbenih trditev. Takšni očitki so povsem posplošeni, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna pravno pomembna pravna dejstva in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge, ki so razumni, med seboj skladni in tudi prepričljivi ter jih je mogoče preizkusiti.

6. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo vsebino in pomen sestanka z dne 26. 9. 2012, na katerem je bil sklenjen dogovor (med pravdnima strankama in novim prevzemnikom storitev CUDV), da bodo sklenili tripartitni sporazum, katerega namen je bil, da se uporabnikom zagotovi nemoteno izvajanje storitve tudi v prihodnosti v enakem obsegu in da ga izvaja usposobljeni strokovni tim tožeče stranke. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kljub temu dogovoru, ki je predvideval možnost odpovedi pogodb dosedanjim zaposlenim pri tožeči stranki s hkratno ponudbo nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, svojim delavcem podala odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne da bi počakala na sklenitev tega sporazuma, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen. Pritožba ne pojasni, zakaj bi bil napačen, pri čemer sama navaja, da datum, ko naj bi izvajanje socialnovarstvenih storitev prešlo na CUDV ni bil določen. Niso torej razumljve trditve tožeče stranke, da je »vse do zadnjega« čakala, da bi bil speljan pravilen in zakonit postopek prehoda delavcev na CUDV. Ni mogoče ugotoviti, kateri datum za „izvedbo pravilnega in zakonitega postopka prehoda delavcev“ je bil iz kateregakoli razloga zadnji. Nesporno dejstvo je, da je tožeča stranka dne 1. 1. 2013 sklenila dogovor z javnim zavodom CUDV in da je tožeča stranka dne 28. 12. 2012 tudi sklenila pogodbo o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji v letu 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki priznala vse izdatke za plače zaposlenim delavcem (v priznanem številu) do konca leta 2012, kar pomeni, da se je dogovor s sestanka 26. 9. 2012 do konca leta v celoti operacionaliziral. Zato se izkaže odločitev tožeče stranke, da delavcem s koncem leta 2012 poda odpoved iz poslovnih razlogov, dejansko za neracionalno in samovoljno. Nedvomno so z ozirom na ugotovljena dejstva med udeleženci ves čas po odpovedi koncesijskih pogodb s strani tožeče stranke potekali dogovori in usklajevanja v smeri prenosa koncesije na novega koncesionarja, kot to določa 47.k člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Nenazadnje je k nadaljevanju izvajanja dejavnosti, ki je predmet koncesije, v tem vmesnem času, do prevzema s strani novega koncesionarja, tožečo stranko zavezoval 47.k člen Zakona o socialnem varstvu - ZSV in bi se torej tožeča stranka v času, dokler se ne bi dokončal navedeni postopek prevzema s strani novega koncesionarja, morala vzdržati vsakršnih samovoljnih dejanj, med katere po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi izdaja odpovedi zaposlenim delavcem iz poslovnih razlogov zaradi prenehanja izvajanja socialno varstvenih storitev. Znake protipravnega stanja oziroma ravnanja, ki ga po mnenju tožeče stranke dokazuje priloženi zapisnik inšpektorata RS za delo z dne 15. 1. 2013, ugotavlja torej le kršitve tožeče in ne tožene stranke. Zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke, tudi ni bilo potrebno, saj so dejstva, o katerih bi ona lahko izpovedala, bodisi nesporna bodisi nerelevantna za odločitev. Na nobeni podlagi koncedent ne odgovarja za izgube oziroma stroške koncesionarja, ki so mu nastali v posledici odpovedi koncesijske pogodbe iz razlogov na njegovi strani. Še zlasti pa ne more nositi takšnih posledic, ki bi se jim koncesionar, ki je odpovedal pogodbo, s primerno skrbnostjo lahko izognil. 7. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka nositi tudi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).