Jedro

Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami. Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo do odločitve o reviziji, ki se pred Vrhovnim sodiščem RS vodi pod opr. št. II Ips 41/2022. 2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka prekinitvi nasprotuje. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da ji sodišče odreka pravico do sodnega varstva in posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter poštenega sojenja. Čakanje na oblikovanje sodne prakse je nezakonito. Meni, da prvega odstavka 206. čl. ZPP, ki ga sodišče navaja kot podlago za prekinitev postopka, ni mogoče uporabiti. Sodišče mora samo odgovoriti na vprašanje, ali je odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe o izrednih ukrepih – pri odločanju o odškodninski odgovornosti – predhodno vprašanje. Vzročna zveza med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je zaradi izrednih ukrepov utrpela tožeča stranka, ne obstaja, ne glede na to, kako bo rešeno predhodno vprašanje o (ne)zakonitosti in (ne)ustavnosti 0dločbe o izrednih ukrepih. Sklicuje se na sodno prakso (odločbi VSK I Cp 226/2018 in VSL II Cp 2055/2019), ki je na stališču, da morebitno pravno sredstvo zoper odločbo o izrednih ukrepih ne bi preprečilo izbrisa podrejenih obveznic X. Citira sodno prakso, ki zavrača prekinitev postopkov (odločbe VSL II Cp 1645/2020, II Cp 1674/2020, I Cp 1701/2021, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021 in II Cp 1701/2021). Sklicuje se tudi na odločbi Ustavnega sodišča U-I-4/20-19 z dne 5.3.2020 in U-I-295/13-260 z dne 19.10.2016 in oporeka pravilnosti odločbe VSL II Cp 355/2022, s katero je pritožbeno sodišče prekinitev postopka utemeljilo s potrebo po pravni varnosti. Ustavno sodišče je potrdilo ustavnost 350. čl. Zakona o bančništvu (ZBan-1), po katerem kakršnokoli pravno sredstvo, ki bi ga zoper odločbo Banke Slovenije vložila tožena stranka, v razmerju do tožnika ne bi spremenilo ničesar. Potrdilo je torej ločenost zahtevkov do Banke Slovenije in pritožnice. Vprašanje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je enostavno vprašanje, zato usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Čakanje na stališče Vrhovnega sodišča predstavlja oddaljen dogodek. Odškodninsko odgovornost vsakega subjekta je treba presojati ločeno, saj je pravna podlaga za presojo različna. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zoper pritožnika uperjen zahtevek ne bi bil nič manj ali bolj utemeljen. V postopku bo treba zaslišati pri pritožnici zaposlene osebe, ki so pred dvajsetimi leti vpisovale obveznice. S potekom časa bodo te osebe težje dosegljive in zaradi oddaljenosti dogodkov njihove izpovedbe manj natančne. Dokumentacija o nakupu obveznic ima določen čas hrambe, ki je že pretekel. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP), neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s prvo točko prvega odstavka 206. člena ZPP, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. To pa je po 13. členu ZPP vprašanje, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ. V takem primeru se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi čakalo na njegov konec. Vložitev izrednega pravnega sredstva (oziroma njegova dopustitev) po ustaljeni sodni praksi prekinitve postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ne utemeljuje.

6. Izpodbijani sklep ima podlago v ugotovitvi, da je bila v podobni zadevi, kot je obravnavana, dopuščena revizija glede vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Čeprav je to lahko pomembno tudi v obravnavani zadevi, pogoji za prekinitev postopka po prvi točki prvega odstavka 206. člena ZPP niso podani. Vsebinsko je bilo o tem vprašanju v pravdi, na katero se sklicuje sodišče, že pravnomočno odločeno, presoja, ali neko vprašanje predstavlja predhodno vprašanje, pa je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče samo.

7. V sodni praksi so sodišča prve stopnje prekinitev postopka v tovrstnih zadevah utemeljevala tudi na smiselni uporabi 4. odstavka 206. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče glede na različno sodno prakso o možnosti uporabe te pravne podlage izreka še do pritožbenih navedb, ki se opredeljujejo do (ne)racionalnosti prekinitve postopka in izpostavljajo tehtanje med načelom pravne varnosti in pravico do sojenja v razumnem roku.

8. Pritožnica opozarja na svoj interes, da se o zadevi odloči v razumnem roku. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.

9. Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega sodnega varstva. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016), kar je odločilno za tožnikovo sodno varstvo zoper Banko Slovenije. Izvrševanje ZPSVIKOB1, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo tudi, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB novo urejanje pravnega položaja Banke Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.

10. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bo presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bo potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka namreč na drugo toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke. Očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajajočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično, kar utemeljuje njen kondikcijski zahtevek. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010).

11. Upoštevajoč navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

12. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/2019)