Jedro

Ker iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je opravljala, ji je tožena stranka na podlagi ugotovitve, da je bila pet dni neupravičeno odsotna, zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, vrnitev na delo, priznanje delovne dobe in izplačilo nadomestila plače za čas, ko tožnica ni delala.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že tretjič zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar tudi sedaj ni upoštevalo jasnih navodil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 31.3.2005. V ponovljenem postopku namreč niso bile odpravljene kontradiktornosti v izpovedbah priče prof. dr. B.M. in sodnega izvedenca medicinske stroke A.Č., dr. med.. Izpoved priče dr. B.M. na zadnji glavni obravnavi predstavlja nasprotje glede na njegova prejšnja pričevanja. Teh nasprotij sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Očitno je tudi, da je ta priča skušala s svojim pričevanjem ohraniti ugled izvedenca na ta način, da je svojo oceno o delazmožnosti tožnice približala oceni izvedenca. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, naj se imenuje drugega izvedenca medicinske stroke, ki bi se lahko opredelil tudi glede kontradiktornosti med izpovedbami priče in izvedenca.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedene v pritožbi, pri tem je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je sodba materialnopravno pravilna.

Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepa z dne 6.3.2001 in z dne 6.4.2001 (priloga B1 in B3) zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 2.2.2001 dalje, pet dni zaporedoma. Tožnica je v delovnem sporu uveljavljala, da je bila po 2.2.2001 odsotna z dela zaradi bolezni, zato ne gre za neupravičeno odsotnost. S tožbo je uveljavljala razveljavitev obeh navedenih sklepov tožene stranke, vrnitev na delo in izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje.

Za odločitev v tem sporu je bilo potrebno odgovoriti na bistveno vprašanje in sicer, ali je bila tožnica v spornih dneh, ko so ji bili očitani neupravičeni izostanki z dela, nezmožna za delo iz zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu z opr. št. Pdp 649/2004 z dne 31.3.2005, v skladu z določbo 3. odstavka 360. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 362. člena ZPP, opozorilo na pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, to so različne izpovedbe priče prof. dr. B.M. in sodnega izvedenca medicinske stroke A.Č., dr. med. ravno glede vprašanja tožničine zmožnosti za delo. Potrebno je bilo predvsem ponovno zaslišati tako pričo kot izvedenca, ju po potrebi soočiti, po opisani dopolnitvi dokaznega postopka pa pridobiti mnenje drugega izvedenca v primeru, če dopolnitev dokaznega postopka ne bi omogočala odločitve o tožbenem zahtevku.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, poleg ponovne izvedbe drugih dokazov, ponovno zaslišalo kot pričo prof. dr. B.M., izvedenca A.Č., dr. med. in ju po izvedenem zaslišanju soočilo. Prof. dr. B.M. je podrobneje pojasnil svoje stališče v zvezi z njegovo odločitvijo, da predlaga podaljšanje bolniškega staleža tožnici, o čemer odloča zdravniška komisija I. oziroma II. stopnje, če gre za bolniški stalež nad 30 dni. Pojasnil je tudi, da je na njegovo mnenje, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo, vplival tudi socialni element, to je potencialna izguba službe. Pri tožnici se je poleg tega pojavila nova zdravstvena težava ginekološke narave, zaradi katere jo je napotil, naj obišče ginekologa. V vsakem primeru pa je upošteval in se strinjal z mnenjem zdravniške komisije kot višje strokovne institucije. Enako velja tudi za mnenje izvedenca A.Č., dr. med.. Ko se je odločil za predlog zdravniški komisiji, da odloči o tožničinem bolniškem staležu v spornem času, ni bil popolnoma prepričan v to, ali je tožnica upravičena do bolniškega staleža, ali ne.

Izvedenec A.Č., dr. med., je v ponovljenem zaslišanju in soočenju s pričo prof. dr. B.M., vztrajal pri svojem pisno podanem izvedeniškem mnenju z dne 11.8.2003 (list. št. 65 - 69 spisa) in ustno podanem mnenju na glavni obravnavi 7.10.2003 (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 78 - 82 spisa). Iz obeh mnenj izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 2.2.2001 do 11.2.2001 zmožna za svoje delo pomožne kuharice, z omejitvami, navedenimi v odločbi invalidske komisije. Pred sprejetjem takega mnenja je izvedenec pregledal vso zdravstveno dokumentacijo tožnice in jo tudi osebno pregledal. Glede na tako dopolnjeni dokazni postopek, v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izvedeniško mnenje A.Č., dr. med. in se ni odločilo za imenovanje novega izvedenca.

Neutemeljena je pritožba, da dodatno zaslišanje priče in izvedenca ter njuno soočenje ni odpravilo kontradiktornosti v njunih izpovedbah in ugotovitvah. Dopolnjeni dokazni postopek je namreč pokazal, da v bistvenem sploh ne gre za nasprotje med stališči priče in izvedenca o tem, ali je tožnica bila v spornem času zmožna za delo ali ne. Prof. dr. B.M. je le podrobneje pojasnil okoliščine na strani tožnice, ki so bile povod za njegovo odločitev, da vloži predlog zdravniški komisiji, ki naj odloči o bolniškem staležu tožnice in zaradi katerih sam ni bil prepričan o tem, ali je bila tožnica v spornem času zmožna za delo ali ne. Izrazil je tudi svoje stališče, da sprejema mnenje višje strokovne institucije, ki se v bistvenem ujema z izvedeniškim mnenjem.

Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče strinja tako z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot z njegovo odločitvijo, da v sporu ni potrebno imenovati novega izvedenca, da torej izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj je bila tožnica v času od 2.2.2001 dalje pet dni zaporedoma neupravičeno odsotna z dela. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je prenehalo v skladu z določbo 5. točke 100. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na razveljavitev citiranih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici pri toženi stranki zaradi neupravičenega izostanka z dela, na reintegracijo in reparacijo, je pravilna.

Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.