Jedro

Če stranke niso imele pripomb na zapisnik o glavni obravnavi, velja domneva, da se je to, kar je v njem zapisano, res dogajalo. Stranka sicer lahko izpodbija vsebino zapisnika tudi kasneje, vendar pa si s tem oteži položaj pri dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega D.B. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za vsako kaznivo dejanje tatvine mu je določilo kazen tri mesece zapora, za ogrožanje varnosti štiri mesece ter mu za tem po določilih o steku izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Z isto sodbo je zoper njega zavrnilo obtožbo zaradi enega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ. Pritožbo obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo ni utemeljena. Zapisnik o glavni obravnavi je namreč sestavljen tako, da je s podčrtanim temnejšim tekstom navedeno, katera procesna dejanja so bila opravljena in kako je glavna obravnava potekala. Iz zapisnika na strani 77 spisa pa izhaja, da je bila glavna obravnava javna in ni mogoče slediti zatrjevanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila javnost izključena, ne da bi bili zato navedeni razlogi. Sodišče je v zapisniku o glavni obravnavi in v razlogih sodbe sodišču prve stopnje povzelo listine, ki so bile na glavni obravnavi prebrane, pa tudi navedlo priče, ki so bile zaslišane. Glede na navedeno v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma v zahtevi očita sodišču kršitev materialnega in procesnega zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve obrazlaga le kršitev določb ZKP. Njegovi očitki se nanašajo predvsem na nejasnost zapisnika o glavni obravnavi opravljeni dne 25.8.2005. Opozarja na to, da je v zapisniku najprej navedeno, da je glavna obravnava javna, za tem pa v naslednjem stavku, da je bila javnost izključena (celo poudarjena beseda "sklep"), ob tem pa ni razvidno, kaj naj bi bili razlogi za takšno odločitev, kot to zahteva 1. odstavek 227. člena ZKP, niti stranke pred odločitvijo niso bile zaslišane, kar vse predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Poleg navedenega zapisnik vsebuje še številne odločitve, izjave in predloge, ki niso bili izvedeni, predlagani ali izrečeni, kar je v nasprotju z določilom člena 314 ZKP. Predvsem pa iz zapisnika ni razvidno, kateri dokazi so bili izvedeni oziroma katere listine so bile dejansko prebrane, saj zapisnik vsebuje le pavšalni navedek, da je sodišče prebralo "zbrane listine spisa, vključno s podatki kazenske evidence za obdolženca", tako da je strankam prepuščeno le ugibanje ali so bili dokazi dejansko izvedeni ali ne.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je uvod zapisnika sestavljen v obliki vnaprej pripravljenega obrazca, pri čemer pa so določeni deli zapisani tako, da je besedilo posebej močneje poudarjeno.

V skladu s 1. odstavkom 314. člena ZKP se o glavni obravnavi mora pisati zapisnik, v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave. Za ta zapisnik se uporabljajo tudi splošne določbe ZKP od 79. do 82. člena, če ni v določbah, ki se nanašajo na zapisnik o glavni obravnavi drugače določeno. Čeprav sicer sodni zapisnik ni odločba, pa spada pisanje zapisnika med zelo pomembna procesna dejanja sodišča. Njegova funkcija je praviloma deklaratorna, oziroma dokazna ter je izrednega pomena za postopek predvsem s pravnimi sredstvi, saj višja sodišča s pomočjo zapisnika kontrolirajo delo sodišč prve stopnje. Ravno zato mora biti dokazno zanesljiv, popoln in razumljiv (jasen in nedvoumen). Zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano, če se seveda ne dokaže nasprotno. Drugi odstavek 315. člena ZKP namreč strankam omogoča, da dajejo pripombe na zapisnik oziroma lahko ugovarjajo, da zapisnik ne odraža pravega poteka obravnave, da vsebina ni resnična ali ni popolna. Če teh pripomb ni, velja domneva, da se je to, kar je zapisano na glavni obravnavi, res dogajalo. Stranka sicer lahko izpodbija vsebino zapisnika tudi kasneje, vendar pa si s tem oteži položaj pri dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika.

