Jedro

Podana je kazenska odgovornost policistov, ki pri opravljanju službe zlorabijo svoj uradni položaj s tem, da osumljenca, med opravo razgovora udarjajo in ga pri tem telesno poškodujejo.

Izrek

Pritožbi obdolženega F. M. in obdolženega J. R. po zagovornikih se z a v r n e t a kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi F. M. in obdolženi J. R. sta dolžna plačati povprečnino, pri vsakem od njiju odmerjeno v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi F. M. in obdolženi J.R. spoznana za kriva v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 270 KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba in v okviru nje vsakemu od obdolženih določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžena sta bila, po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojena tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 23.370,00 SIT in plačilo povprečnine, pri obeh odmerjene v višini po 45.000,00 SIT. Proti tej sodbi sta se pritožila oba obdolženca po zagovornikih zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali pa jo spremeni in oba obdolženca oprosti obtožbe. V odgovoru na pritožbo okrožni državni tožilec predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je štelo pritožbi obeh obdolženih vloženi po zagovornikih za dovoljeni, kljub temu, da slednja teh v smislu določil člena 368 ZKP nista napovedala. Sodišče prve stopnje je namreč z izdajo sklepa dovolilo obdolžencema vrnitev v prejšnje stanje, ker sta zamudila rok za napoved pritožbe. Teh sama kasneje nista vložila, sta ju pa, kot rečeno, vložila po zagovornikih, katera sta,v smislu določil člena 75/I ZKP, opravičena storiti v korist obdolženih vse, kar smeta storiti sama, torej tudi vložiti pritožbo.Pritožnika v svojih obširnih pritožbenih navedbah podajata svoje videnje inkriminiranih dogodkov, katero je,razumljivo, v popolnem nasprotju z po sodišču prve stopnje ugotovljenim dejanskim stanjem te kazenske zadeve. Po prepričanju pritožnikov je prišlo do nastanka "zgodbe", kakor zaključke izpodbijane sodbe naslavlja zagovornik obdolženega R. zato, ker bi naj sodišče prve stopnje ob kršitvi kazenskega zakona in določil kazenskega postopka izvedene dokaze ocenilo zmotno, nekaterih pa sploh ne. Pritožbeno sodišče takšnemu zatrjevanju v pritožbah ni moglo slediti.

Nikakor ni res, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon s tem, ko bi naj, potrditvah pritožnikov, naprtilo dokazno breme v obravnavani zadevi obdolžencema. Gre za v celoti nesmiselno trditev, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na dokaze, na glavnih obravnavah izvedene v pretežnem delu po lastni iniciativi, seveda pa tudi tiste pomembne, predlagane s strani strank v postopku, kar je odraz njegove želje po čim boljši razjasnitvi zadeve in v celoti v duhu veljavne kazenske zakonodaje. Postopek se je torej vodil po določilih ZKP, tudi ob razsoji in pisanju sodne odločbe, saj je iz njene obrazložitve mogoče povsem zanesljivo razbrati, kaj je sodišče prve stopnje prepričalo pri sprejetju odločitve in tudi kaj ne, torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo po pritožnikih zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka člena 371 ZKP.

