Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ugotovitev, da se revidentki zmanjša davčna izguba za leto 2003 v višini 59.542,53 EUR, predstavlja enega izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove za obračun davka od dobička za leto 2003. S tem revidentki ni bila naložena v plačilo nobena davčna obveznost. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve ni mogoče presojati dovoljenosti revizije ne v okviru odločanja o pomembnem pravnem vprašanju ne v okviru neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 0610-600/2008-12-0905-19 z dne 12. 5. 2011. Z navedeno odločbo je davčni organ prve stopnje po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru v ponovnem postopku odločanja o pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 in 2003 ugotovil, da je zavezanec za davek v davčnem obračunu za leto 2003 izkazal previsoko davčno izgubo za 59.542,53 EUR; ta ne znaša 442.680,97 EUR, temveč 383.138,44 EUR. Odločil je, da se zahtevi zavezanca za povrnitev stroškov ne ugodi in da stroški, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Davčni organ druge stopnje je z odločbo, št. DT-499-14-42/2011-2 z dne 3. 7. 2012, zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo organa prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki jih za svoji odločitvi navajata upravna organa, in se na podlagi 71. člena ZUS-1 nanje tudi sklicuje, odgovori pa tudi na tožbene navedbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da je davčni organ odločil, da je revidentka v davčnem obračunu izkazala previsoko davčno izgubo za 59.542,53 EUR. S tem zneskom je tudi označila vrednost spora. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj za dovoljenost revizije se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Ugotovitev, da se revidentki zmanjša davčna izguba za leto 2003 v višini 59.542,53 EUR, predstavlja enega izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove za obračun davka od dobička za leto 2003. S tem revidentki ni bila naložena v plačilo nobena davčna obveznost. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka dovoljenosti revizije v tem upravnem sporu ne more izkazovati z morebitnim vplivom izpodbijane odločitve na višino odmere davka od dobička v naslednjih davčnih obdobjih, ki niso predmet tega upravnega spora. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah X Ips 128/2011 z dne 17. 5. 2012 in X Ips 475/2010 z dne 21. 4. 2011. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009, obe z dne 9. 4. 2009). Prav tako mora skladno s prakso Vrhovnega sodišča odločitve sodišča prve stopnje mora priložiti reviziji (X Ips 250/2012 z dne 14. 3. 2013).

8. Revidentka za dovoljenost po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja: „V zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju priznavanja določenih odhodkov kot davčno priznanih odhodkov. O tem pomembnem pravnem vprašanju ni enotnosti v sodni praksi slovenskih sodišč, zato je izpolnjen pogoj za vložitev revizije.“ Pri tem pa ne navede odločb sodišča prve stopnje, iz katerih naj bi neenotnost izhajala, sodb pa tudi ne predloži. Drugega o pomembnem pravnem vprašanju ne navede. Med vsebinskimi ugovori revizije pa tudi ne navede pravnega vprašanja na način, kot je to zahtevano v prejšnji točki tega sklepa.

9. Glede na navedeno iz revidentkinih navedb ni jasno razvidno, ali revidentka uveljavlja kot razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 „pomembno pravno vprašanje“ ali pa da „v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev ni enotnosti“. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izpolnila pogoja za dovoljenost revizije po nobeni od obeh možnosti iz navedene določbe ZUS-1, saj ni izpostavila konkretnega pravnega vprašanja, s katerim bi utemeljevala dovoljenost revizije zaradi odločitve o pravnem vprašanju. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve pa ni mogoče presojati dovoljenosti ne v okviru odločanja o pomembnem pravnem vprašanju ne v okviru neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje. Poleg tega pa tudi tudi ni izkazala neenotne prakse sodišča prve stopnje in odstopanja od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 10. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).