Jedro

Revizija neutemeljeno graja stališče nižjih sodišč, da je toženec trditev, da sporna terjatev izvira iz posojila (kar naj bi narekovalo uporabo določbe 182. člena Zakona o privrednim društvima in ne tistih, ki jih je uporabilo sodišče), podal prepozno. Podana je bila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To pomeni, da bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka istega člena ZPP lahko upoštevalo le, če bi toženec izkazal, pa ni, da je brez svoje krivde ni mogel podati do konca prvega naroka. Določba petega odstavka 286. a člena ZPP, na katero se sklicuje, ureja drugačen procesni položaj od tu obravnavanega: določa, da lahko sodišče upošteva vloge in listine, ki jih stranke posredujejo sodišču na njegov poziv po prvem odstavku istega člena, pa stranke rok, ki jim ga da sodišče na razpolago, zamudijo, upošteva pod pogojema nekrivde in da se s tem reševanje spora ne bo zavleklo. V obravnavanem primeru takega poziva sodišča tožencu ni bilo

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 3.506,76 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Družba A. d. o. je bila ustanoviteljica družbe B. d. o. o. Beograd. S Pogodbo o spremembi in prenosu pravic ustanovitelja in deleža ustanovitelja gospodarske družbe B. d. o. o. Beograd (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeno 23. 9. 2010 je svoj celoten ustanovitveni kapital ter vse ustanovitvene pravice in pravice in obveznosti na dan sklenitve Pogodbe prenesla na družbo C. d. o. o.. V Pogodbi sta pogodbeni stranki ugotovili, da ima družba B. d. o. o. Beograd 365.000,00 EUR neporavnanih obveznosti do družbe A. d. o. o.; prevzemna družba se jih je zavezala upnici plačati 344.000,00 EUR v 12 zaporednih mesečnih obrokih v času od 20. 10. 2010 do 20. 9. 2011. K tej obveznosti je kot solidarni porok pristopil njen direktor, toženec D. D. 2. Družba C. d. o. o. po tožbenih trditvah ni poravnala obveznosti iz Pogodbe, pač pa le nekaj mesečnih obrokov. Družba A. je zato s tožbo zahtevala plačilo ob vložitvi tožbe zapadlih, pa ne plačanih obrokov od poroka. Med pravdo je zahtevek zvišala še za plačilo obrokov, ki so zapadli po vložitvi tožbe.

3. Toženec se ja plačilu upiral. Trdil je, da je znesek, za plačilo katerega je jamčil kot porok, dejansko predstavljal kupnino za prevzeto družbo, da pa je njegova poroštvena obveznost prenehala na podlagi ustnega dogovora z družbo A., sklenjenega zato, ker se je po sklenitvi Pogodbe izkazalo, da ima družba B. davčne dolgove za več let. Zaradi kompenzacije je predlagal za znesek plačanih davkov, to je 413.088,26 EUR, znižanje kupnine, v isti višini pa je uveljavljal pobotni ugovor. Trdi je še, da je bil kupec družbe prevaran – prikrito mu je bilo slabo stanje družbe, pred sklenitvijo Pogodbe mu je bila namreč na vpogled dana ponarejena bilanca.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je s sodbo (1) ugotovilo (i) da obstoji terjatev tožeče stranke do toženca v višini 264.228,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (ii) da ne obstoji terjatev toženca do tožeče stranke v višini 413.088,26 EUR ter (2) zavezalo toženca, da mora tožeči stranki njeno terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi poravnati v 15 dneh. V razlogih sodbe je zavrnilo njegovo tezo o izpodbojnosti Pogodbe zaradi prevare, ker je ugotovilo, da so bili pred njeno sklenitvijo družbi C. na razpolago podatki o njenem poslovanju. Ugotovilo je, da toženec ni uspel dokazati nobene od nadaljnjih dveh relevantnih trditev: ne da s Pogodbo družba C. ni prevzela obveznosti družbe B., pa tudi ne, da bi bili plačani davki in kazen za kupljeno družbo B. za čas pred nakupom in da bi bil posledično sklenjen dogovor o kompenzaciji s prodajalko - tožečo stranko, zaradi katerega bi obveznost družbe C. do družbe A. iz Pogodbe prenehala (in s tem akcesorna porokova obveznost).

5. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo toženca zavrnilo. Sprejelo je dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter zavrnilo očitke o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava.

