Jedro

Ker je odločba imenovanega zdravnika, da je tožnik od 28. 10. 2006 dalje zmožen za delo, postala pravnomočna in ker niso obstajali pogoji za priznanje začasne odsotnosti z dela za nazaj iz 232. člena POZZ (nedosegljivost osebnega zdravnika zaradi praznikov, hospitalizacija, bolezen v tujini in drugi utemeljeni primeri), temveč je dne 14. 11. 2006 pri tožniku prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja po 244. členu POZZ, zaradi katerega mu je imenovani zdravnik bolniški stalež za naprej (od 14. 11. 2006) tudi priznal, je tožbeni zahtevek, da se mu prizna bolniški stalež za nazaj od 28. 10. 2006, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločba toženca z dne 19. 12. 2006 in odločba z dne 17. 11. 2006 ter ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 28. 10. 2006 do 13. 11. 2006, v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006, v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan.

Zoper sodbo in po vsebini pritožbe tudi zoper sklep, se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da se je sodišče prve stopnje pri obravnavanju tožbenega zahtevka napačno osredotočilo na obravnavanje in pojasnjevaje okoliščin v zvezi z bolniškim staležom v času od 13. 10. 2006 do 27. 10. 2006, čeprav je bistvo celotnega postopka v tem, da se korigira prvi dan začasne nezmožnosti za delo na podlagi odločbe z dne 17. 11. 2006 s katero je tožniku bil priznan bolniški stalež za čas od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006, v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, zaradi poškodbe pri delu. Bistvo celotnega postopka je v tem, da se pri tožniku na podlagi UZ izvida z dne 13. 11. 2006 prizna bolniški stalež s prvim dnem 28. 10. 2006 v skladu z določbo 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami - v nadaljevanju: POZZ). Tožnik je doživel poškodbo v prometni nezgodi 5. 6. 2006 in UZ izvid z dne 13. 11. 2006 zgolj potrjuje to, da so bile poškodbe, dobljene v tej prometni nezgodi, mnogo obsežnejše. Tako ni šlo za nepričakovano in nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja in je zahteva tožnika, da je pravilni datum prvega dne bolniškega staleža, po sporni odločbi z dne 17. 11. 2006, dan 28. 10. 2006, upravičena in je to tudi po mnenju pritožbe v skladu z 232. členom POZZ. Sodišče prve stopnje tudi napačno tolmači 244. člen POZZ. Sodišče je iz pritožniku nerazumljivih razlogov zavrnilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je navedel, da pritožnik v času od 28. 10. 2006 do 14. 11. 2006 ni bil zmožen za delo. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo dejansko stanje ter zamešalo kronološko popolnoma pravilne navedbe sodnega izvedenca glede na vrsti red odločb in opravljenih preiskav ter ga tudi napačno interpretiralo. Tožnik je ves čas tudi 18. 10. 2006 kot 26. 10. 2006 tožil o hudih bolečinah v rokah, hrbtu in obeh ramenih, čeprav ga je osebna zdravnica šele 26. 10. 2006 napotila na UZ preiskavo. Prva preiskava, ki je pokazala razlog za take bolečine je bila opravljena šele 13. 11. 2006 in je bila le ena od mnogih izvidov, ki so bili narejeni kasneje. Celotna diagnostika in dokončne ugotovitve obsega fizičnih in psihičnih poškodb, zadobljenih v prometni nezgodi dne 5. 6. 2006 s trajnimi posledicami, pa so bile zaključene šele 23. 8. 2007. Pri tem pa morebitna okvara hrbtenice še do sedaj ni raziskana. Sodišče je naredilo tudi bistvene kršitve pravil postopka. Izrek sodbe pod točko 2., v kateri je prvostopno sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obdobje od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006, se ne more preizkusiti. Pritožnik je zahteval, da se njegov bolniški stalež celovito uredi za čas od 28. 10. 2006 do 19. 12. 2006, zato je predlagal odpravo odločbe imenovanega zdravnika, s katero mu je bil odobren bolniški stalež od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006 in sicer zaradi korekcije dneva začetka bolniškega staleža. Za takšen izrek, kot ga je sprejelo sodišče ni podlage in zato je podana bistvena kršitev postopka v skladu s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), saj takšen izrek ni v skladu s podatki v spisu.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni kršilo. Sodbo in sklep je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlog, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Pritožba sicer navaja, da se pritožnik pritožuje le zoper sodbo, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006, v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan. Pritožba meni, da za takšen izrek ni podlage in je zato podana bistvena kršitev postopka v skladu s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZZP (pravilno ZPP). Navedena kršitev ni podana. 