Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v ukinitvi delovnega mesta strokovni vodja I, varnostni manager in svetovalec uprave za kakovost. Do ukinitve delovnega mesta je prišlo s sprejemom Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 1. 2020 ter dopolnitve z dne 22. 1. 2020. Sprejem organizacijske odločitve sodi v sfero poslovne odločitve delodajalca, glede katere je treba dati prednost svobodni gospodarski pobudi delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 14. 10. 2020, ki se je nanašala na obstoj delovnega razmerja (I. točka izreka), ni pa dopustilo spremembe tožbe z dne 14. 10. 2020 v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 3. 2. 2020 nezakonita; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 24. 4. 2020 ni prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, ter mu plačati znesek 1.238,55 EUR neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v posameznem mesecu od dne 24. 4. 2020 do dneva sodbe sodišča prve stopnje; mu plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 36.306,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem prič A. A. in B. B., ki pa nista odgovorili na sporna vprašanja, tj. glede zmanjšanega obsega tožnikovega dela v smislu vrste nalog in odgovornosti oziroma prenosa tožnikovih nalog vodenja sistema kakovosti. Sodišče njunih izpovedi ni presojalo kritično in predvsem ni upoštevalo, da sta priči imeli interes glede izida postopka. Sodišče je za ti priči zapisalo le, da jim verjame ter da sta bili njuni izpovedi jasni, natančni in sta ustvarjali vtis, da priči govorita resnico. Isto sodišče (razpravljajoči sodnik) je v prejšnji sodbi te izpovedi ocenil diametralno nasprotno, da niso prepričljive. Sodišče bi moralo odločitve sprejemati premišljeno, tehtno in potem za svojo oceno in argumenti tudi stati ter jih spreminjati samo, ko to narekujejo spremenjene okoliščine. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zapisalo, kaj je pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je dejansko prišlo do spremembe pri opravljanju del in odgovornosti tožnika ter dodatno mora iti tudi za bistveno spremembo v nalogah in odgovornosti. Sodišče vsebine tožnikovega dela ni razumelo pravilno, zato je dalo preveliko težo opravilom, ki so administrativna in kratkotrajna. Odvzelo pa je pomembnost tistim opravilom, ki na kakovosti predstavljajo strokovna in zahtevna dela ter zanjo nosijo glavno odgovornost. Za pravilno odločitev je bila naloga sodišča, da razčisti, kaj vse sodi v delo, ki se imenuje "vodenje sistema kakovosti" in kaj je opravljal tožnik po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je jasno izpovedal, da se na kakovosti opravljajo dela in naloge, ki so zahtevne iz ISO standarda in ta dela lahko opravlja samo oseba, ki ima strokovne kvalifikacije in znanje iz dejavnosti, za katero ta dela opravlja. Tožnikovo izpovedbo glede vrste in vsebine del in nalog, ki se opravljajo na področju kakovosti in tudi njihove teže v smislu odgovornosti, je v celoti potrdila priča C. C. Priča je potrdila, da predstavnik vodstva za kakovost pripravlja dokumentacijo za vodstveni pregled in zunanjo presojo in v tem sodeluje z vodstvom. Torej zbere poročila in je "vmesnik med vodstvom in vodji procesov". Da gre za koordinacijske naloge, je potrdila tudi neodvisna priča A. A. Tožnik je izpovedal, da je tudi po avgustu 2019 in vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v enakem obsegu še dalje opravljal enaka dela kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pripravljal je pravilnike, jih tudi načrtoval ter skrbel, da so jih vodje procesov izvajali. Reševal je reklamacije in sprejemal ukrepe, kako odpraviti napake. Da je tožnik to delo opravljal tudi po avgustu 2019 dokazujejo zapisi delovnih nalog s strani D. D. in konkretno je o tem izpovedal tožnik zaslišan kot stranka. Ta dela od tožnika tudi ni mogel prevzeti zakoniti zastopnik tožene stranke E. E., ker on nima strokovnih kvalifikacij iz varovanja, da bi jih lahko opravljal. E. E. na izrecno vprašanje sodišča ni znal konkretizirati, katero tožnikovo delo je prevzel, kaj je on naredil namesto tožnika vezano na planiranje, izvedbo, nadzor, ukrepanje na procesih dela za varovanje, to so namreč dela vodenja sistema kakovosti. Dokazno breme, katere konkretne naloge je od njega prevzel E. E., je bilo na toženi stranki. Tožnik je s tabelami, ki jih je pripravil, primerjalno dokazal, da se delo in naloge po obeh pogodbah o zaposlitvi (odpovedani in ponujeni) ne razlikujejo. Tožnik je tekom celotnega postopka trdil, da je reorganizacija (sistemizacija delovnih mest), ki jo je opravila tožena stranka, le navidezna, da nobeno tožnikovo delo ni odpadlo. Tožniku je po avgustu 2019 odpadlo le delo "predstavnika vodstva za kakovost za dejavnost varovanja", ki je bilo prenešeno na pričo C. C. Da gre za navidezno reorganizacijo je tožnik dokazal z listino, da mu je tožena stranka še dne 7. 1. 