Jedro

Navzgor štrleči rob preproge je ovira, nevarna sama po sebi, prav tako pa tolikšna zapognjenost podlage, ki naj bi služila zagotavljanju varnosti hoje in stabilnosti koraka, pri povprečnem človeku zbuja ravno nasproten vtis. Zbuja občutek nevarnosti, nezanesljivosti, nestabilnosti. Zato sporna gumijasta preproga njeni nezmrzljivi tvarini navkljub, ni mogla služiti namenu, zaradi katerega je bila položena pred vhod bolnišnice.

Neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zavarovanka tožene stranke (Splošna bolnišnica ...) odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri padcu na poledenelih ploščicah pred vhodom v bolnišnico, vendar slednji zaradi 20 % prispevka k nastanku škode, ni prisodilo vse, pač pa le sorazmerno znižano odškodnino. Za nepremoženjsko škodo ji je tako prisodilo 3.338,34 € (prej 800.000 SIT), za premoženjsko škodo pa 38,59 € (9.248 SIT) odškodnine. Tožena stranka je morala povrniti tožnici tudi 355,64 € (prej 85.226 SIT) pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako glede temelja kot glede višine odškodnine. Razsodilo je, da ob krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke tožnica k škodi ni prispevala, nekoliko pa je zvišalo tudi nepremoženjsko odškodninsko odmero. Odškodnino za škodo iz naslova telesnih bolečin je s prvotnih 2.086,46 € (prej 500.000 SIT) zvišalo na 2.503,76 € (prej 600.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožnici namesto prvotnih 1.669,17 € (prej 400.000 SIT) odmerilo 2.921,05 € (prej 700.000 SIT) zadoščenja. Tožnici je tako za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pravnomočno prisodilo odškodnino v skupnem znesku 5.890,34€ (prej 1,411.560 SIT). V preostalem je zavrnilo tožničino pritožbo in toženo stranko zavezalo k povrnitvi tožničinih pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka v reviziji, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, meni, da Splošna bolnišnica ... ni odgovorna za tožničino škodo, saj je v danih pogojih storila vse potrebno, da pred vhodom v bolnišnico ne bi prihajalo do zdrsov in padcev. Na tla pred vhodom je namestila gumijasti tekač, hoja po njem pa je bila zavoljo dejstva, da guma nikoli ne zmrzne in ne poledeni, povsem varna. Tekač se je resda nekoliko zvil, prepognil, a je bila varna hoja po njem kljub temu mogoča. Zato nepravilna namestitev oziroma nepritrditev tekača ne more biti v vzročni zvezi s tožničino poškodbo. Tožnica, trdi, je padla zaradi lastne neprevidnosti, saj je kljub možnosti uporabe tekača hodila po podlagi, ki je bila poledenela in spolzka. Nasprotuje tudi odločitvi o zvišanju odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da pritožbeno sodišče s preveč poudarjeno individualizacijo in neupoštevanjem vpliva degenerativnih sprememb pri odškodninah za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravilno uporabilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Primerni odškodnini za obe obliki nepremoženjske škode bi lahko bili največ tolikšni, kolikor ju je odmerilo prvostopenjsko sodišče. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na 48,24 € (prej 11.560 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo, ki je bila pravnomočno prisojena tožnici poleg zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Ker ta zahtevek temelji na drugačni pravni in dejanski podlagi, kot zahtevek za plačilo zadoščenja, se pravica pravdnih strank do revizije v zvezi s tem zahtevkom ugotavlja ločeno (41. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da v delu, s katerim izpodbija del sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena – vrednost tega dela namreč ne presega revizijskega praga 4.172,92 € (prej 1,000.000 SIT). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Revidentka nima prav, ko trdi, da je njena zavarovanka v danih pogojih(1) storila vse potrebno, da pred vhodom v kirurški oddelek bolnišnice ne bi prihajalo do zdrsov in padcev. Zgolj namestitev gumijastega tekača, ki se je bil, ker ni bil pritrjen, zavoljo občutne fluktuacije pacientov, drugih obiskovalcev in zdravstvenega osebja na robovih uvihal tudi za 20 oz. 30 centimetrov, ne zadošča. Navzgor štrleči rob preproge je ovira, nevarna sama po sebi, prav tako pa tolikšna zapognjenost podlage, ki naj bi služila zagotavljanju varnosti hoje in stabilnosti koraka, pri povprečnem človeku zbuja ravno nasproten vtis. Zbuja občutek nevarnosti, nezanesljivosti, nestabilnosti. Zato sporna gumijasta preproga njeni nezmrzljivi tvarini navkljub, kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, ni mogla služiti namenu, zaradi katerega je bila položena pred vhod bolnišnice. Še več, paciente in ostale bolnišnične obiskovalce je že na pogled odvračala od uporabe in jih silila k zatekanju k alternativnim vstopnim možnostim. Ker se je v pritožbenem postopku izkazalo, da možnost vstopa v bolnišnico pri drugem vhodu nikoli ni bila del trditvenega in dokaznega gradiva(2), je obhod gumijaste ovire predstavljal pravzaprav edino alternativo njenemu premagovanju. Ko je tako in ko ni drugih okoliščin, ki bi kazale na tožničino neskrbno ravnanje(3), tej ni mogoče očitati neskrbnosti le zato, ker se je hoja po ploščicah ob tekaču, ki jo je izbrala namesto preskoka njegovega večdesetcentimetrskega robnega zavihka, končala s padcem. Odločitev sodišča druge stopnje o neobstoju deljene odgovornosti je torej materialnopravno pravilna.

8. Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim sodiščem tudi glede odločitve o zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo. A le glede rezultata, ne pa glede argumentacije, ki je zmotna. Napaka, ki je prvostopenjsko sodišče (poleg odločitve o temelju zahtevka, obravnavane v prejšnji točki) privedla do prisoje prenizke odškodnine, namreč ni v prešibki individualizaciji višine odškodnine, kot je zapisalo pritožbeno sodišče, pač pa v nepravilnem upoštevanju tožničinih še neizraženih degenerativnih sprememb kot sovzroka uveljavljane nepremoženjske škode. Ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča je, da neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode(4). Epikondilitis v tožničinem desnem komolčnem sklepu tako ni mogel biti razlog za delno razbremenitev povzročiteljičine odgovornosti za škodo in posledično tudi ne za prisojo nižjih odškodninskih zneskov. Sodišči bi morali tožnici prisoditi odškodnino za vso ugotovljeno škodo, tudi za tisto, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpela, če njen komolec pred škodnim dogodkom ne bi bil (nemo) degeneriral. Ker pa bi bila tožnica v tem primeru upravičena najmanj do pravnomočno prisojene odškodnine, argumentacijski spodrsljaj pritožbenega sodišča toženi stranki ne more prinesti uspeha.

9. Po v tč. 7. in 8. povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo v neutemeljenem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Šlo je za zimske razmere s temperaturo zraka krepko pod lediščem (-10,8 ºC), zaradi česar so tla pomrzovala.

Op. št. (2): Glej str. 3 izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Tožnica, šestdesetletna ženska, je bila obuta v gumijaste škornje.

Op. št. (4): Primerjaj npr. sodbo II Ips 636/2005, sodbo in sklep II Ips 429/2008, sodbo II Ips 948/2006 in sodbo II Ips 178/2007.