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da ne gre za 2. točko sodbe temveč gre za sklep o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006 v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec z izpodbijanima odločbama že odločal o začasni nezmožnosti za delo tožnika za navedeno obdobje in tudi odločil, da je tožnik v tem obdobju v skrajšanem delovnem času nezmožen za delo enako kot to tožnik s tožbo zahteva. V posledici navedenega je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan pravni interes tožnika za vložitev take tožbe in je tako ravnanje sodišča, ko je s sklepom zavrglo ta del tožbe, v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je vsebinsko pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po odpravi odločb toženca z dne 19. 12. 2006 in z dne 17. 11. 2006 ter njegovo zahtevo, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 28. 10. 2006 do 13. 11. 2006. Pri tem je odločilnega pomena odločba imenovanega zdravnika z dne 24. 10. 2006, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 13. 10. 2006 do 27. 10. 2006 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 28. 10. 2006 dalje pa zmožen za delo, ki je postala pravnomočna. Tožniku je bilo na podlagi novega predloga osebne zdravnice z dne 14. 11. 2006 izdana odločba imenovanega zdravnika dne 17. 11. 2006. S to odločbo je imenovani zdravnik, v skladu s predlogom osebne zdravnice tožnika ugotovil, da je tožnik od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, po 4 ure dnevno, zaradi poškodbe pri delu. Pritožba, katero je vložil pritožnik zoper to odločbo imenovanega zdravnika je bila z odločbo zdravstvene komisije z dne 19. 12. 2006 zavrnjena. Tožnik ves čas sodnega postopka trdi, da je šele iz izvidov z dne 10. 11. 2006 in 13. 11. 2006 pridobil dodatno medicinsko dokumentacijo in izvide iz katerih izhaja, da vzrok za njegovo slabo zdravstveno stanje ni nova poškodba ampak stara poškodba nastala v prometni nesreči dne 5. 6. 2006. Materialna podlaga za rešitev predmetne zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 - v nadaljevanju: ZZVZZ) in POZZ. Odločanje o začasni zadržanosti od dela do 30 dni je v skladu z 80. členom ZZVZZ v pristojnosti osebnega zdravnika, o začasni zadržanosti od dela nad 30 dni, pa v skladu z 81. členom ZZVZZ odloča imenovani zdravnik toženca oz. glede na 82. člen ZZVZZ v pritožbenem postopku zdravstvena komisija toženca. Naloge navedenih so natančno opredeljene v POZZ. V skladu z 232. členom POZZ nastopi zadržanost zavarovanca od dela z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oz. z dnem, ko ugotovi potrebo po negi ožjega družinskega člana oz. drug razlog za zadržanost od del iz prejšnjega člena. Osebni zdravnik lahko le izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem razen, če osebni zdravnik zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času. Če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini, in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost, daljšo od treh dni. Navedeni člen torej določa, kdo odloča o začasni zadržanosti od dela za nazaj. Povedano drugače, osebni zdravnik lahko le izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času. Odsotnost, daljšo od treh dni oceni imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, vendar so zato v 232. členu POZZ navedeni pogoji in sicer, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. V danem primeru takšnih razlogov pri pritožniku sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti se tožnik na takšne razloge ni skliceval. Iz navedenih razlogov imenovani zdravnik toženca v času odločanja dne 17. 11. 2006 in zdravstvena komisija toženca dne 19. 12. 2006, ki je njegovo odločitev potrdila, nista imela materialne podlage za priznanje začasne nezmožnosti za delo pritožnika pred 14. 11. 2006. V danem primeru je na podlagi izvida UZ pregleda paravertebralne muskalture z dne 13. 11. 2006, ki ga je pritožnik dostavil osebni zdravnici dne 14. 11. 2006, ta ravnala v skladu z določbo 244. člena Pravil. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oz. stanja, za katero imenovani zdravnik oz. zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, je odločba imenovanega zdravnika z dne 24. 10. 2006, s katero je ta odločil, da je tožnik od 28. 10. 2006 dalje zmožen za delo postala pravnomočna, od izdaje te odločbe še ni preteklo 30 dni in je tako bilo ravnanje osebne zdravnice, ko je pritožnika napotila k imenovanemu zdravniku ob izvidu UZ z dne 13. 11. 2006, v skladu z 244. členom POZZ. To po mnenju pritožbenega sodišča pomeni tudi to, da je imelo sodišče prve stopnje v okviru uporabe materialnega prava zadostno podlago za to, da je zahtevek tožnika zavrnilo, saj niso obstajali razlogi, da bi se mu priznala začasna odsotnost z dela za nazaj. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, da je lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženke pravilni in zakoniti in da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb zakonit (1. odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1). Povedano pomeni tudi to, da v bistvu izvedensko mnenje, pridobljeno v sodnem postopku, niti ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe in sklepa ugotovilo, da tožnikova pritožba ni utemeljena in jo je zato v skladu s 353. členom ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. v povezavi s 165. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.