Jedro

Na prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta 2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ, ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca, in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ.

Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki pomenijo tudi kršitev določil 13., 14. in 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih -ZZZDR, saj je toženec kot zakonec v odnosu do svoje žene - darovalke kršil njene temeljne pravice in ni izpolnjeval svojih dolžnosti kot zakonec (vzajemno spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč, ... s premoženjem zakonec sam razpolaga ...), nedvomno označujejo toženčevo obnašanje do darovalke najmanj kot takšno, ki po temeljnih moralnih načelih ne dopušča, da bi prejeto darilo od nje obdržal. Tako je mogoče tudi razumeti iz prvostopnih razlogov.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka potrdi, v drugem odstavku izreka pa spremeni tako, da glasi: "Toženec je dolžna v roku 15 dni izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri " lastninske pravice parcele št. pri vl. št. k.o. in pri " lastništva stanovanjske hiše s pozidanim poslovnim prostorom vknjižila lastninska pravica v korist in na ime tožnikov in , oba iz, za vsakega do ene nerazdelne polovice oziroma do ene nerazdelne četrtinke glede na celoto, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba in sicer se bo predlagana vknjižba opravila na podlagi nje, pod izvršbo." Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 75.340,00 (petinsedemdeset tisoč tristo štirideset 00/100) SIT stroškov revizijskega postopka in 53.220,00 (triinpetdeset tisoč dvesto dvajset 00/100) SIT pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.09.2006 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju v prvem odstavku izreka sodbe ugodilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka in razveljavilo darilno pogodbo z dne 18.08.1986, s katero je sedaj že pokojna kot darovalka, podarila tam navedene nepremičnine svojemu možu in očetu obeh tožnikov kot obdarjencu, tožencu. Nato pa je v drugem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. štev. , vložna štev.

k.o., na vsakega tožnika do 1/4 celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Toženca pa je v tretjem odstavku izreka zavezalo k povrnitvi tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov v znesku 342.612,00 SIT s pp..

Odločitev o ugotovitvenem delu je sprejelo ob oceni, da za tak zahtevek sicer ni podana materialna podlaga zaradi napak volje (prisila), zaradi poteka triletnega prekluzivnega roka od časa daritve, je pa podana iz naslova velike nehvaležnosti po določbah Paragrafa 948 Občega državljanskega zakonika - ODZ. Dne 07.07.1992 je namreč toženec darovalki, ki je mati obeh tožnikov vzel življenje, sicer v stanju neprištevnosti zaradi obstoječe duševne bolezni, vendar je izkazana velika nehvaležnost toženca do darovalke tudi iz njegovega celotnega obnašanja in odnosa do nje v obdobju od sklenitve predmetne darilne pogodbe, pa prav vse do njene smrti, ko je v tem obdobju bil do nje žaljiv in nasilen (jo pretepal), ji večkrat grozil in jo ustrahoval, ji nasilno omejeval obiskovanje bližnjih in ji prisilno omejeval možnosti razpolaganja z lastnim premoženjem na bančnem računu oziroma ustvarjenim z gradnjo. Glede odločitve o zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka pa je ocenilo, da toženec po določilih člena 127 Zakona o dedovanju - ZD ni dedno nevreden po pokojni darovalki, saj ji ni naklepoma vzel življenja in bo nepremičnina, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe, predmet zapuščine po njej.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo v obsegu zavrnilnega dela iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga v tem delu spremembo le-te z ugoditvijo tudi temu delu tožbenega zahtevka. Poudarja, da slonita ugotovitveni in dajatveni del tožbenega zahtevka na isti dejanski in materialni podlagi, zato bi moralo ugoditi tudi dajatvenemu delu ob upoštevanju toženčeve dedne nevrednosti.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na njeno razveljavitev v napadenem delu. Ne sprejema prvostopne ocene o podanosti hude - velike nehvaležnosti, ker je darovalki vzel življenje, saj ni bil prišteven, zato tako njegovo dejanje ni bilo naklepno. Izpovedbe prič tožeče stranke pa so pristranske zaradi medsebojnih sorodstvenih vezi.

Pravdni stranki nista vložili odgovora na pritožbo druge.