**Revizija tožene stranke in odgovor tožeče stranke nanjo**

6. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ključna teza revizije je, da pogodba, s katero bi kupka C. prevzela dolg kupljene družbe B. do prodajalke A., ni bila nikoli sklenjena; tega tožeča stranka ni niti trdila, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej, zato je tožba nesklepčna. Zaradi pravila o akcesornosti porokove obveznosti ne more obstajati dolg proti tožencu. Stališče pritožbenega sodišča, da je bil toženec prekludiran, ko je na zadnjem naroku za glavno obravnavo opozoril, da pogodba o prevzemu dolga ni bila sklenjena in da je bila taka trditev nelogična, ne zadosti kriterijem obrazloženosti pritožbenih navedb (pravilno: odločb). Nasprotuje tudi stališču, da je bil prekludiran, ko je na zadnjem naroku podal ugovor, da je sporna terjatev tožeče stranke nastala iz naslova nevrnjenih posojil in da je treba uporabiti določbo 182. člena (srbskega) Zakona o privrednim društvima. Obravnavanje teh navedb bi bilo nedovoljeno le, če bi zavleklo postopke, sodišče pa ga je zavrnilo že apriori. Ugovor ni bil prepozen tudi iz razloga, ker ga zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva glede uporabe srbskega materialnega prava toženec na prvem naroku ni mogel podati. V zvezi z uporabo 182. člena Zakona o privrednim društvima, ki bi ga moralo sicer sodišče poznati po uradni dolžnosti, je toženec podal tudi ugovor ničnosti Pogodbe, na kar bi sodišče moralo prav tako paziti uradoma. Oba ugovora sta materialnopravne narave in nista podvržena prekluzijam. Nazadnje trdi še, da sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo tuje pravo in se seznanilo z njegovo vsebino, poleg tega pa z njim ni seznanilo strank in jim nudilo materialnega procesnega vodstva, da bi lahko navedli dejstva, ki so na podlagi tega prava odločilna.

7. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da njegova (poroštvena, torej akcesorna) obveznost proti tožeči stranki ne obstoji, ker tožeča stranka sploh ni trdila, da naj bi glavni dolžnik C., katere porok je, sklenila pogodbo o prevzemu dolga družbe B.. Poudarja tožbeno navedbo tožeče stranke, da je » tožena stranka kot direktor C. sklenila Pogodbo, s katero se je v njegovem imenu poleg nakupa poslovnega deleža srbske družbe zavezala prevzeti tudi njene dolgove do tožeče stranke, za plačilo katerih se je v svojem imenu zavezala kot porok.« Trdi, da taka pogodba ni bila sklenjena, kar sta izpovedala zakoniti zastopnik tožnice in toženec na naroku 16. 9. 2014. Zato je tožba nesklepčna.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v razlogih svoje sodbe obrazložilo, da je družba C. tako obveznost, ki je pomenila plačilo zalog in opreme za zlatarne v Srbiji, sprejela že s sklenitvijo Pogodbe, kar izhaja iz njenega 3. člena, ki med drugim določa tudi modalitete plačila (število obrokov, njihovo višino in zapadlost). Obveznost C. do tožeče stranke, ki v tem postopku obremenjuje toženca, je torej nastala že tedaj in ni bila potrebna sklenitev še dodatne pogodbe, kot poskuša prikazati revident. Drugostopenjsko sodišče je sodišču prve stopnje pritrdilo in toženčevo (že v pritožbi uveljavljano) tezo, da pogodba o prevzemu dolga sploh ni bila sklenjena, in s tem ugovor nesklepčnosti, v dejanskem in materialnopravnem oziru pravilno zavrnilo. Res je to tezo označilo kot nelogično, a je tudi pojasnilo, zakaj; opozorilo je na toženčeve do tedaj diametralno nasprotne trditve, ki so bile: da je bil sklenjen en sam pravni posel, ki je zajemal prenos poslovnega deleža in določenega dolga ter da toženec ni trdil da obveznost po Pogodbi ni nastala, pač pa, da je na podlagi kasnejšega dogovora prenehala. Ni se torej zadovoljilo z »golo opredelitvijo o nelogičnosti,« kot trdi revizija, ki mu neutemeljeno očita, da ni zadostilo kriterijem obrazloženosti pritožbenih odločb in neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Povzetka odločb Ustavnega sodišča, ki ju je vključila v revizijo,1 poudarjata, da mora biti zaradi zagotovitve ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo sodna odločba obrazložena tako, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih je morda prezrlo. Ta kriterij v konkretnem primeru ni bil kršen.