2020 (mesec dni pred odpovedjo) ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje za kakovost in strokovni nadzor in dela po tej pogodbi so bila identična tožnikovi obstoječi pogodbi, razlika je bila le nižja plača. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožeče stranke v pritožbi in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko je zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Navedla je, da je sodišče pravilno ugotovilo, da obseg del in nalog po obeh pogodbah oziroma delovnih mestih, nikakor ni enak, temveč je obseg dela in nalog na delovnem mestu "strokovni sodelavec za strokovni nadzor" manjši, v delu pa tudi vsebinsko različen; da zahtevnost dela ni primerljiva, saj po ponujeni pogodbi tožnik ne bi več sprejemal nobenih odločitev iz svojega področja, temveč bi te odločitve sprejemal direktor tožene stranke, tožnik pa bi odločitve direktorja zgolj izvajal, ter da bi bila stopnja odgovornosti tožnika po ponujeni pogodbi bistveno manjša, saj ne bi šlo za izvajanje vodstvenih nalog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločilo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 51/2020 z dne 10. 5. 2021 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 3. 2. 2020. Na pritožbo obeh strank je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 362. členom Zakona o pravdnem postopku opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo s strani tožene stranke predlagani priči A. A. in B. B. ter izvedlo dokazno presojo listinskih dokazov. Ob upoštevanju izpovedi prič ter zakonitega zastopnika in tožnika, je celovito in argumentirano obrazložilo dokazno oceno.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da s tem, ko je sodišče v ponovljenem postopku izvedene dokaze ocenilo drugače, da je tožniku kršilo pravico do pravne varnosti in izdalo sodbo presenečenja. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih določa 8. člen ZPP, dokazna ocena sodišča pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče v ponovljenem postopku lahko odločilo drugače le v primeru, če bi to narekovale neke spremenjene okoliščine. Glede na to, da je bila dokazna ocena sodišča v postopku Pd 51/2020 pomanjkljiva in je iz tega razloga pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter je sodišče prve stopnje v skladu z napotilom pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek, je sklicevanje tožnika na zaključke sodišča v razveljavljeni sodbi Pd 51/2020 neutemeljeno.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2017 na delovnem mestu "strokovni vodja I, varnostni manager in svetovalec uprave za kakovost". Tožena stranka je dne 3. 2. 2020 tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "strokovni sodelavec za strokovni nadzor". Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, saj je menil, da mu je tožena stranka le znižala plačo, medtem ko sta obseg in vsebina njegovega dela ostala enaka, zato mu je v skladu s četrtim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) prenehalo delovno razmerje. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je le-ta bila tožniku podana iz ekonomskega in organizacijskega razloga, ker tožena stranka po mesecu avgustu 2019 za naročnika F. d. d. več ni opravljala storitev vezanih na vzpostavitev, izvajanje in vzdrževanje sistema kakovosti (v skladu z mednarodnim standardom SIST EN ISO 9001:2015) za dejavnost zasebnega varovanja. V okviru opravljanja te storitve za navedenega naročnika, je bila naloga tožnika, da v procesu poslovanja naročnika združuje, organizira in usmerja aktivnosti, s katerimi se vzpostavlja in vzdržuje dogovorjena oziroma predpisana raven kakovosti storitev in procesov iz sistema kakovosti. Z mesecem avgustom 2019 je prenehala potreba po delu tožnika, ki je bila vezana na sistem kakovosti in poslovnik kakovosti. Tožena stranka je sprejela novo organizacijo dela, na podlagi katere je dela tožnika povezana z vodenjem, sprejemanjem odločitev, nadzorom in imenovanjem, prevzel direktor družbe, druge naloge delovnega mesta, po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, pa so se po spremenjeni sistemizaciji, opravljale na delovnem mestu strokovni sodelavec za strokovni nadzor. Tožena stranka je okoliščine, ki so privedle do tega, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v sodnem postopku še podrobneje obrazložila oziroma konkretizirala z navajanjem, da je povezana družba F. d. d., za katero je tožena stranka opravljala storitve vodenja sistema kakovosti, od avgusta 2019 dalje, za predstavnico vodstvo za kakovost imenovala C. C., ki je že za druge družbe v skupini opravljala storitve vodenja sistema kakovosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami 87. in 88. člena ZDR-1 ter v sami odpovedi navedla in jasno obrazložila odpovedni razlog, tj. poslovni razlog, ki se je kazal v izgubi naročnika kot ekonomski razlog, posledično pa spremembi delovnega procesa, kar je imelo za posledico spremembo organizacije dela tožene stranke, v okviru katere so se naloge delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik in so se nanašale na vodenje, sprejemanje odločitev, nadzor in imenovanje, prenesle na direktorja tožene stranke. Naloge, ki pa je tožnik opravljal za družbo F. d. d. pa je prevzela C. C. 10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, katera dela na področju kakovosti je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in da je dalo preveliko težo opravilom, ki so bila administrativna ter je zato nepravilno zaključilo, da naj bi tožniku po avgustu 2019 na kakovosti odpadel pomemben del dela in da zato tožnik ni imel več enakih odgovornosti. