Jedro

Iz tožničine izjave izhaja, da je na novo pozidala prav vse konstrukcijske elemente, iz katerih je po opisu v izreku izpodbijane odločbe obravnavani objekt sestavljen. Ker gre za nov objekt, je za odločitev v zadevi brezpredmetno, ali so bila za gradnjo objekta, ki je na istem mestu stal pred njim, izdana vsa potrebna dovoljenja. Predmetnega objekta pa ni mogoče uvrstiti med nobenega od objektov, ki jih Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost opredeljuje za enostavne objekte za lastne potrebe, zato bi si tožnica morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta na zemljišču parc. št. 1013/1 k.o. ..., približnih tlorisnih dimenzij 3,5 m x 2,6 m + 1,15 m x 1,15 m in višine 2,5 m, ki v naravi predstavlja dva armiranobetonska stebra ob prizidku na južni strani obstoječe stanovanjske hiše, višine 2,5 m, armiranobetonsko ploščo debeline 0,2 m in pozidano medsosedsko ograjo do višine 2,5 m na skrajni južni strani. V 1. točki izreka je tožnici naložila, da ustavi nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku 3 mesecev po vročitvi te odločbe, sicer bo v skladu s 3. točko izreka izvršba opravljena v izvršilnem postopku po drugih osebah. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica zgradila v izreku navedeni objekt, za katerega je sama na zapisnik izjavila, da nima upravnega dovoljenja.

Drugostopenjski organ je nadomestil 4. točko izreka z novo, v kateri ni odredil prepovedi vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, saj je ugotovil, da tožnica ni izključna lastnica predmetne nepremičnine. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je tožnica na zaslišanju pri upravnemu organu prve stopnje dne 7. 7. 2010 podala izjavo na zapisnik, da je investitorica spornega objekta. Povedala je, da gre za objekt za lastne potrebe, s katerega je v februarju 2010 odstranila dotrajano azbestno kritino, izvedla dva armiranobetonska stebra in ga delno dozidala, na podlagi soglasja mejašice pa je nadzidala tudi medsosedsko ograjo in izvedla armirano betonsko ploščo za nadstrešek. Poleg tega je februarja 2010 postavila ograjo kot nadaljevanje že obstoječe ograje na vzhodni strani objekta z uporabljenimi enakimi materiali dolžine 19 m, višine cca 1,4 m. Povedala je tudi, da za gradnjo zadevnega objekta ni pridobila upravnega dovoljenja. Upravni organ druge stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotavlja, da je bila odločitev upravnega organa prve stopnje, ko je tožnici izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1, pravilna in zakonita. Tožnici še pojasni, da se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Glede na določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredbe) predmetnega objekta ni mogoče šteti med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sporni objekt stal na tem mestu že od leta 1925, kar naj bi bilo razvidno iz geodetskega katastrskega načrta in ortofoto posnetkov, zato meni, da je dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Meni, da sicer GURS ne bi vodila evidence tudi o tej stavbi oziroma delu stavbe kot legalno postavljeni, oziroma je ne bi imela vrisane v katastrskem načrtu ter vodila celo evidenco o tem delu stavbe. Tako se pokaže izjava tožnice, da nima gradbenega dovoljenja, kot povsem nepomembna, saj gre pri posegu, ki ga je sicer opravila, le za izboljšavo obstoječega objekta, ki je bil že postavljen in zgrajen in za katerega so očitno že bila v preteklosti pridobljena vsa potrebna dovoljenja. Poleg tega tožnica meni, da odstranitev objekta ni utemeljena tudi iz razloga, ker bi lahko pomenila neprimerno oziroma nevarno poseganje v zgradbo, škoda pa bi nastala tudi na fasadi. Poleg tega meni, da sporni objekt – garaža po gabaritih predstavlja enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, naj odločbi odpravi in vrne zadevo v nov postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev upravnih organov, da gre pri predmetnem objektu za nelegalno gradnjo. Tožnica namreč zatrjuje, da je predmetni objekt stal na istem mestu že od leta 1925. Navedeno dokazuje z vrisi v geodetski mapi oz. katastrskem načrtu in ortofoto posnetki, iz katerih naj bi izhajalo, da je na tem mestu že prej stal objekt. Sodišče ne dvomi, da je na mestu predmetnega objekta nekdaj že stal objekt. Za odločitev v tej zadevi pa je bistveno predvsem, ali gre pri delih, ki jih je tožnica izvedla, za dela, za katera bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne.

