Jedro

Za neodvisno garancijo je značilno, da mora garant plačati, brž, ko ga k izpolnitvi koristnik pozove (in svoj poziv ustrezno dokumentira, če je tako določeno v garanciji), ne da bi imel garant pravico presojati, ali je koristnik garancije upravičen do zahtevanega plačila.

Besedilo 2. tč. sporne garancije: "Če dolžnik ne bo izpolnil svojih denarnih obveznosti iz pogodbe...", garantu take pravice po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje. Gre zgolj za opredelitev (pravnega) dejstva iz pogodbe, opredeljene v 1. tč. garancije, zaradi katerega je bila garancija izdana (prim. 1. odst. 1083. čl. ZOR).

Neodvisna garancija je abstraktna. To pomeni, da njen učinek ni odvisen od veljavnosti posla ali presoje o obstoju dejstva, katerega uspeh se garantira. Takšna značilnost neodvisne garancije onemogoča njeno uvrstitev med stranske pravice iz 1. odst. 437. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 210.000,00 SIT s pp. Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 3.913.645,70 SIT s pp) je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zgolj pavšalen očitek postopkovne kršitve ne omogoča konkretnega odgovora. Uradoma upoštevnih kršitev postopka (2. odst. 350. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnika, da je pravna prednica tožene stranke izdala garancijo, ki ustreza 1087. čl. ZOR.

Za neodvisno garancijo je značilno, da mora garant plačati, brž, ko ga k izpolnitvi koristnik pozove (in svoj poziv ustrezno dokumentira, če je tako določeno v garanciji), ne da bi imel garant pravico presojati, ali je koristnik garancije upravičen do zahtevanega plačila (prim. Jernej Sekolec, Plačaj takoj, ugovarjaj kasneje, PP 369/97). Besedilo 2. tč. sporne garancije: "Če dolžnik ne bo izpolnil svojih denarnih obveznosti iz pogodbe...", garantu take pravice po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje. Gre zgolj za opredelitev (pravnega) dejstva iz pogodbe, opredeljene v 1. tč. garancije, zaradi katerega je bila garancija izdana (prim. 1. odst. 1083. čl. ZOR). Povedano drugače, če to dejstvo nastopi (v konkretnem primeru gre za negativno dejstvo - opustitev izpolnitve obveznosti kreditojemalca), garancija učinkuje, ker je bila izdana prav za tak primer. Ali je garant v zavezi pa ni odvisno od njegove presoje, da se je to dejstvo uresničilo, temveč zgolj od "prvega poziva" koristnika garancije.

V prid takšnemu razumevanju govorita vsaj še dva razloga. Prvič, razumevanje citiranega besedila, češ da gre za odvisno garancijo, je v nasprotju s klavzulo "brez ugovora na prvi poziv", katere pomen opredeljuje 1087. čl. ZOR. Če bi bila namreč garantova obveznost odvisna od njegove lastne presoje o obstoju dejstva, zaradi katerega je bila garancija izdana, pač ne more biti hkrati odvisna le od "prvega poziva" koristnika garancije. In drugič, tožena stranka, pravna naslednica izdajateljice garancije, svoje obrambe ni gradila na trditvi, da je garancija odvisna. Tožena stranka torej ni oporekala trditvam tožeče stranke, da gre za neodvisno garancijo. Pomen besedila med strankama tako ni bil sporen. To ni nepomembno za razumevanje zgoraj citiranega besedila garancije. Kajti, celo če bi bil pomen tega besedila med pravdnima strankama sporen, bi bilo ob razlagi treba upoštevati interpretacijsko pravilo iz 100. čl. ZOR. In ker je garancijo izdala pravna prednica tožene stranke, bi bilo besedilo treba razlagati v prid koristnika garancije.

Neodvisna garancija je abstraktna. To pomeni, da njen učinek ni odvisen od veljavnosti posla ali presoje o obstoju dejstva, katerega uspeh se garantira. Takšna značilnost neodvisne garancije onemogoča njeno uvrstitev med stranske pravice iz 1. odst. 437. čl. ZOR. To pomeni, da s cesijo terjatve, katere uspeh se garantira, prevzemnik terjatve ne postane avtomatično tudi koristnik iz garancije. Takšno izhodišče seveda ne onemogoča cesije terjatve iz garancije. Pove le, da abstraktnost garancije preprečuje nastop njene odvisnosti od glavne terjatve v primeru cesije te terjatve. Ob drugačnem stališču pravilo iz 1086. čl. ZOR ne bi imelo smisla. Če bi namreč za neodvisno garancijo veljalo pravilo iz 1. odst. 437. čl. ZOR, pravilo iz 1086. čl. ZOR ne bi bilo potrebno: pravica iz garancije bi, skladno 1. odst. 437. čl. ZOR, pač delila usodo cesije glavne terjatve.

Tožeča stranka je svoje upravičenje iz sporne garancije gradila na cesiji terjatve, katere izpolnitev je predmet garancije (prim. tožbene trditve). Cesije terjatve iz garancije pa ni zatrjevala. Upoštevaje zgoraj razloženo neodvisnost abstraktne garancije v pogledu cesije glavne terjatve, se izkaže, da tožbena trditvena podlaga ne daje opore za sklep, da bi na tožečo stranko prešle pravice iz sporne garancije, ki je bila sicer izdana v korist A. d.d., kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Če pa je tako, tožbena trditvena podlaga ne utemeljuje aktivne legitimacije tožeče sranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.