Jedro

Glede na dejstvo, da je moral pritožnik kot porok poravnati obveznosti gospodarskih družb, ki sta prenehali obstajati, in tožeče stranke, lahko obstaja njegov dejanski interes, da tožeča stranka v tem postopku zmaga, vendar pa to ne pomeni, da ima tudi pravni interes, ki je potreben za dovolitev intervencije. Intervencijski interes bi imel pritožnik le v primeru, če bi trdil in z verjetnostjo dokazal, da med tožečo stranko in njim obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo vlogo Š. H. za stransko intervencijo v tej pravdni zadevi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje predlagatelj Š. H. in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da priglašeno stransko intervencijo dovoli. V pritožbi pojasnjuje, da je z vlogama z dne 9.3.2009 in 7.5.2009 priglasil stransko intervencijo v tej pravdni zadevi, saj ima pravni interes, da tožeča stranka v pravdi zmaga. Sodišče prve stopnje je kršilo njegove pravice, saj je postopek po vloženi priglasitvi stranske intervencije prekinilo glede na to, da je bila že razpisana obravnava preklicana. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek nadaljevati in njega vabiti na obravnavo vse do tedaj, dokler ne bi bil sklep o zavrnitvi stranske intervencije pravnomočen. Nadalje pojasnjuje postopek zaradi motenja posesti, v katerem naj bi tožene stranke ravnale protipravno, s čimer mu je nastala škoda, ki jo uveljavlja v tem postopku. Zaradi motenja posesti so prenehale s poslovanjem gospodarske družbe N., A. in Z. Posledično zaradi motenja oziroma zaradi prenehanja poslovanja gospodarskih družb je prišlo do nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti iz kreditnih pogodb do bank, zaradi česar sta omenjeni banki zahtevali plačilo obveznosti od porokov. Porok pa je bil on, kar je tudi izkazal. Zaradi tega v predmetnem postopku nima le ekonomskega interesa, pač pa tudi pravni interes, saj je zaradi motenja posesti prišlo do neposredne vzročne zveze, saj so banke upnice plačilo kreditov namesto od prejemnikov kredita torej od gospodarskih družb N., A. in Z., zahtevale od porokov, s tem pa je porok pridobil pravni interes tudi pri odškodninskih tožbah, ki izvirajo oziroma temeljijo na motenju posesti.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 199. čl. ZPP se lahko vsak, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki ga mora stranski intervenient ob priglasitvi intervencije izkazati. Intervencijski interes je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank. To pa pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima.

Pritožnik je zatrjeval svoj pravni interes za intervencijo s tem, da je moral kot porok poravnati terjatve gospodarskih družb N., A. in Z., zato naj bi imel pravni interes, da v tem postopku zaradi plačila odškodnine zmaga tožeča stranka. Takšno zatrjevanje pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja njegov ekonomski interes, ki pa za odločitev o udeležbi intervenienta v postopku ni bistven. Glede na dejstvo, da je moral pritožnik kot porok poravnati obveznosti gospodarskih družb, ki sta prenehali obstajati, in tožeče stranke, lahko obstaja njegov dejanski interes, da tožeča stranka v tem postopku zmaga, vendar pa to ne pomeni, da ima tudi pravni interes, ki je potreben za dovolitev intervencije. Intervencijski interes bi imel pritožnik le v primeru, če bi trdil in z verjetnostjo dokazal, da med tožečo stranko in njim obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. Ker pritožnik ni niti zatrjeval, niti izkazal takšnega razmerja s tožečo stranko, saj v obravnavani zadevi predmet postopka ni spor med tožečo stranko in toženimi strankami, ki bi izviral iz pogodbe o poroštvu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije in je v skladu s 1. odst. 200. čl. ZPP pravilno zavrnilo priglašeno intervencijo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje po prejemu njegove vloge, s katero je priglasil stransko intervencijo na strani tožeče stranke, sicer res preklicalo že razpisano obravnavo, vendar postopka v tej pravdni zadevi ni prekinilo s sklepom, kot v nasprotju s podatki v spisu zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč njegovo vlogo posredovalo v izjasnitev pravdnim strankam. Prvo tožena in četrto tožena stranka sta predlogu nasprotovali, nakar je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Glede na navedene ugotovitve pa so neutemeljene tudi trditve pritožnika o zatrjevani kršitvi določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP iz razloga, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 2. odst. 200. čl. ZPP, po kateri se intervenient lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija.

Iz navedenih razlogov izhaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, da v postopku ni bila storjena zatrjevana kršitev določbe pravdnega postopka, niti kršitve absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.