Jedro

Iz bistva predpogodbe kot pravnega instituta izhaja, da so ne le njena oblika in vsebina, pač pa glede na naravo stvari tudi drugi pogoji za veljavnost in učinki, ki jih predpogodba sama ali pa zakon ne urejata izrecno, odločilno povezani z vrsto (tipom) pogodbe, ki sta se jo stranki zavezali skleniti na njeni podlagi. Glede vprašanja veljavnosti predpogodbe o (sklenitvi glavne pogodbe o) prodaji tuje stvari je treba uporabiti določbo 460. člena ZOR o veljavnosti pogodbe o prodaji tuje stvari. Določbe tretjega odstavka 133. člena ZOR veljajo tudi glede možnosti uveljavljati spremenjene okoliščine glede izpolnitve obveznosti iz predpogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je Okrožno sodišče v Kranju odločilo, da mora tožena stranka kot kupec skleniti s tožečo stranko kot prodajalcem glavno prodajno pogodbo o nakupu oziroma prodaji nepremičnin, ki so navedene v izreku prvostopenjske sodbe, s pogoji, ki so ravno tako navedeni v prvostopenjski sodbi, ker bo sicer ta sodba nadomestila takšno pogodbo.

Zoper takšno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, podrejeno pa, naj sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki naj bi bili predpogodbo o nakupu oziroma prodaji nepremičnine sklenili pod predpostavko, da je tožeča stranka kot prodajalec tudi njena lastnica. To naj bi izhajalo tudi iz zemljiške knjige, o čemer naj bi se bila tožena stranka prepričala, v resnici pa naj bi bila nepremičnina že tedaj v lasti države. Pri tem se revidentka sklicuje na Odlok o razglasitvi starega mestnega jedra Škofje Loke za kulturni spomenik in o razglasitvi naravnih znamenitosti na njegovem območju (Uradni vestnik Gorenjske, št. 21/88 in Uradni list RS, št. 31/93 - Odlok), na 4. člen Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 16/96 - ZLSZDL) in na Sklep Vlade o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96 - Sklep).

Drugostopenjsko sodišče naj bi bilo ob presoji teh ugovorov zmotno uporabilo določbe ZOR o prodaji tuje stvari. Po revidentkinem stališču teh določb ni mogoče uporabiti tudi za predpogodbo, saj naj bi bil namen predpogodbe ravno v tem, da imajo stranke v času do sklenitve glavne pogodbe možnost preveriti vse okoliščine, ki jim ob sklenitvi predpogodbe še niso bile znane. Ta revidentkin očitek ni utemeljen. Iz predpogodbe ni razviden takšen nagib za sklenitev predpogodbe. Revidentkine navedbe o tem, zakaj je bila sklenjena predpogodba, ne pa že kar pogodba, ni mogoče upoštevati tudi zato, ker so vse okoliščine, ki so morda govorile o spornosti lastništva tožeče stranke, izhajale neposredno iz predpisov, ki so bili objavljeni v Uradnem listu oziroma v Uradnem vestniku Gorenjske in so morale biti obema strankama znane. Iz določbe tretjega odstavka 1. člena predpogodbe izhaja, da stranki sklepata predpogodbo do takrat, ko bo izpolnjen pogoj da bo kupec (tožena stranka) zagotovil finančna sredstva za plačilo kupnine. To je edini iz predpogodbe izhajajoč razlog za to, da stranki nista sklenili neposredno (glavne) prodajne pogodbe. Določba 45. člena ZOR je uvrščena v splošni del in razumljivo lahko vsebuje le splošne določbe o pravni naravi, obliki, vsebini in učinkih predpogodbe. Iz bistva predpogodbe kot pravnega instituta pa izhaja, da so ne le njena oblika in vsebina (glej drugi in tretji odstavek 45. člena ZOR), pač pa glede na naravo stvari tudi drugi pogoji za veljavnost in učinki, ki jih predpogodba sama ali pa zakon ne urejata izrecno, odločilno povezani z vrsto (tipom) pogodbe, ki sta se jo stranki zavezali skleniti na njeni podlagi. Revizijsko sodišče zato pritrjuje pravnemu stališču sodišča druge stopnje, da je glede vprašanja veljavnosti predpogodbe o (sklenitvi glavne pogodbe o) prodaji tuje stvari treba uporabiti določbo 460. člena ZOR o veljavnosti pogodbe o prodaji tuje stvari.