Višje sodišče je v zadevi že odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank zoper prvostopno sodbo s sodbo opr. št. z dne 06.09.2005 z ugoditvijo pritožbi le tožene stranke tako, da je prvostopno sodbo spremenilo v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je zavrnilo ugoditveni del tožbenega zahtevka in naložilo tožeči stranki plačati

110.000,00 SIT pravdnih stroškov toženi stranki. Ob taki odločitvi je izhajalo iz tožbene podlage, da je toženec darovalki vzel življenje.

Zoper drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo in ji je bilo ugodeno s sklepom opr. št. z dne 18.05.2006 s tem, da je bila citirana drugostopna sodba razveljavljena iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker drugostopna odločitev ni izhajala iz prvostopnih razlogov, ki vključujejo širšo tožbeno podlago, to je ne samo, da je toženec darovalki vzel življenje, pač pa tudi vso toženčevo obnašanje do darovalke od časa daritve pa vse do darovalkine smrti.

V noven pritožbenem odločanju je oceniti, da je utemeljena le pritožba tožeče stranke.

Povzemajo se pravilni in zadostni prvostopni razlogi o toženčevem celotnem obnašanju do darovalke od sklenitve predmetne darilne pogodbe do njene smrti v smislu nasilniškega obnašanja in prisilne omejitve odnosov do njenih bližnjih ter prisilne omejitve glede njenega razpolaganja z lastnim dohodkom in drugim premoženjem.

Slednje bazira predvsem na izpovedbah tožnikov in njunih prič, pa tudi iz uradnih podatkov in banke, pri katerih je imela darovalka naložen denar, ki ga je dvigoval toženec, kar slednje v pritožbi sam ne graja. Izpovedb prič pa tožena stranka na prvi stopnji ni prerekala, šele pritožbeno navajanje, da so bile le-te v izpovedbi pristranske, pa v smislu določil 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP niso upoštevne. Toženec na prvi stopnji tudi ni ovrgel tožnikove izpovedbe o tem, da je imel tožnik ob postelji gorjačo v namenu, da sebe ali drugega pred tožencem brani, kar nedvomno kaže na toženčevo nasilno naravo, kot pravilno zaključuje prvo sodišče. Na prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta 2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ, ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca, in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ.

Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki pomenijo tudi kršitev določil 13., 14. in 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih -ZZZDR, saj je toženec kot zakonec v odnosu do svoje žene - darovalke kršil njene temeljne pravice in ni izpolnjeval svojih dolžnosti kot zakonec (vzajemno spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč, ... s premoženjem zakonec sam razpolaga ...), nedvomno označujejo toženčevo obnašanje do darovalke najmanj kot takšno, ki po temeljnih moralnih načelih ne dopušča, da bi prejeto darilo od nje obdržal. Tako je mogoče tudi razumeti iz prvostopnih razlogov.

Sam dajatveni zahtevek daje pravni interes celotnemu zahtevku, ki ob njegovi ugoditvi pomeni, da je predmet izpodbijane darilne pogodbe prešel s sodno odločbo v last tožnikov in ne predstavlja zapuščine po darovalki, kot to zmotno zaključuje prvostopno sodišče, toženec pa tudi ni zatrjeval, da je zapuščinski postopek po darovalki že uveden za obravnavano premoženje. Zato je tudi materialnopravno zmotno dajatveni del tožbenega zahtevka prvo sodišče zavrnilo. Glede na postavljeni zahtevek, bi ga toženec lahko prerekal kot zakoniti dedič po darovalki s tem, da bi se kot tak priglasil in uveljavljal nanj pripadajoči delež zapuščine ob izkazu neobstoja dedne nevrednosti po ZD upoštevne uradoma. Vendar toženec iz tega vidika tožbenega zahtevka ni grajal po višini.

Uradni pritožbeni preizkus ni pokazal upoštevnih procesnih kršitev (člen 350/II ZPP), zato je bilo zavrniti pritožbo toženca (člen 353 ZPP) in ugoditi pritožbi tožeče stranke v smislu pravilne uporabe materialnega prava s spremembo prvostopne sodbe v smeri ugoditve tudi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka (člen 358/IV ZPP).

S pritožbo neuspešen toženec nosi sam svoje pritožbene stroške (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP). Dolžan pa je povrniti s pritožbo uspešni tožeči stranki njene potrebne pritožbene stroške (nagrada, obvestilo stranki in DDV) v znesku 53.220,00 SIT, kot tudi stroške uspešne revizije (nagrada, DDV in stroški obvestila stranki) v znesku 75.340,00 SIT (člen 165/I-II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).