Glede na očitek obema obdolžencema v proti njima vloženem obtoženem predlogu je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se je pri sprejemu odločitve oprlo predvsem na izpoved oškodovanca M. T., ne glede na to, da na zaslišanju na glavni obravnavi res ni bil prepričljiv in je v nekaterih, za razsojo nebistvenih delih to, kar je povedal ob svojem prvem zaslišanju delno spremenil. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bil oškodovanec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še mladoleten, nekoliko vinjen in zaradi privoda na policijsko postajo, kjer so mu očitali storitev kaznivega dejanja katerega ni storil prizadet, temu povsem utemeljeno verjelo, da se je po več kot petih letih dogodkov slabo spominjal, pa tudi, da je zadevo, ki vsekakor pomeni njegovo grenko izkušnjo iz mladosti skušal čimprej pozabiti. Ne gre torej za pristranskost sodišča prve stopnje pri presoji izpovedi oškodovanca na glavni obravnavi in njegovo favoriziranje kot to skušata prikazati pritožnika zlasti, ker je ta istočasno vztrajal pri tem, kar je povedal pri zaslišanju opravljenem v okviru preiskovalnih opravil glede katerega iz spisa ne izhaja prav ničesar takšnega, da tega kar je povedal ne bi bilo mogoče sprejeti kot verodostojno. To še zlasti,ker njegove takratne trditve potrjujejo drugi izvedeni dokazi. Od teh je potrebno v prvi vrsti omeniti v spisu se nahajajočo zdravniško dokumentacijo in mnenje izvedenca sodno-medicinske stroke, zlasti slednjega, saj iz njega zanesljivo izhaja, da je oškodovanec lahko zadobil poškodbe v obravnavanih dogodkih, predvsem pa na način, kot je to povedal in to ne glede na to, da je, iz že navedenih razlogov, vrstni red zadobitve poškodb, ob različnih zaslišanjih,med sabo pomešal.Povedanemu pa je verjeti saj v spisu ni podatka, kateri bi utemeljeval razmišljanje pritožnikov o tem,da je oškodovanec zadobil poškodbe drugje. Že obdolženca sama,pa tudi njuni zaslišani kolegi ne trdijo, da bi bil oškodovanec, razen po roki, poškodovan tudi po drugih delih telesa že od prej, zgolj priča O. govori o zariplosti okoli oči, pa še to pripisuje vinjenosti in joku oškodovanca.Ni pa tudi verjeti, da bi se ta poškodoval po odhodu s policijske postaje, ko je priči T. neposredno za tem pojasnil, da je bil tam pretepen. Pri tem ne more motiti,da navedena priča takrat poškodb pri njemu ni zaznala saj sta razgovor opravila v nočnem času. Seveda ni verjeti, da bi oškodovanca doma poškodoval njegov oče zlasti ob upoštevanju dejstva izhajajočega tudi iz navedb pritožnikov, da je ta o zadevi še istega večera obvestil policijo.

Glede na povedano torej ni razloga za dvom,da je bil oškodovanec takrat poškodovan na policijski postaji in da je do tega prišlo prav zaradi zlorabe pravic policistov, torej uradnih oseb, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razloga ne verjeti, da sta od vseh v tistem času tam nahajajočih se policistov to v resnici storila prav obdolženca in ne kdo drug. Dejstvo namreč obstaja,da sta bila prav onadva tista,ki sta oškodovanca na policijsko postajo pripeljala in z njim vodila postopek, pri čemer je za razsojo te zadeve prav vseeno ali je oškodovanec takrat podpisal ali pa tudi ne zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku (listna št. 26), za kar tudi ni nobene potrebe po postavitvi v pritožbi predlaganega izvedenca grafologa. Ni namreč mogoče mimo tega, da iz izpovedb vseh na policijski postaji takrat prisotnih izhaja tudi to, da sta prav obdolženca, ne glede na to kdo je to bil, posumila, da bi lahko bil oškodovanec storilec kaznivega dejanja velike tatvine, katerega je sicer obravnaval njun sodelavec E., kar sta T. povedala, navedenega policista pa poklicala v prostore postaje. Tam pa sta, kot pravilno zatrjuje sodišče prve stopnje tudi še po prihodu priče E., ne glede na to, da ta to zanika, kar je razumljivo, saj noče škodovati kolegoma, imela dovolj časa izvršiti očitano jima kaznivo dejanje. Gre za dejstvo izhajajoče iz podatka v spisu se nahajajočega delovnega naloga zanju iz katerega izhaja, da sta pričela obravnavati oškodovanca tistega večera ob 20.40 uri, šele ob 21.15 uri pa izvedela, da morata na intervencijo v G. B.. Ob povsem usklajenih trditvah, da je priča E. prispel v prostore policijske postaje hitro, so torej vsi trije skupaj z oškodovancem še lahko opravili razgovor z po njemu zatrjevanimi očitki in udarci in torej ni res, da bi pri tem razgovoru z njim ob priči E. sodeloval kdo drug, zlasti ne kasneje na policijsko postajo došla policista. Seveda pri tem ni prezreti, da je oškodovanec oba obdolženca, po priimku in imenu poznal že od prej, vseskozi pa trdil, da sta z njim grdo ravnala prav onadva, torej tista dva policista, katera sta ga na policijsko postajo privedla.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da sta obema obdolžencema izrečeni pogojni obsodbi primerni in ni videti potrebe po njeni spremembi v njuno korist.Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrditi.Obdolženca s pritožbama nista uspela zato morata plačati povprečnino.

Njuni višini sta odmerjeni skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka ter premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi vsakega izmed obodlženih, kot je to zanju ugotovilo sodišče prve stopnje.