Drugo vprašanje je, kakšne bi bile posledice morebitne nezakrivljene zmote ene ali obeh pogodbenih strank glede okoliščine lastništva. Vendar zmote ni uveljavljala nobena stranka. Revidentka se v zvezi s tem v reviziji sicer smiselno sklicuje tudi na nezakrivljeno bistveno zmoto, saj zatrjuje, da bi predpogodbe ne sklenila, ko bi ji bile te okoliščine ob njenem sklepanju znane. Zmoto je revidentka uveljavljala že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je presojo te pritožbene navedbe odklonilo in utemeljilo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Revidentka ne izpodbija takšne ugotovitve in kvalifikacije te pritožbene navedbe s strani drugostopenjskega sodišča, ampak navedbo o zmoti v reviziji le ponavlja. Zato tudi revizijsko sodišče ne more presojati, ali je bilo glede zatrjevane bistvene zmote materialno pravo morda zmotno uporabljeno. Upoštevati mora namreč neizpodbijano ugotovitev sodišča druge stopnje, da revidentka kot tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla okoliščin, ki bi tvorile dejansko podlago za uveljavljanje zmote.

Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da predpogodba ne veže, češ da so se po njeni sklenitvi spremenile okoliščine glede revidentkinih možnosti financiranja nakupa sporne nepremičnine, zaradi česar naj bi se bila investicija zanjo podražila za 40%. To navedbo je dala revidentka že v pritožbi, revizijsko sodišče pa v celoti pritrjuje utemeljitvi, s katero jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Spremenjene okoliščine glede možnosti financiranja nakupa, do katerih je prišlo potem, ko bi revidentka že morala izpolniti svojo obveznost iz predpogodbe, ne morejo vplivati na njeno veljavnost. Pri tem se je pritožbeno sodišče utemeljeno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 133. člena ZOR. Ne da bi se podrobneje ukvarjalo z razmerjem določbe šestega odstavka 45. člena do določb 133. do 136. člena ZOR, revizijsko sodišče ugotavlja, da je določba tretjega odstavka 133. člena ZOR izraz splošne ureditve razporeditve nezakrivljenih rizikov, ki izvirajo iz pogodbenih razmerij. Takšna tveganja naj, ne glede na siceršnjo njihovo razporeditev, v celoti zadenejo stranko, ki krši svoje pogodbene obveznosti oziroma bremena (primerjaj siceršnje posledice dolžniške in upniške zamude glede razporeditve nevarnosti).

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja, kdaj je iztekel rok, ko bi morala biti sklenjena glavna pogodba. Pri tem se utemeljeno sklicuje tudi na določbo četrtega odstavka 74. člena ZOR. V predpogodbi določeni pogoj, da mora imeti kupec (tožena stranka oziroma revidentka) zagotovljena sredstva za plačilo kupnine, je res v njeno breme in v prodajalčevo oziroma tožnikovo korist. Potem, ko je ugotovilo, da revidentka finančnih sredstev v letu 1996 do 1997 ni zbirala in jih tudi ni poskušala zbirati (dejanska ugotovitev), je drugostopenjsko sodišče na tej podlagi utemeljeno štelo, da je odložni pogoj, ki je preprečeval nastanek obveznosti za sklenitev prodajne pogodbe, uresničen že v letu 1997, zaradi česar je tožeča stranka glede na naravo pravnega posla in okoliščine dne 21.8.1997 utemeljeno pozvala revidentko k sklenitvi pogodbe.

Glede na navedeno revizijski razlogi, ki jih je uveljavljala revidentka, niso podani, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) pa revizijsko sodišče tudi ni našlo, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.