Jedro

je treba obstoj zadnje mirne posesti presojati tudi v času, ko so bili lastniki nepremičnine parc. št. k.o. SB pravni predniki predlagateljev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se mu vrne zadeva v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 19.10.2007 v zvezi s sklepom z dne 05.03.2009 je sodišče prve stopnje v izreku pod točko I uredilo mejo med nepremičninami predlagateljev in nasprotnih udeležencev tako kot je to razvidno iz tega dela izreka izpodbijanega sklepa, z obrazložitvijo, da jo je določilo po pravični oceni. Pod točko II je izreka je odločilo, da predstavlja skica terenske meritve, ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke Tadej Ledinek, sestavni del sklepa. V točkah III in IV izreka sklepa je odločilo o stroških postopka, z dopolnilnim sklepom pa je dostavilo skico terenske meritve udeležencem tega postopka.

Proti takima sklepoma v celoti sta se nasprotna udeleženca po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in členom 37 Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Sodišču prve stopnje očita zmotno materialnopravno presojo zadeve, saj bi moralo mejo urediti po zadnji mirni posesti. Pravilno je sicer ugotovilo, da sta že v času nakupa parcele s strani predlagateljev, imela postavljeno ograjo in posajen liguster, kar je predstavljalo mejo med obema parcelama. Pravni predniki sedanjih predlagateljev so takšno mejo vselej spoštovali, onadva pa sta imela sedaj sporni del nepremičnine vselej v mirni posesti. Posesti nista pridobila na viciozen način, kot nepravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Sporni del nepremičnine sta imela v posesti na podlagi dogovora med pravnimi predniki predlagateljev, saj sta jima v zameno za to prepustila v rabo in posest del parcele ob javni cesti, kar sta dokazala na podlagi pisne izjave R in IM, z dne 22.04.1995, ki sta jo predložila v dokazne namene. Ob sklenitvi takšnega dogovora v letu 1978, ko je EL podaril nepremičnino, ki je sedaj v solasti predlagateljev, njihovim pravnim prednikom, je tudi zabetoniral ograjo in posadil liguster. Tako sta vse od tedaj pa do nakupa te nepremičnine s strani predlagateljev, dobroverno in mirno uživala sedaj sporni del zemljišča. V čas trajanja zadnje mirne posesti, je vsekakor treba šteti čas pravnih prednikov predlagateljev. Pritožba je nadalje prepričana, da je sodišče prve stopnje mejo nepravilno določilo tudi z uporabo kriterija „po pravični oceni“. Pravična ocena namreč pomeni, da je treba upoštevati interese udeležencev skladno načeloma pravičnosti in poštenosti prav tako pa tudi ekonomske upravičenosti. Pri tem je treba upoštevati stanje v naravi, kar pa sodišče prve stopnje ni naredilo. Določena mejna črta seže prav na dvorišče nasprotnih udeležencev, pomenila bi tudi odstranitev že postavljene ograje, tlakovcev na dvorišču in ligustra. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da tako določena meja zaokrožuje funkcionalnost obeh zemljišč. Dejstvo je namreč, da bi s tako določeno mejo onadva utrpela škodo. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z laično pritožbo se VS pritožuje zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Navaja, da teh, kolikor so naloženi njemu, ne bo mogel poravnati, ker nima tako visokih dohodkov. Poleg tega je bil vedno zato, da se zadeva čim prej reši. Ponudil je sporno zemljišče v odkup, vendar nasprotna udeleženca za to nista imela interesa. Onadva bi imela, pa nič plačala. To pa ne gre. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe.

Odgovor na pritožbo nasprotnih udeležencev je vložil le VS. V njem dejansko ponavlja navedbe iz svoje pritožbe. Zavzema se za potrditev sklepa v delu s katerim je sodišče prve stopnje določilo mejo.

Pritožba nasprotnih udeležencev je utemeljena. Zaradi tega je bilo treba ugoditi tudi pritožbi VS.

