Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje tožnice in prodajalca, da je prodajalec razpolagal s stanovanjem, ne da bi tožnica v to privolila, in da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil v dobri veri, da je prodajalec (edini) lastnik stanovanja, je ugotovitev o utemeljenosti zahtevka za nedopustnost izvršbe, predlagane na podlagi sodbe, s katero je bila prodajalcu naložena izpraznitev stanovanja, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je izvršba št. In 2005/00253 na nepremičnini – stanovanje ... v izmeri 71,01 m2, zarubljeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2005/00253 z dne 8. 4. 2005, nedopustna. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je sporno stanovanje, ki je predmet izvršbe, skupno premoženje tožnice in B. Š., in stališčem, da toženec ob nakupu stanovanja ni bil v dobri veri. Pritrdilo je tudi materialnopravnemu sklepu izpodbijane sodbe, da je na podlagi teh dveh ugotovitev ugotovitev o nedopustnosti izvršbe pravilna.

3. Toženec v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti, in da je zato prisiljen ponoviti pritožbene razloge, na katere sodišče ni odgovorilo. Ker pravni posel, na podlagi katerega je pridobil lastninsko pravico, ni niti ničen niti izpodbojen, niti kaj takega ni bilo uveljavljano, izpodbijana sodba posega v veljavno pridobljeno lastninsko pravico in mu odreka varstvo njegove lastnine. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z listinami in dokazi, izvedenimi v postopku. Tožnica ni dokazala, da je prejela kredit 16. 2. 1993, niti ni dokazala, da je prispevala za nakup stanovanja. Izvedeni dokazi kažejo, da je stanovanje kupil B. Š. Ugotovitev, da toženec ni znal opisati razporeditve prostorov, ne drži. Na vprašanje, če zna opisati točno lego stanovanja, je namreč izjavil, da je lega vzhodna, podrobnosti, v katero stran se zavije, ko stopiš iz dvigala, pa ne ve povedati. V sodbi ni navedeno, zakaj tožnici verjame, da sta bila v stanovanju ves čas dva psa, tožencu, ki je trdil, da ju tam ob ogledu ni bilo, pa ne. Ugotovitev, da se toženec ni pozanimal, kdo v stanovanju živi, je v nasprotju z navedbami in z izpovedbo. Povedal je, da se je pozanimal, kdo stanuje v stanovanju pri prodajalcu in mu je ta jasno in glasno zatrdil, da v stanovanju prebiva sam. Tožencu ni moglo biti znano, da tožnica plačuje stroške za stanovanje, zato je ugotovitev sodišča, da je toženec vedel, da je bilo stanovanje zasedeno, ker je tožnica plačevala stroške oziroma živela v stanovanju s sinom, nerazumljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je vložil tožbo za plačilo uporabnine zoper B. Š. in zoper tožnico, ne more utemeljevati njegove nedobrovernosti ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Za to dejstvo je izvedel iz tožničinih vlog. Dejstvo, da je B. Š. potreboval denar, kaže le to, da je dejansko in zavestno prodal stanovanje tožencu, na tožbo pa verjetno ni odgovoril zato, ker ni imel nobenega relevantnega ugovora zoper izpraznitveni zahtevek.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da v izpodbijani sodbi ni odgovora na pritožbene navedbe – iz nadaljnjih revizijskih navedb je mogoče sklepati, da gre za navedbe v zvezi z ugotovitvijo o toženčevi nedobrovernosti ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ni utemeljen. Iz sodbe jasno izhaja, da jih je sodišče vzelo v ozir ("… ne glede na toženčeve številne v pritožbi izražene oz. ponovljene argumente, ki naj bi kazali prav nasprotno, …") in nanje tudi odgovorilo. Kot ključni okoliščini, ki utemeljujeta pravilnost zaključka o toženčevi nedobrovernosti, je izpostavilo dejstvo, o katerem je izpovedal toženec, da je bilo stanovanje opremljeno in se je videlo, da v njem nekdo živi, in njegovo reakcijo na predočitev sodišča o prodajalčevem bivališču na drugem naslovu. Ob tem je nasprotne pritožbene navedbe ocenilo za neprepričljive.

7. Izpodbijana sodba je med več okoliščinami, na katerih temelji stališče sodišča prve stopnje o toženčevi nedobrovernosti, kot ključni izpostavilo dve, navedeni v prejšnji točki. Glede na to je polemiziranje revidenta z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi s toženčevo nedobrovernostjo odveč in ne zahteva posebnega odgovora s strani revizijskega sodišča. Poleg tega ne gre za več kot za oporekanje prepričljivosti dokazne ocene, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

8. Četudi bi bile trditve o nasprotju med listinami in dokazi, izvedenimi v postopku, ki se nanašajo na presojo toženčevih navedb o tem, kdo in koliko je prispeval za nakup stanovanja, utemeljene, so za odločitev v zadevi nepomembne. Že v izpodbijani sodbi je pravilno navedeno, da je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje tožnice in B. Š., za tak zaključek pa je zadoščala ugotovitev, da je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze in hkrati ekonomske skupnosti tožnice in B. Š.

9. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da vknjižba lastninske pravice glede stanovanja na toženčevo ime na odločitev v zadevi ne more vplivati. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba). Gre za tàko pravico glede predmeta izvršbe, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve.(1)

10. Na podlagi ugotovitev, (1) da je stanovanje predstavljalo skupno premoženje tožnice in B. Š., (2) da je B. Š. razpolagal s stanovanjem, ne da bi tožnica v to privolila, in (3) da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil v dobri veri, da je prodajalec (edini) lastnik stanovanja, je ugotovitev o utemeljenosti zahtevka za nedopustnost izvršbe, predlagane na podlagi sodbe, s katero je bila B. Š. naložena izpraznitev stanovanja, pravilna. Tožnica ima kot skupna lastnica stanovanja podlago za uporabo stanovanja, toženčev položaj pa zaradi njegove nedobrovernosti ob sklepanju pogodbe kljub vknjižbi ni močnejši. Revidentov očitek, da mu izpodbijana sodba odvzema pravico do lastnine, je po navedenem neutemeljen.

11. Ker niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo. Odločitev o revidentovih stroških tega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010.