Zagovornik v konkretni kazenski zadevi, kot je bilo že povedano, odreka zapisniku razumljivost, vendar pa te navedbe niso utemeljene. Iz zapisnika namreč jasno izhaja, kateri sklepi so bili sprejeti, oziroma kaj se je na glavni obravnavi dogajalo, saj so sledeče navedbe zapisane z močnejšim poudarjenim besedilom: – da se glavna obravnava opravi kljub nenavzočnosti zgoraj navedenih (ni pristopila priča G.K., vabilo zanj je izkazano); – sodišče je pobralo osebne podatke od obdolženca;– opozorilo priče, (M.Š., G.P. in S.M.), ki jih je kasneje zaslišalo v skladu z določilom člena 238., 332. in 319. člena, opozorilo oškodovanca, opozorilo obdolženca v skladu z določili člena 320. in 71. ZKP; – razglasilo sklep, da je glavna obravnava javna, za tem pa je okrožni državni tožilec prečital obtožni predlog.

Res je sicer, da je v zapisniku zapisano tudi, da se objavi "sklep", da se "izključi javnost zaradi" (pri tem se besedilo zapisnika neha), vendar pa to besedilo ni pisano s poudarjenim tekstom (tako, kot je zapisano, da je glavna obravnava javna), da je nadaljnji tekst v zvezi z izključitvijo javnosti zgolj opcija, predvidena v formularju zaradi hitrejšega teka postopka, pa je moč sklepati tudi na podlagi dejstva, da razlog izločitve javnosti ni naveden, oziroma, da se zapis neha tam, kjer bi bila potrebna vsebinska dopolnitev, odvisna od konkretne situacije določenega primera oziroma okoliščin, ki bi izključitev javnosti zahtevale po določbah ZKP (razlogi iz 295. člena). Res je tudi, da so v uvodu (formularja) zapisnika navedene še določene situacije, ki niso bile podane v konkretnem primeru (npr. za oškodovanca, ki ni navzoč, prebere njegov predlog sodnik in da se predlog nahaja na listovni številki - stavek se ne dokonča) in ki ravno ne prispevajo k preglednosti in razumljivosti zapisnika, vendar pa navedeno ne predstavlja takšnih pomanjkljivosti, da bi bila zaradi tega verodostojnost zapisnika vprašljiva. Kot je bilo že povedano, je namreč potek uvodnega dela glavne obravnave dovolj jasno razviden iz zapisnika, saj je zapisan s poudarjenim tekstom.

Pritrditi pa je potrebno tudi nadaljnji navedbi zagovornika, da je pred zaključkom dokaznega postopka v zapisniku navedeno, da se "prebere zbrane listine spisa, vključno s podatki kazenskega evidence za obdolženca", sodba pa se opira tudi na zapisnik o ogledu kraja dejanja, to je listino, ki je bila priloga kazenske ovadbe. Ne glede na to, da zapisnik sicer ni pisan natančno, vendar pa kljub temu potrjuje, da je bila prebrana tudi ta listina. Kot je razvidno iz podatkov spisa stranke na formulacijo besedila niso imele pripomb, oziroma nejasnosti zapisnika na glavni obravnavi niso uveljavljale, čeprav jim je bila glede na to, da sodnik glasno narekuje zapisnikarju vsebino zapisnika, omogočena sprotna kontrola vsebine narekovanega. Tudi sedaj v zahtevi vložnik ne navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov, na katere se opira sodna odločba temveč le graja jasnost zapisnika. Da bi bil zapis o izvedenih dokazih lahko določnejši oziroma bolj natančen, je sicer potrebno zagovorniku pritrditi, vendar pa tak posplošen zapis kot je to v obravnavani zadevi sam po sebi na zakonitost sodnega postopka nima nikakršnega vpliva. Vsak povprečno razumen človek namreč ob takem zapisu razume, da so bile prebrane vse listine v spisu (torej tudi zapisnik o ogledu kraja dejanja ter poročilo sodnika za prekrške za obsojenca), ugovorov strank na glavni obravnavi glede nejasnosti zapisnika ni bilo, da ti dokazi, na katerih temelji sodna odločba ne bi bili izvedeni, pa tudi ne zatrjuje zagovornik v zahtevi.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona uveljavljanje v zahtevi, zaradi česar je zahtevo skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.