Po 7.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled.

V zadevi ni sporno, da je tožnica na zaslišanju dne 7. 7. 2010 izjavila (saj tako izhaja iz zapisnika o zaslišanju, ki ga je tožnica podpisala), da je februarja 2010 odstranila salonitno streho z bivše drvarnice oz. plinohrama, zgradila dva AB stebra, in objekt delno dozidala (3,5 m x 2,6 m + 1,15 m x 1,15 m), izvedla AB ploščo za nadstrešek in pozidala ograjo.

Tožnica ne zatrjuje, da bi bil predmetni objekt bistveno drugačen, kot je opisan v izreku izpodbijane odločbe. Po primerjavi opisa objekta v izreku izpodbijane odločbe in navedene tožničine izjave se sodišče v celoti strinja s stališčem toženke, da gre pri obravnavanem objektu za nov objekt. Iz tožničine izjave namreč izhaja, da je na novo pozidala prav vse konstrukcijske elemente, iz katerih je po opisu v izreku izpodbijane odločbe obravnavani objekt sestavljen. Ker gre za nov objekt, je za odločitev v zadevi brezpredmetno, ali so bila za gradnjo objekta, ki je na istem mestu stal pred njim, izdana vsa potrebna dovoljenja.

Pri tem sodišče še pripominja, da sta zemljiški kataster in kataster stavb temeljni evidenci podatkov o zemljiščih in stavbah (prvi odstavek 4. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin) in vpis stavbe vanju ne pomeni nikakršnega dokaza o njeni legalnosti, kot zmotno meni tožnica.

Nadalje je sporno, ali gre za objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa gre v obravnavanem primeru morda za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, kot meni tožnica.

Po prvem odstavku 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, po 3.a členu navedenega zakona pa se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Kateri so enostavni objekti, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, izhaja iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredbe), ki v 13. členu našteva objekte za lastne potrebe, za katere se šteje, da so enostavni objekti.

Ker predmetnega objekta, katerega opis in dimenzije izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, ni mogoče uvrstiti med nobenega od objektov, ki jih Uredba opredeljuje za enostavne objekte za lastne potrebe, gre tudi po presoji sodišča za objekt, za gradnjo katerega bi si tožnica morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Ugovor tožnice, da gre za enostaven objekt, za gradnjo katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, zato ni utemeljen.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati potrdilo št. 351-1481/2012-2, ki ga je sodišču predložila tožnica. Ne samo, da ga je tožnica vložila v spis po poteku roka za vložitev tožbe, in je zato prepozen (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), gre tudi sicer za dokaz, ki v času odločanja na prvi stopnji še ni obstajal in ga zato ne bi bilo mogoče upoštevati kot tožbenega razloga (52. člen ZUS-1), tudi če bi bil pravočasen. Upoštevati bi ga bilo mogoče kvečjemu v nadaljnjem postopku izvršbe. Tudi sicer pa iz potrdila ni razvidno, da bi se nanašalo na predmetni objekt, saj je iz upravnih spisov in tožbenih navedb razvidno, da ima stanovanjska stavba na JZ strani poleg predmetnega objekta še en prizidek, ki ni predmet tega postopka.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati sicer povsem neizkazan in pavšalni tožbeni ugovor, da bo z odstranitvijo spornega objekta nastala škoda na celotni stavbi in na fasadi. Inšpektor je tožnici izrekel inšpekcijski ukrep v skladu s 153. členom ZGO-1, katerega namen je vzpostavitev zakonitega stanja objekta. Kako bo tožnica, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročila nezakonito stanje, tega sanirala, da pri tem ne bo nastala škoda, pa ni predmet odločanja v inšpekcijskem postopku, vodenem zaradi nelegalne gradnje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.