11. Neutemeljeno revizija graja stališče nižjih sodišč, da je toženec trditev, da sporna terjatev izvira iz posojila (kar naj bi narekovalo uporabo določbe 182. člena Zakona o privrednim društvima in ne tistih, ki jih je uporabilo sodišče), podal prepozno. Podana je bila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To pomeni, da bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka istega člena ZPP lahko upoštevalo le, če bi toženec izkazal, pa ni, da je brez svoje krivde ni mogel podati do konca prvega naroka. Določba petega odstavka 286. a člena ZPP, na katero se sklicuje, ureja drugačen procesni položaj od tu obravnavanega: določa, da lahko sodišče upošteva vloge in listine, ki jih stranke posredujejo sodišču na njegov poziv po prvem odstavku istega člena, pa stranke rok, ki jim ga da sodišče na razpolago, zamudijo, upošteva pod pogojema nekrivde in da se s tem reševanje spora ne bo zavleklo. V obravnavanem primeru takega poziva sodišča tožencu ni bilo.

12. Že zato, ker je bila navedba, da je šlo za posojilno razmerje, prepozna in zato pravilno ni bila upoštevana, je neutemeljen revizijski očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker odločitev ni oprta na določbo 182. člena Zakona o privrednim društvima, ki naj bi po revizijskih trditvah za take primere določal ničnostno sankcijo. Ne gre za to, da bil po presoji izpodbijane sodbe toženec prekludiran pri podaji ugovora ničnosti Pogodbe, kot meni v reviziji; prepozen je bil pri navedbi dejstev, ki imajo za posledico ničnost. 13. Na očitek, da ga sodišče prve stopnje ni že na prvem naroku seznanilo s tem, da bo uporabilo srbsko pravo, je tožencu odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. In odgovorilo mu je pravilno: ta okoliščina ni imela vpliva na pravilnost odločitve; bistveno je, da toženec ni niti trdil, da bi, če bi bil s srbskim pravom seznanjen že na prvem naroku, podal še dodatne trditve in katere. Toženec je torej računal, da bo v sporu razsojeno po slovenskem pravu, sodišče prve stopnje pa je uporabilo srbsko pravo, konkretno določbe Zakona o obligacionim odnosima. Uporabilo ga je (le) za rešitev vprašanja veljavnosti Pogodbe. To vprašanje je urejeno v 61. in 65. členu, vendar pa je njuna vsebina pa je skladna s slovenskim pravom - s 46. in 49. členom OZ. Uporabilo je še določbo 117. člena srbskega zakona, ki ureja roke za izpodbijanje in tudi ta je skladna s slovenskim pravom – z 99. členom OZ. Odločilna dejstva so glede na navedeno po obeh predpisih (srbskem in slovenskem) ista. Toženec je trdil, da je bil prevaran in navedel je dejstva, s katerimi je to trditev utemeljeval. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje s spodbuditvijo toženca, naj navede še dodatna dejstva, ni bilo potrebno: njegove dejanske trditve so se izkazale za neresnične in ne za pomanjkljive. Zato kršitve pravila iz 285. člena ZPP, ki naj bi po revizijskih trditvah prerasla v absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v kršitev 22. člena Ustave, ni bilo. Vsa ostala pravna vprašanja pa so bila presojana na podlagi pogodbenega prava.

14. V čem naj bi bil pomen načina, na katerega se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsebino srbskega prava, revizija ne pove; ne uveljavlja, da bi bil napačen niti način ugotovitve tujega prava niti njegova vsebina. Povedano drugače: ni jasno, kateri revizijski razlog se uveljavlja v tem delu, zato revizijskega preizkusa glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP ni mogoče opraviti.

**Odločitev o reviziji**

15. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

16. V revizijskem postopku je uspela tožeča stranka. Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je upravičena do stroškov, ki jih je utrpela v tem postopku. Predstavljajo jih stroški zastopanja, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi na 2.858,00 EUR iz naslova nagrade za sestavo odgovora na revizijo po tarifni številki 3300, povečanih za 22%-ni davek na dodano vrednost in materialne stroške v višini 20 EUR po tarifni številki 6002. 1 Odločbi Up-476/03 in Up-373/97.