Jedro

V delovnem sporu, v katerem je predmet odločanja sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja na podlagi delavčeve izjave, da več ne želi delati pri delodajalcu, delavec ne more trditi, da je bila izjava dana v zmoti, pod vplivom grožnje, sile ali zvijače, če te izjave ni izpodbijal v rokih, ki so določeni v ZOR (117. člen).

Navedeno velja zato, ker je izjava volje delavca konstitutivnega značaja, sklep, ki ga delodajalec izda na podlagi izjave delavca, pa je ugotovitvenega značaja. V sporu, kjer je izpodbijan le sklep delodajalca, izjava delavca več ne more biti predmet odločanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki je bila vložena dne 26.10.1996, s katero je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.8.1993, ki je bil izdan na podlagi njegove izjave, da več ne želi delati pri toženi stranki. Zahteval je tudi vrnitev na delo, plačilo razlike plače in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zoper navedeni sklep ni vložil ugovora. Tega tudi ni storila njegova žena. Tožnik ni bil v takšnem psihičnem stanju, da se ne bi zavedal svojega ravnanja in posledic, ko je podpisal izjavo. Ker tožnik ni vložil ugovora, niso dani pogoji za sodno varstvo po določbi drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključke in materialno pravo, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal, tega pa ni storila tudi njegova žena, zato niso dani pogoji za sodno varstvo po drugem odstavku 83. člena ZTPDR. Ko je tožnik podal izjavo, da več ne želi delati pri toženi stranki, se je zavedal posledic svojega ravnanja. Tožena stranka ga pri tem ni ustrahovala.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sklep sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah. Tako sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje o vsebini razgovora tožnikove žene v zvezi z ugovorom, da ni bilo ustrahovanja tožnika in da zato, ker žena ni pisno ugovarjala, ni razumen rok za tožbo, v kateri se tožnik sklicuje na navedena dejstva. Zaradi zdravstvenega stanja tožnik še danes ne ve, kaj natančno se je dogajalo. Sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča o izpovedbi S. Z., čeprav iz nje izhaja, da so se tožnika želeli znebiti. Odpoved torej ni bila v redu. Obsežna zdravstvena dokumentacija kaže, da je tožnik najmanj sugestibilna oseba.

Revizija je bila na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija, je bil postopek pravnomočno končan, zato je revizija dovoljena.

Na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP se v postopku z revizijo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe tega zakona o reviziji zoper sodbo. To pomeni, da je tudi v tem primeru treba uporabiti določbi 382. in 385. člena ZPP, po katerih je revizijo dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v teh členih izrecno navedeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa navedene bistvene kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Navedba v reviziji, da drugostopni sklep nima razlogov o pritožbenih navedbah, pomeni uveljavljanje revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 385. v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Odločilne so le okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo ravnanje po vročitvi prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.8.1993, opr. št. 123-933/92, to je, da zoper ta sklep ni vložil ogovora. Iz te dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je prvostopni sklep postal pravnomočen in da zato tožnik ni imel več možnosti začeti delovnega spora pred sodiščem, ker to po ZTPDR ni dovoljeno. V zvezi s to okoliščino je sodišče druge stopnje sodbo pravilno obrazložilo.

V tretjem odstavku 386. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb v reviziji, ki se nanašajo na ravnanje tožnikove žene v zvezi z ugovorom, o vsebini njenega razgovora s S. Z. in o vsebini njegove izpovedbe zato revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.

V zvezi z razlago drugega odstavka 83. člena ZTPDR je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik zoper prvostopni ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložil ugovora, je moralo tožbo zavreči na podlagi navedene določbe ZTPDR, v zvezi s prvim odstavkom 282. člena ZPP in s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94).

Materialno pravo pa ni bilo pravilno uporabljeno v tistem delu odločb sodišč druge in prve stopnje, v katerih ugotavljata, ali je bila ob izjavi izražena prava volja tožnika. Tožnik namreč s posebnim delom tožbenega zahtevka ni izrecno izpodbijal izjave, da več ne želi delati pri toženi stranki. Vendar stališča v zvezi s tem niso vplivala na sicer pravilni odločitvi sodišč druge in prve stopnje. Iz 2. točke 1. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99) izhaja načelo svobode dela. Isto načelo izhaja iz prvega odstavka 49. člena (v zvezi s 66. členom) Ustave Republike Slovenije. To načelo, ki pomeni tudi svobodo delavca, da ob vsakem času (upoštevajoč obveznosti, ki so določene z zakoni, drugimi akti in s pogodbo o zaposlitvi) izjavi, da več ne želi delati pri delodajalcu, je bolj podrobno urejeno v ZTPDR in v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). V 1. točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR je določeno, da delavcu z njegovim soglasjem preneha delovno razmerje, če pisno izjavi, da želi prekiniti delovno razmerje. Smiselno enaka je določba 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ki določa, da delavcu delovno razmerje preneha z dnem izteka odpovednega roka. Iz navedenih predpisov izhaja, da je izjava delavca, da več ne želi delati pri delodajalcu, oblikovalnega (konstitutivnega) značaja in pomena za prenehanje delovnega razmerja. To pomeni, da tudi v primeru, če delodajelec na podlagi izjave delavca ne izda ugotovitvenega sklepa, delavcu delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka. To pa glede izjave volje delavca, ko je presojati njeno pravno veljavnost (ali ni dana pod vplivom grožnje, sile, zvijače ali v zmoti), pomeni, da jo je presojati le v zvezi z izjavo delavca, ne pa tudi v zvezi z ugotovitvenim sklepom delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik bi torej lahko zaradi napak v volji izpodbijal le svojo izjavo, da ne želi več delati pri delodajalcu, ne pa tudi sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V tožbenem zahtevku je tožnik zahteval razveljavitev ugotovitvenega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Razveljavitve izjave, da več ne želi delati pri toženi stranki, tožnik s tožbo ni zahteval. Zaradi tega ne more v tem postopku trditi, da je zaradi njegovega duševnega stanja imela izjava volje z dne 11.8.1993 takšne napake, da ni pravno veljavna.

Revident revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni uveljavljal. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep na podlagi 386. člena ZPP v zvezi z uporabo materialnega prava zato preizkusilo po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se vsebina revizije nanaša na sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi na napake v tožnikovi izjavi, da več ne želi delati pri toženi stranki. Tožnik izjave volje zaradi morebitnih napak, ki jih urejajo 60. do 65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) ni izpodbijal ne v enoletnem (subjektivnem) in ne v triletnem (objektivnem) roku, ki sta določena v 117. členu navedenega zakona. Sicer pa je razpravljanje o prištevnosti zaradi poteka rokov za vložitev ugovora in za vložitev tožbe nepotrebno, ker tožnik svojih pravic, tudi če bi bili njegovi ugovori utemeljeni, zaradi poteka rokov več ne more uspešno uveljavljati.

Ker niso bili dani razlogi, ki jih je uveljavljala revizija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Določbe ZOR, ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne usdtavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).