Jedro

Inšpekcijski postopek se s samo prijavo sploh še ne začne. Prijavitelj na nek način lahko sodeluje v postopku z zahtevo inšpektorjem, da se ga obvešča o sprejetih ukrepih, vendar je to povsem odvisno od njegove volje oziroma zahteve. V kolikor take zahteve ne poda, pa prijavitelja kot vir prijave brez dvoma ščiti 2. odstavek 16. člena ZIN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota A. z dne 15. 3. 2004, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zahteva tožnice za pregled in preslikavo prijav, ki se nanašajo na gradnjo stanovanjske hiše v B., zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da iz priloženih spisov izhaja, da je tožnica preko svojega pooblaščenca zahtevala pregled in preslikavo prijav, ki so bile v pisni obliki vložene zoper gradnjo njene stanovanjske hiše. Ob pregledu in preslikavi spisa ji namreč ni bil omogočen tudi pregled prijav in sicer z utemeljitvijo, da mora prijavitelj ostati anonimen. Tožnica je menila, da ni nobenega razloga, da se njeni zahtevi ne bi ugodilo in da bodo prijave zelo pomembne in potrebne pri nadaljnjih, tudi pri odškodninskih postopkih. Upravni organ prve stopnje je zahtevo tožnice zavrnil na podlagi 5. odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker gre za tajnost vira. 16. člen Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN) določa, da mora inšpektor varovati tajnost, s katero se seznani pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Dolžnost varovanja tajnosti traja tudi po prenehanju delovnega razmerja inšpektorja. Inšpektor je dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je prijavitelj prav gotovo tajen podatek, ki ga je potrebno varovati. Pri tem je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa povsem nepomembno dejstvo, zakaj želi investitorka pridobiti podatke o prijavitelju in kakšne posledice ima za pritožnico lažna prijava. Tožena stranka še navaja, da se sicer v skladu z 39. členom ZIN z denarno kaznijo 100.000,00 SIT kaznuje fizična oseba, ki poda inšpekciji lažno prijavo.

Tožeča stranka je najprej z eno tožbo zahtevalo tako izločitev gradbenega inšpektorja, predlagala odpravo odločbe št. 356-...-3 z dne 20. 7. 2004 (obravnavana odločba v tem upravnem sporu), kot tudi odpravo odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 356-...-2 z dne 20. 7. 2004, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka. Po pozivu sodišča je tožeča stranka poslala dopolnitev tožbe in v njej ni vztrajala pri zahtevi za izločitev gradbenega inšpektorja, vztrajala pa je pri odpravi že navedenih odločb z dne 20. 7. 2004. V tem upravnem sporu se obravnava tožnikova tožba vložena zoper odločbo tožene stranke št. 356...-3 z dne 20. 7. 2004, ki se nanaša na tožničino zahtevo za pregled in preslikavo prijav.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi se prijava skrivala stranki, zoper katero je vložena. Namen dosedanjega upravnega postopka pa je očitno bil, da se zadeva čimbolj skriva, da postopek poteka čimbolj enostransko in da se stranko in javnost izloči. Tožnica navaja, da ne nasprotuje, da se zadeva in odločbe javno objavljajo, če je potrebno tudi v medijih, tako da bi javnost lahko natančneje spoznala, kaj so to nujni ukrepi v javnem interesu in kako v takih primerih postopa država. Tožnica navaja, da ceni skrb države za varnost gradnje, nikakršne potrebe pa ni, da bi bila gradnja zato že leto dni ustavljena. Tožnica nadalje navaja, da v zadevi ni šlo za anonimno prijavo neznanega posameznika, ki bi se recimo zbal za svoje početje in zdravje, temveč za prijavo javnega podjetja oziroma njenega direktorja. Po njenem mnenju določil 16. člena ZIN ni mogoče razlagati absolutno. Ni kakšnih tehtnih razlogov za zavrnitev vpogleda in preslikave prijav, zato bi sodišče moralo odločiti drugače. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa naj sodišče naloži, da tožeči omogoči pregled in preslikavo celotnega spisa, tudi prijave oziroma prijav.

V dopolnitvi tožbe tožnica navaja, da se preveč poudarja javni interes, medtem ko sta bila stranka in javnost v dosedanjem postopku popolnoma izločena. Posebej prebivalce B. in okoliških krajev zanima prijavitelj in vsebina prijave. Nenazadnje je bilo v zemljiški knjigi, ki je javna listina, zaznamba črne gradnje, po dolini pa se je govorilo, da zakonca A. na črno gradita. Tožnica se sprašuje za kakšno enakost v postopku torej gre. Meni, da gre pri citiranju določbe 39. člena ZIN, ki govori o denarni kazni, za cinizem, saj tožena stranka ne pojasni, kako naj tožnica koga preganja, če pa niti njegove prijave ne more videti.

Tožena stranka je poslala upravne spise (sodišče jih je pripravilo iz spisa U 244/2004), odgovorov na tožbo pa ni podala.

Državo pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Inšpekcijski postopki se začnejo in vodijo po uradni dolžnosti. Vloge občanov in organizacij ter opozorila organov niso zahteve za uvedbo inšpekcijskega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo organa, da uvede tak postopek po uradni dolžnosti. V inšpekcijskem postopku ima zato položaj stranke le zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa nima položaja stranke (3. odstavek 24. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list RS, 56/2002 - ZIN), ga pa mora inšpektor, na vlagateljevo zahtevo, obvestiti o svojih ukrepih (1. odstavek 24. člena ZIN). Po uradni dolžnosti se upravni postopek začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (1. odstavek 27. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, ZUP). To torej pomeni, da se inšpekcijski postopek s samo prijavo sploh še ne začne. Zato po mnenju sodišča prijava prijavitelja niti ne bi smela biti v "inšpekcijskem spisu". Prijavitelj na nek način lahko sodeluje v postopku za že omenjeno zahtevo inšpektorjev, da se ga obvešča o sprejetih ukrepih, vendar je to povsem odvisno od njegove volje oziroma zahteve. V kolikor take zahteve ne poda, pa prijavitelja kot vir prijave brez dvoma ščiti 2. odstavek 16. člena ZIN. Tudi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03, ZDIJZ), ki je precej spremenil mnoge principe dosedanjega delovanja oziroma komuniciranje javnega sektorja z državljani, šele po pravnomočnosti odločbe v postopku zagotavlja varstvo osebnih podatkov, kamor brez dvoma spada tudi ime in priimek prijavitelja (pravna praksa št. 4/05).

Glede 39. člena ZIN, za katerega tožnica meni, da ga ni moč uporabiti, če prej ne vidi prijave prijavitelja, pa sodišče dodaja, da je naloga inšpektorja, da ugotovi oziroma oceni, ali je v določenem primeru šlo za lažno prijavo in nato tudi izvede postopek za kaznovanje lažnega prijavitelja.

Ker je torej tudi po mnenju sodišča vir prijave tajen podatek, sta upravna organa obeh stopenj storila pravilno, ko tožnici nista dovolila pregled in preslikavo prijav. Sodišče je zato tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.