S pritožbo nasprotnih udeležencev smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 37 ZNP, z izdajo dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje, ni več aktualna. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da je bila pooblaščenka nasprotnih udeležencev z izvedenskim delom izvedenca geodetske stroke Tadejem Ladinekom seznanjena že tekom tega postopka, tako da je izpodbijani sklep vendar lahko preizkusila. Pritožba nasprotnih udeležencev pa ima prav, da je sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotne presoje vsebine pravnega pojma „zadnja mirna posest“, zmotno ali vsaj preuranjeno ugotovilo dejansko stanje o kriteriju, na podlagi katerega bi bilo v predmetni zadevi treba urediti mejo med udeleženci tega nepravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev o vrednosti spornega mejnega prostora (2.052,42 EUR oziroma prej 491.841,00 SIT) in dejstvom, da med udeleženci tega postopka ni bilo soglasja o ureditvi meje med njimi po močnejši pravici – (3) odstavek člena 77 Stvarnopravnega zakonika – SPZ, pravilno zaključilo, da bo moralo najprej ugotavljati ali obstoje pogoji za ureditev meje „po zadnji mirni posesti“ - (4) odstavek člena 77 SPZ. Vendar drugostopenjsko sodišče ne soglaša z njegovim zaključkom, da tega kriterija ni moglo uporabiti, ker zadnja mirna posest nikoli ni obstajala.

Kakor pravilno opozarja pritožba je prvostopenjsko sodišče presojalo stanje „zadnje mirne posesti“ le od 19.11.1993 dalje, ko so predlagatelji s prodajno pogodbo kupili nepremičnino, ki meji na nepremičnino nasprotnih udeležencev. Dejstvo je, da predlagatelji že kmalu po nakupu nepremičnine niso bili zadovoljni z obstoječo mejo in so predlagali “prenos“ meje v naravi tako, kot je označena v zemljiškem katastru. Toda, glede na navedbe nasprotnih udeležencev v tem nepravdnem postopku, je treba obstoj zadnje mirne posesti presojati tudi v času, ko so bili lastniki nepremičnine parc. št. k.o. SB pravni predniki predlagateljev.

Nasprotna udeleženca sta med postopkom na prvi stopnji (navedbe na naroku z dne 11.05.1999) namreč smiselno navajala, da sta imela vrsto let sporni mejni prostor v mirni posesti, na podlagi dogovora. Ves ta čas jima posesti nihče ni branil. Tako je EL navedel, da je pred približno 25 leti podaril svoji sestri nepremičnino, ki je sedaj v solasti predlagateljev. Dve leti po tem je ob njenem soglasju postavil žično ograjo med obema nepremičninama, dejansko na njeno nepremičnino, zatem pa posadil še liguster. V pripravljalni vlogi z dne 10.06.2002 (list. št. 59) je znova navedel, da je posestno stanje mejnega prostora nespremenjeno že od 1978 in da temelji na dogovoru s sestro ter, da s prejšnjimi lastniki ni imel nobenih težav. V dokaz takih trditev je predložil tudi listinski dokaz (priloge spisa pod B2).

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je treba presojati stanje zadnje mirne posesti med udeleženci tega nepravdnega postopka le od nakupa nepremičnine parc. št. k.o. SB s strani predlagateljev dalje, se sodišče prve stopnje z navedbami nasprotnih udeležencev, da sta imela sedaj sporni mejni prostor v mirni posesti vse od 1978 leta do prodaje nepremičnine parc. št. k.o. SB dne 19.11.1993 predlagateljem, ni ukvarjalo in v to smer dejanskega stanja ni ugotavljalo. Zato je ostalo dejansko stanje o morebitni podanosti kriterija za ureditev meje po zadnji mirni posesti, nepopolno ugotovljeno.

Po obrazloženem je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

V novem postopku bo treba oceniti vse tiste navedbe in dokaze nasprotnih udeležencev s katerimi zatrjujeta obstoj zadnje mirne posesti spornega mejnega prostora vse od leta 1978 do novembra 1993. Prav tako bo upoštevalo tudi preostale pritožbene navedbe pritožb nasprotnih udeležencev, zatem pa o zadevi ponovno odločilo. Seveda tudi o povrnitvi stroškov postopka, saj je bil sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavljen. Pritožniku VS je v tej zvezi treba še pojasniti, da je sodišče prve stopnje že doslej uporabilo pravilno materialnopravno podlago pri odmeri stroškov in sicer tako splošne določbe člena 35 ZNP o stroških nepravdnega postopka, kot posebno določbo vsebovano v členu 139 ZNP o odmeri skupnih stroškov v postopku za ureditev meje. Tudi v ponovljenem postopku bo stroške odmerilo po kriterijih navedenih v citiranih zakonskih določbah.

O stroških pritožbenega postopka ni bilo treba odločiti, ker niso bili zaznamovani.