Jedro

Začetek teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev za nepremoženjsko škodo (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, v ostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvi tožnici M.M. 3.200,00 EUR, drugi tožnici S.M. 2.200,00 EUR, tretji tožnici B.M. 2.200,00 EUR in četrtemu tožniku J.M. 3.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2007 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevki, M.M. za 2.600,00 EUR, S.M. za 3.600,00 EUR, B.M. za 3.600,00 EUR in J.M. za 2.600,00 EUR, zavrnejo.“

2. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, ki so zahtevali odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, v posledici prekomernega hrupa zaradi povečanega tovornega prometa po cesti v bližini hiše tožnikov, ki ga je tožena stranka na avtocesto preusmerila šele 1. 11. 2008. Glede na čas, ki so ga preživeli doma, je prvi tožnici in četrtemu tožniku priznalo po 3.700,00 EUR, drugi tožnici in tretji tožnici pa po 2.700,00 EUR odškodnine. Upoštevalo je obdobje treh let pred vložitvijo tožbe z dne 29. 3. 2007 in do prenehanja prekomernega hrupa 1. 11. 2008. Zavrnilo je ugovor zastaranja, z obrazložitvijo, da so tožniki za odškodninsko odgovornega izvedeli, ko so se v februarju 2007 oglasili pri odvetniku. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa obremenilo še z 836,98 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka je v pritožbi, ki jo je vložila iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlagala spremembo sodbe prve stopnje v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno vsaj znižanje odškodnine. Vztrajala je pri ugovoru zastaranja odškodninskega zahtevka in poudarila, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati trditve v tožbah, da so tožniki zaradi hrupa trpeli duševne bolečine že zadnjih pet let, ne pa njihovih izpovedb, da je bilo to ob koncu leta 2004 oziroma v začetku 2005, ki so jih podali samo zato, da bi se izognili posledicam ugovora zastaranja. Mejne in celo kritične vrednosti hrupa so bile ob cesti G1-3 presežene že v začetku leta 2004. Triletni subjektivni zastaralni rok ni tekel šele od obiska tožnikov pri odvetniku ali od seznanitve z izvedenskim mnenjem o intenzivnosti hrupa, pač pa odkar so zaradi prekomernega hrupa duševno trpeli in bi lahko s potrebno skrbnostjo izvedeli za odškodninsko odgovorno osebo, kar vse je bilo že v začetku leta 2004. Tožbe z dne 29. 3. 2007 so bile vložene celo po poteku objektivnega zastaralnega roka pet let od nastanka škode. Glede višine odškodnin tožena stranka meni, da so glede na trajanje nepremoženjske škode in intenzivnost, upoštevajoč oddaljenost hiše od ceste, previsoke, zlasti v primerjavi z odškodninami drugih oškodovancev v istem okolju. Nasprotuje tudi višini pravdnih stroškov zaradi vložitve štirih ločenih tožb, čeprav tožniki živijo v isti hiši, pa tudi zaradi vlaganja številnih nepotrebnih pripravljalnih vlog.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki izvedeli za škodo, ko so se oglasili pri odvetniku, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nasprotja s pravili logičnega mišljenja, kot zmotno navaja pritožba. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP.

5. Ugovor zastaranja ni bil utemeljen. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ). Zastaranje je institut materialnega prava, ki ga lahko tožena stranka poda do konca glavne obravnave (tudi po prvem naroku za glavno obravnavo), vendar morajo biti dejstva, na katera se ugovor opira, nesporna ali pravočasno zatrjevana (prvi odstavek 286. člena ZPP). Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo nesporno, da je škoda nastajala že pet let pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka je to zanikala in še po prvem naroku za glavno obravnavo trdila, da prekomeren hrup ni nastajal. V kolikor bi tožena stranka priznala tožbene trditve, da je sukcesivna škoda nastajala že pet let pred vložitvijo tožbe, bi na tej podlagi, brez lastnega zatrjevanja o dejstvih nastanka škode, lahko uveljavljala ugovor zastaranja odškodninske terjatve. Vendar teh dejstev ni priznala, sodišče prve stopnje pa je po dokaznem postopku nastajanje pravno priznane škode ugotovilo za čas treh let pred vložitvijo tožbe, kar pomeni, da zastaranje še ni nastopilo.

6. Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo teči pred nastankom pravno priznane škode, ki je za obravnavano emisijo lahko samo posledica prekomernega hrupa (ki presega mejne in kritične vrednosti po veljavnih uredbah), ne glede na trditve tožnikov o trpljenju že pred tem. Zaključek sodišča prve stopnje o začetku nastajanja pravno priznane škode ni v nasprotju z dokazi, saj je iz tabele o meritvah hrupa vidno, da leta 2003 hrup ob hiši tožnikov ni presegal niti mejnih vrednosti. Dosegal je 54 decibelov (dBA) podnevi in 51 dBA ponoči (mejne vrednosti po veljavni uredbi znašajo 65 dBA podnevi in 55 dBA ponoči, kritične vrednosti pa 69 dBA podnevi in 59 dBA ponoči). Šele v letu 2004 so bile presežene mejne vrednosti podnevi (izmerjeno 66 dBA) in kritične vrednosti ponoči (izmerjeno 63 dBA). Vendar je to podatek za celotno leto 2004, ne pa za marec 2004 (čas treh let pred vložitvijo tožbe 29. 3. 2007). Tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazovati, da se je hrup že v prvih treh mesecih v letu 2004 zvišal na vrednost za to leto, ki je bila kar za 12 dBA višja od vrednosti za prejšnje leto. Njene pritožbene navedbe o nastajanju škode že v začetku leta 2004 zato niso upoštevne. Ob tem ni pomembno, sicer pravilno, pritožbeno stališče, da se ne more šteti, da so tožniki za tistega, ki je škodo povzročil, oziroma za odgovorno osebo izvedeli šele, ko so se oglasili pri odvetniku. Trpeli so zaradi hrupa, vedeli so kaj ga povzroča, in kot vsak povprečno skrben občan bi se lahko že v aprilu 2004 in v krajšem času potem pozanimali, kakšne pravice imajo. Nepoznavanje prava ne prepreči teka zastaralnega roka.

7. Iz drugih razlogov tožena stranka ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti po tretjem odstavku 133. člena OZ in upravičenosti do odškodnine po prvem odstavku 179. člena OZ. Delno utemeljeno se zavzema za znižanje odškodnine, pri odmeri katere se v podobnih primerih v sodni praksi upoštevata zlasti intenzivnost trpljenja zaradi bližine ceste in trajanje. Po obeh kriterijih so tožniki trpeli bistveno manj od oškodovancev v številnih podobnih primerih. Njihova hiša ne stoji ob cesti, viru hrupa, pač pa v vzporedni ulici, oddaljena 38 m (po tožbenih navedbah 40 m). Pritožba ima prav, da je potrebno upoštevati njihovo izpovedbo, da v letu 2004 še niso trpeli, zaradi česar se jim odškodnina odmeri približno za 46 mesecev. Utemeljeno se sklicuje na primer družine iz istega kraja, kateri člani živijo v hiši 2 m od hrupne ceste in so po sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 409/2009 za 56 mesecev bili upravičeni do odškodnine od 3.700,00 EUR do 4.600,00 EUR. Tožniki so v krajšem upoštevnem času trpeli od 4 do 6 dBA blažji hrup. Prva tožnica in četrti tožnik, ki doma preživita pretežni čas (čeprav delno kot na delovnem mestu, ki ni bivalno okolje) sta po oceni pritožbenega sodišča upravičena do odškodnine po 3.200,00 EUR, druga in tretja tožnica, ki sta bili zaradi šolanja in študija delno odsotni, pa po 2.300,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče po 5. alineji 358. člena ZPP pritožbi delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Po spremembi odločitve o glavni stvari je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vsaka pravdna stranka po drugem odstavku 154. člena ZPP nosi svoje pravdne stroške. Vsaki strani so nastajali stroški s številnimi pripravljalnimi vlogami in odgovori.