Jedro

Sporna navedba predstavlja negativno vrednostno sodbo o tožniku, vendar pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi bila z njeno uporabo prekoračena meja svobode izražanja mnenj, ki gre novinarjem pri opravljanju njihovega dela, t.j. da bi bila uporabljena z namenom zaničevanja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 1,200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne del stroškov postopka, sorazmeren deležu njenega uspeha v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je bila sporna trditev o "obstoju masla na glavi" izražena v pogojniku in kot taka ne predstavlja trditve o nedvoumnem obstoju tega dejstva. Povprečen bralec je zato vzel te trditve z določeno mero rezerve. Ob ustreznem vrednotenju spornega stavka v kontekstu članka ni razbrati nič obremenilnega, kar bi lahko škodilo tožnikovi časti in dobremu imenu.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je sodba sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju. Najprej trdi, da je za presojo morebitne žaljivosti treba presojati članek kot celoto, nato pa se ukvarja le s presojo dela besedila, iztrganega iz konteksta. Če bralec prebere celoten tekst, ne more mimo ugotovitve, da je v njem ne glede na uporabo pogojnika o tožniku podana negativna vrednostna sodba. Objektivne žaljivosti namreč ni mogoče presojati po tem, kako bi bilo po presoji sodišča treba "ustrezno vrednotiti" zapisano besedilo, ampak kako so ga bralci dejansko dojeli. Za ogrožanje časti in zaupanja zadostuje, da je toženka imela namen prikazati tožnika kot negativno in škodljivo osebo, da je tak namen imela, pa izhaja iz celotnega konteksta članka. V nasprotnem primeru ga namreč ne bi primerjala z A. Z., s čimer je v tedanjih okoliščinah vsekakor dosegla negativno sodbo o tožniku. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da toženkino pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Četudi bi sodišče vsebino zgornje premise na splošno opredelilo drugače kot ob presoji konkretnega primera, to še ne pomeni, da bi bila sodba zaradi tega nerazumljiva. Očitek, ki ga revident opredeli kot procesno kršitev, bi mogel predstavljati očitek zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa tudi ta ni utemeljen.

7. Pri presoji dopustnosti posegov v čast in dobro ime je odločilno tehtanje med varstvom časti in dobrega imena na eni ter svobodo novinarskega poročanja. V odsotnosti posebnih določb v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je sodna praksa kriterije za presojo napolnila z upoštevanjem kazenskopravnih določb, ki razmejujejo dopustne posege v navedeni osebnostni dobrini od nedopustnih.(1) Upoštevaje tretji odstavek 169. člena Kazenskega zakonika (KZ) je protipravnost izključena, če se kdo o kom žaljivo izrazi pri opravljanju časnikarskega poklica in se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je bila navedba v članku z naslovom Afera K., ki se glasi: "Zanimivo pa je, da je bil na seji za novega podžupana izvoljen V., ki naj ne bi imel 'nič manj masla na glavi kot gospod Z., če ne še več', kot se je sočno izrazil eden izmed svetnikov." Revizijsko sodišče se strinja z revidentovim stališčem, da gre za negativno vrednostno sodbo o tožniku, vendar pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi bila z uporabo sporne besedne zveze prekoračena meja svobode izražanja mnenj, ki gre novinarjem pri opravljanju njihovega dela, tj. da bi bila uporabljena z namenom zaničevanja.

9. Po ugotovitvi, da uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodbe II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000, II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002, II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007 in II Ips 900/2007 z dne 19. 2. 2009.