Jedro

Odgovora izvedenca na pripombe strank k njegovemu mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.

Če je sodišče izvedencu glede na naravo izvedenskega dela omogočilo, da svoj izvid in mnenje (najprej) izdela pisno, bi moral izvedenec kljub temu svoj izvid in mnenje nato podati tudi ustno na obravnavi, ker se pravdni stranki obravnavanju tega dokaza na naroku nista odpovedali, izvedenskega mnenja pa tudi nista sprejeli brez pripomb in pomislekov. Sodišče prve stopnje bi torej izvedenca moralo zaslišati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvedencu in cenilcu gradbene stroke M. P. za pisno izdelavo drugega dopolnilnega izvedenskega mnenja odmerilo bruto nagrado, skupaj s stroški, v višini 158,70 EUR, in 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 9,52 EUR, skupaj 168,22 EUR. Obenem je tožnikoma naložilo, da morata ta znesek plačati na račun sodišča, ker je bil predujem za stroške izvedenca že porabljen.

2. Tožnika sta se pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicujeta na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navajata, da izvedenec svojega mnenja še vedno ni dopolnil s podatkom, v kakšnem obsegu je odstopil parket v njunem stanovanju. Brez tega podatka ni mogoče preizkusiti izvedenčevega izračuna stroškov sanacije. Namesto tega je izvedenec navedel novo merilo za izbiro sanacije, in sicer obvladljivost škatljavih površin parketa. Ponovno pa ni odgovoril na vprašanje, kdaj se šteje, da so škatljave površine parketa obvladljive. Izvedenskega mnenja se zato ne da preizkusiti. Izvedenec tudi ni odgovoril, kakšni so stroški pridobivanja soglasij pri zunanji postavitvi dimnika. Namesto tega je spremenil svojo prvotno mnenje in se domislil, da je mogoče dimnik izvesti z vrtanjem. Ker tudi za izvedenca velja dolžnost racionalnega vodenja postopka brez nepotrebnega zavlačevanja in nepotrebnih stroškov, tožnika menita, da izvedenec ni upravičen do zahtevane nagrade.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo. Izvedencu je namreč odmerilo nagrado in stroške za njegov odgovor na pripombe tožnikov k že izdelanemu pisnemu izvedenskemu mnenju, pri tem pa je svojo odmero napačno oprlo na tisti del tarife za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela iz Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur.l. RS, št. 7/02 do 84/08), ki velja za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega oziroma cenilskega izvida in mnenja. Iz izvedenčevega pisnega sestavka z dne 16.2.2010 pa ni razvidno, da bi izvedenec v njem podal dopolnilno mnenje ali cenitev. Tega niti sodišče prve stopnje od izvedenca ni zahtevalo. Pač pa je izvedenec v navedenem sestavku ponovno pojasnjeval svoje mnenje, ki ga je izdelal v novembru 2009, ter odgovarjal na vprašanja in pomisleke tožnikov v zvezi s tem mnenjem in s svojimi odgovori na predhodne pripombe tožnikov k istemu mnenju.

5. Izvedenec ima po 249. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/07-UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10) pravico do nagrade za izvedensko delo in do povračila s tem povezanih stroškov. Izvedensko delo pa je treba obravnavati kot celoto. Odgovora izvedenca na pripombe strank k njegovemu mnenju zato ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Predvsem se dokaz z izvedencem po 1. odst. 253. čl. ZPP praviloma izvede ustno. Tudi prej navedeni pravilnik v 47.a členu zato vsebuje posebno tarifo za ustno podajanje izvida in mnenja. Če je sodišče izvedencu glede na naravo izvedenskega dela omogočilo, da svoj izvid in mnenje (najprej) izdela pisno, bi moral izvedenec kljub temu svoj izvid in mnenje nato podati tudi ustno na obravnavi, ker se pravdni stranki obravnavanju tega dokaza na naroku nista odpovedali, izvedenskega mnenja pa tudi nista sprejeli brez pripomb in pomislekov. Sodišče prve stopnje bi torej izvedenca moralo zaslišati. Izvedenec bi ob tej priliki lahko odgovoril na pripombe pravdnih strank k njegovemu mnenju, obenem pa bi bilo mogoče odpraviti morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. V nasprotnem primeru bi sodišče lahko zahtevalo od izvedenca izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Navsezadnje izvedenec ni upravičen do plačila za vsak svoj odgovor posebej, pač pa sodišče odmeri nagrado in stroške za izvedensko delo potem, ko je dokaz z izvedencem končan.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov ugodilo in na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP izpodbijani sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo o sporni nagradi in stroških lahko odločilo šele potem, ko bo dokaz z izvedencem zaključilo. To pomeni, da bo izvedencu za njegov odgovor z dne 16.2.2010 lahko odmerilo le tolikšno nagrado in povračilo tistih stroškov, do katerih bi bil izvedenec upravičen, če bi na takratne pripombe tožnikov odgovoril ustno. Po navedenem bo moralo izvedenca zaslišati, sploh ker se pripombe tožnikov na pisne odgovore izvedenca ponavljajo oziroma množijo, pri čemer pravdnima strankama, upoštevaje načelo kontradiktornosti postopka, ni mogoče vnaprej odreči pravice do obravnavanja rezultatov dokazovanja z izvedencem.

7. O priglašenih stroških za pritožbo bo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP odločalo sodišče prve stopnje, ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde.