Jedro

Ker je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz treh razlogov, ki jih določa ZDR, pri čemer je jasno kršila določbe v primeru odpovedi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti, odpoved ni zakonita ne glede na dejstvi, da je tožnica na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi opravljala funkcijo poslovodje in da je bila s te funkcije razrešena.

S tem, ko je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, ni izgubila pravice do pripadajoče plače, ki bi ji šla po prej sklenjeni pogodbi in ob upoštevanju prisilnih predpisov, ki so plače v javnem sektorju urejali na specifičen način, saj je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila redna odpoved prej veljavne pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitve v 3. točki izreka, v zvezi z 2. in 4. točko izreka spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorice zaradi razrešitve s funkcije direktorice ... iz krivdnih razlogov in razloga nesposobnosti z dne 18. 5.2006, ki jo je tožena stranka vročila dne 19. 5. 2006 tožnici, se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožeča stranka je dolžna tožnici plačati razliko v neto plači za čas od julija 2006 do vključno marca 2007, kot sledi: za julij 2006 znesek 989,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2006 dalje do plačila; za avgust 2006 znesek 1.080,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2006 do plačila; za september 2006 znesek 1.050,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2006 dalje do plačila; za oktober 2006 znesek 594,39 EUR,z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2006 dalje do plačila; za november 2006 znesek 1.088,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2006 dalje do plačila; za december 2006 znesek 1.140,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 dalje do plačila; za januar 2007 znesek 1.046,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2007 dalje do plačila; za februar 2007 znesek 1.059,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2007 dalje do plačila in za za marec 2007 znesek 1.068,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. dalje do plačila, na gornje neto zneske obračunati davke in prispevke in jih odvesti pristojnemu davčnemu uradu, vse v osmih dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.994,66 EUR, v roku osem dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V preostalem (glede odločitve o stroških postopka) se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 239,18 EUR, v roku osem dni po prejemu sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorice zaradi razrešitve s funkcije direktorice ... iz krivdnih razlogov in razloga nesposobnosti z dne 18. 5.2006, ki jo je tožena stranka vročila dne 19. 5. 2006 tožnici (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati razliko v plači za čas od julija 2006 do 31. 3. 2007 v neto znesku 6.482,58 EUR in sicer za julij 2006 znesek 690,87 EUR, za avgust 2006 znesek 770,72 EUR, za september 2006 znesek 748,81 EUR, za oktober 2006 znesek 419,32 EUR, za november 2006 znesek 774,69 EUR, za december 2006 znesek 806,83 EUR, za januar 2007 znesek 745,63 EUR, za februar 2007 znesek 760,01 EUR in za marec 2007 znesek 765,70 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v mesecu za pretekli mesec, na prisojene neto zneske pa je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke in jih odvesti pristojnemu davčnemu uradu, vse v 8 dneh, pod izvršbo (2. točka izreka). V presežku mesečnih neto razlik za znesek 1.647,97 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov v znesku 2.184,28 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožene stranke glede plačila odškodnine v obliki neto razlik v plači še za znesek 1.647,97 EUR, toženi stranki pa naloži še plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka, podredno pa predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zavrnjenim delom zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti priznalo utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, le glede višine je odločilo drugače, oziroma deloma zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala. Tožnica je kot odškodnino za nastalo materialno škodo zahtevala odškodnino v po takrat veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 5. 2005. Ta pogodba veže obe pravdni stranki, saj pogodba ni bila nikoli spremenjena ali dopolnjena. V 6. točki pogodbe je bila določena osnovna bruto plača in glede na to, da je glede odškodnine potrebno upoštevati splošna pravila civilnega prava, je tudi koncepcija pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih takšna, da se medsebojne pogodbene pravice in obveznosti ocenjujejo v skladu z obligacijskim zakonikom. Ob uveljavitvi Uredbe o plačah direktorjev tožnici ni bil ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, niti ni bila tožnica obveščena o tem, da se ji plača izplačuje skladno s to Uredbo. Po navedeni Uredbi so bili delodajalci dolžni z direktorji skleniti dodatke k pogodbi. Nesporno je sodišče prve stopnje v dosedanjih postopkih ugotovilo, da Svet zavoda tožnici takšnega aneksa ni ponudil v podpis in tožnica zato ni odgovorna. Svet zavoda oziroma predsednik sveta bi moral skladno s pravili za spremembo pogodbe takšen aneks pripraviti in ponuditi tožnici v podpis. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka, saj ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je uspela s 60 % zahtevka. Meni, da je uspela v pretežnem delu zahtevka, zato bi moralo sodišče odločati na podlagi 5. odstavka 41. člena ZDR, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izreka sodbe, torej zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi, glede katere lahko stranki pogodbe v skladu z 72. členom ZDR drugače uredita pravice in obveznosti, kot je to določeno v zakonu. Ker gre za pogodbo o zaposlitvi sui generis, ZDR v zvezi s tožničino odpovedjo ni zavezujoč. Sodišče prve stopnje bi moralo le smiselno uporabiti določbe ZDR, ki se nanašajo na direktorja, zato meni, da odpoved ni bila nezakonita. Nadalje navaja, da je bila v skladu z veljavno zakonodajo tožnica dolžna skleniti aneks k svoji pogodbi o zaposlitvi in določiti plačo skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. Ker tega ni storila, to pomeni utemeljen razlog za njeno razrešitev in tudi za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ravnala po določbah navedene uredbe in bi sklenila aneks, kar je bila njena kontrahirna dolžnost, še posebej zato, ker je bila direktorica in vzor ostalim zaposlenim. Poudarja, da je bila tožnica posebej obveščena, da se lahko o razlogih za razrešitev izjasni. Sklicuje se tudi na 3. odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom in kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ker tožnica zahteve za reintegracijo ni uveljavljala, potem do razlike v plači tudi ni upravičena. Sodišče tega ni upoštevalo, ko je v ponovnem sojenju odločalo o tožbenem zahtevku, saj meni, da je višje sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1594/2008 pojasnilo, da bi bila tožnica eventualno upravičena do razlike v plači na podlagi tožbenega zahtevka do uveljavitve pogodbe o zaposlitvi iz dne 18. 5. 2006. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je deloma zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači, v preostalem, glede odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