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožnikovo izpovedbo glede vrste in vsebine del in nalog, ki jih je opravljal na področju kakovosti in tudi glede teže v smislu odgovornosti, v celoti potrdila priča C. C. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se naloge iz opisa delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z opisom delovnega mesta po ponujeni pogodbi o zaposlitvi, vsebinsko razlikujejo v tem, da gre pri prvem opisu predvsem za delovne naloge, vezane na sistem kakovosti in poslovnik kakovosti oziroma mednarodni standard ISO 9001:2015 z dne 12. 11. 2019, ki so se pri toženi stranki izvajale v okviru opravljanja storitve za naročnika družbe F. d. d. Na delovnem mestu "strokovni sodelavec za strokovni nadzor" pa gre za delovne naloge, vezane na opravljanje notranjih in strokovnih nadzorov nad delovanjem družbe, v skladu z ZZasV-1, vendar tožnik v zvezi s temi deli ne bi več imel odgovornosti. C. C. je avgusta 2019 od tožeče stranke prevzela dela in naloge, ki se nanašajo na vodenje sistema kakovosti po zahtevah ISO standarda za družbo F. d. d. in je te naloge do avgusta 2019 opravljal tožnik (za družbo F. d. d., kot za naročnika tožene stranke). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in prič G. G., C. C., B. B. in A. A., da je tožena stranka od avgusta 2019 prenehala opravljati storitve vezane na vzpostavitev, izvajanje in vzdrževanje sistema kakovosti za dejavnost zasebnega varovanja za zunanjega naročnika družbo F. d. d. in da je te naloge prevzela C. C. Posledično se je obseg del, ki jih je tožnik predhodno opravljal po odpovedani pogodbi, bistveno zmanjšal. G. G. je v pisni izjavi ter jasni in prepričljivi izpovedbi potrdila spremembo obsega dela tožnika in pojasnila obseg odvzetih nalog, vezanih na predstavnika vodstva za kakovost, ki jih je prevzela C. C. Priča je natančno pojasnila, da so obstajale bistvene razlike med deli in nalogami po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožniku odpovedana in nalogami po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Odpovedana pogodba o zaposlitvi se je namreč nanašala na vodilne naloge, tj. na naloge svetovalec uprave za kakovost (katere so bile prenešene na zakonitega zastopnika), medtem ko so se naloge na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi nanašale na dela strokovni sodelavec. Izpoved priče G. G. sta v celoti potrdila priča C. C. in zakoniti zastopnik tožene stranke, zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da nobena zaslišana priča niti zakoniti zastopnik, sodišču niso znali jasno in konkretno obrazložiti, katera dela oziroma naloge je v okviru vodenja sistema kakovosti, po avgustu 2019 namesto tožnika opravljal zakoniti zastopnik E. E. Zakoniti zastopnik je pojasnil, da bi tožnik po ponujeni pogodbi izvajal naloge po navodilih nadrejenega delavca, in da je tožnik izgubil vodstvene funkcije, ki jih je imel po odpovedani pogodbi in katere so bile prenešene nanj.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedi G. G., C. C. in zakonitega zastopnika pravilno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga. O tem se je sodišče prepričalo tudi na podlagi listinskih dokazov in sicer sistemizacije delovnega mesta strokovni vodja I, varnostni manager in svetovalec uprave za kakovost in sistemizacije delovnega mesta strokovni sodelavec za strokovni nadzor. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bil v ukinitvi delovnega mesta strokovni vodja I, varnostni manager in svetovalec uprave za kakovost. Do ukinitve delovnega mesta je prišlo s sprejemom Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 1. 2020 ter dopolnitve z dne 22. 1. 2020. Sprejem organizacijske odločitve (Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) sodi v sfero poslovne odločitve delodajalca, glede katere je treba dati prednost svobodni gospodarski pobudi delodajalca.

12. Ker je tožena stranka po pravilni presoji sodišča prve stopnje utemeljila ekonomski in organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in ker okoliščin za zaključek, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi ni bilo mogoče ugotoviti, je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, pravilna.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).