K odločitvi glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi: Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; ZDR) je ob podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razrešitve s funkcije direktorja, krivdnih razlogov in razloga nesposobnosti moral delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, v primeru ponovne kršitve. Po 2. odstavku 83. člena ZDR pa mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V skladu s 2. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog nesposobnosti opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR pa predstavlja krivdni razlog kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 18. 5. 2006 iz razloga razrešitve, krivdnega razloga in razloga nesposobnosti, ne da bi pred tem tožnico pisno opozorila na kršitev delovnih obveznosti in na možnost redne odpovedi v primeru ponovitve kršitev pogodbenih obveznosti, ali da bi ji omogočila zagovor. Ugotovilo je tudi, da tožnica niti ni mogla vedeti, katere kršitve se ji očitajo kot krivdni razlog in katere kot razlog nesposobnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ob stališču, da so kršitve bile navedene v razlogih za razrešitev tožnice s funkcije direktorice tožene stranke, te kršitve že zastarale, v smislu določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Zaradi navedenega je sprejelo pravilen zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da je zaradi dejstva, ker je bila s tožnico sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi, niso zavezovale določbe ZDR glede postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 72. člena ZDR lahko v primeru, če sklepa pogodbo o zaposlitvi poslovodja, stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona, tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar morata stranki to v pogodbi o zaposlitvi določiti in pogodbo o zaposlitvi odpovedati zaradi razrešitve in ne zaradi drugih razlogov. Če pa se delodajalec odloči, da bo delavcu izdal odpoved iz razlogov, ki jih določa ZDR, mora tudi pri podaji odpovedi postopati po določbah ZDR. Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz kar treh razlogov, ki jih dopušča ZDR, pri čemer je jasno kršila določbe v primeru odpovedi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti, ni mogoče zagovarjati stališča tožene stranke, da pa je odpoved zakonita, ker je bila tožnica kot poslovodja razrešena, kar naj bi tudi predvidevala pogodba o zaposlitvi. Zaradi navedenega pritožba tožene stranke v tem delu ni bila uspešna ter jo je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP), razlogi o neutemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper odločitev o razliki v plači in stroških postopka pa so razvidni v nadaljevanju.

K odločitvi glede plačila razlike v plači: V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1594/2008 z dne 18. 6. 2009, v katerem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in iz razloga nesposobnosti (B121, C1, C2) in da je tožnica s toženo stranko po tej odpovedi sklenila dne 17. 6. 2006 novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojna svetovalka“ (B36), ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje pričela veljati 21. 6. 2005. Nova pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko ni bila sklenjena na podlagi 90. člena ZDR. S tem, ko je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi podpisala novo pogodbo o zaposlitvi „samostojna svetovalka“, ni izgubila pravice do pripadajoče plače, ki bi ji šla po prej sklenjeni pogodbi in ob upoštevanju prisilnih predpisov, ki so plače v javnem sektorju urejali na specifičen način ter ob predpostavki, da bi bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila tožnici redna odpoved prej veljavne pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito. Če delavec po odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklene novo pogodbo o zaposlitvi (bodisi pri drugem delodajalcu bodisi pri istem delodajalcu, pa ne gre za primer iz 90. člena ZDR) zmanjšuje škodo, ki mu zaradi te odpovedi nastaja (v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi in ob obstoju preostalih elementov odškodninske odgovornosti delavcu za nastalo škodo odgovarja delodajalec), zato je tožnica upravičena do razlike v plači za obdobje od julija 2006 do marca 2007, kljub podpisani novi pogodbi o zaposlitvi.

V zgoraj citirani sodbi in sklepu Pdp 1594/2008 z dne 18. 6. 2009 je sodišče pojasnilo, da če se bo ugotovilo, da je bila ta odpoved zakonita, potem tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači od dneva, ko je pogodba o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003 prenehala veljati, ni utemeljen (saj ni podanih vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke – ni nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja). Kolikor pa bo zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2006 nezakonita, bo moralo ugotoviti, do kolikšnih mesečnih zneskov razlik v plači bi bila tožnica upravičena glede na plačo, prejeto po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „samostojna svetovalka“ in plačo, do katere bi bila upravičena glede na individualno pogodbo o zaposlitvi dne 13. 5. 2003 in upoštevaje kogentne norme. V spornem obdobju je že stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-D; Ur. l. RS, št. 53/2005), ki je dopolnil 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2005 – uradno prečiščeno besedilo) z novim 2., 3., 4. in 5. odstavkom. Tretji odstavek 3. člena citiranega zakona določa, da se v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena citiranega zakona pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe. Na podlagi 11. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju je Vlada RS izdala Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, pri čemer so določbe te uredbe veljale za vse osebe javnega prava iz 1. in 2. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, torej tudi za toženo stranko, ki je javni zavod. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na že omenjeni peti odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju je bila tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča pri določitvi tožničine plače kljub plači, dogovorjeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, dolžna upoštevati kogentne določbe (torej določbe zakona oziroma uredbe) kot sestavni del individualne pogodbe o zaposlitvi.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici nezakonito odpovedana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2006, je posledično pravilno prisodilo tožnici zneske razlik v plači za obdobje od julija 2006 do marca 2007, ki jih je izvedenka M.B. v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 86 – 95) izračunala v dveh variantah, in sicer brez upoštevanja omejitev v ZSPJS in ob upoštevanju 5. odstavka 3. člena ZSPJS, pri čemer je tožnici prisodilo zneske z upoštevanjem omejitev iz ZSPJS. Vendar je v podobni zadevi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sklep opr. št. VIII Ips 25/2010) zavzelo drugačno stališče glede prepovedi zagotavljanja pravic javnemu uslužbencu v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo. V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da če je bila s pogodbo določena višja plača, omejitvena zakonodaja ne more vplivati na veljavnost določb o plači, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi pred začetkom učinkovanja omejitvenih predpisov. Ker je bila pogodba o zaposlitvi direktorice sklenjena 13. 5. 2003, ZJU pa se je pričel uporabljati 13. 7. 2003, je tožnica upravičena do plače brez upoštevanja omejitvene zakonodaje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo ter izpodbijani zavrnili del sodbe spremenilo tako, da je tožnici priznalo zneske razlik v plači za sporno obdobje v višini, kot izhaja iz variantnega izračuna izvedenke, ki ne upošteva omejitev, oziroma izhaja le iz določb pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003, pri čemer zneski niso med strankama po višini niso bili sporni (5. alineja 358. člena ZPP).

K odločitvi o stroških postopka: Zaradi ugoditve pritožbi tožeče stranke je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč stroške tožene stranke pravilno ugotovilo in sicer stroške tožnice v znesku 9.371,79 EUR, tožene stranke pa v znesku 8.551,99EUR. Vendar pa zaradi uspeha s pritožbo uspeh tožnice ne znaša 60 %, temveč ga je mogoče oceniti v višini 70 %, oziroma uspeh tožene stranke na 30 %. Ob tej ugotovitvi, ter po izvedenem pobotanju, je tožnica upravičena do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.994,66 EUR. V tem obsegu je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločitev o stroških postopka delno spremenilo, glede na uspeh v pravdi.

Ker je tožnica uspela v pritožbenem postopku, ji pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Za sestavo pritožbe pripada tožeči stranki (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 1.647,97 EUR) ki pripada 375 točk po OT za sestavo pritožbe, 20,53 EUR takse za pritožbo, 22 točk izdatkov za stranko, vse z 20 % DDV, kar skupaj znaša 239,18 EUR.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe v skladu z 2. točke 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).