Ne drži očitek o zmotni uporabi določb 87. člena OZ in 47. ter 48. člena ZN. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da sta sporni posojilni pogodbi med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nični, ker nista bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa.
I. Revizija se zavrne.
II. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.005,40 EUR.
**Dosedanji potek postopka**
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 45.550,00 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2015, v presežku (višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu) pa je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 2.577,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.
**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženkini pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka z obrestmi. Navaja, da ni res, da bi tožnik pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je posojeni znesek predstavljal njegovo posebno premoženje, ampak je zatrjeval da med strankama ni nikoli nastala zunajzakonska skupnost. Toženka je podala konkretne trditve, da je takšna skupnost med njima obstajala, kar sta ugotovili tudi sodišči. Sodišče je zato nepravilno štelo toženkine navedbe o naravi in podlagi ter namenu izročitve denarja med zunajzakonskim partnerjema za novoto, čeprav je svojo odločitev oprlo na drugačno pravno podlago tožbenega zahtevka (ničnost) in se toženka dejansko glede na tožnikove trditve in izvedene dokaze o tem ni mogla izjasniti. Uveljavlja kršitev 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči sta ugotovili ničnost pogodb, čeprav je tožnik uveljavljal, da sta pogodbi veljavni. Nepravilno sta ugotovili tudi ničnost sporazuma z dne 14. 1. 2015, čeprav iz dokaznega postopka in navedb strank izhaja, da je bil sklenjen sporazum o odpustu dolga (po 319. členu Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) v času, ko je zunajzakonska skupnost strank že razpadla. Po toženkinih trditvah bi naj skupnost razpadla namreč že v začetku leta 2015, po tožnikovih trditvah pa skupnost nikoli ni nastala. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP1 vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in pritrjuje zaključkom nižjih sodišč. Navaja, da je bil namen njegove tožbe vrnitev posojenih denarnih sredstev (45.550,00 EUR), ki jih kljub izvršilnemu postopku še vedno ni dobil nazaj. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta bili stranki v zunajzakonski skupnosti, s čimer se tožnik ne strinja, kar pa ne vpliva na izid te pravde. Ni res, da tožnik med postopkim ni navedel, da predstavlja posojeni denar njegovo posebno premoženje. Res je zatrjeval, da med njima ni bilo zunajzakonske skupnosti, je pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2015 navedel, da je leta 2004 prodal stanovanjsko hišo v Ljubljani in nato kupil stanovanje ... v Ljubljani. Toženka je ves čas zatrjevala, da je tožnik bogat in premožen, ona pa je bila ves čas brez denarja ter ni zatrjevala, da je vrnjeni denar njuno skupno premoženje. Potrdila je podpis dogovora o vračilu posojila na obroke, torej se je zavedala, da to ni njuno skupno premoženje. Iz sporazuma ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil del dolga, ampak bi to storil le v primeru, če bi se toženka držala dogovora in mu posojilo obročno vračala. Odpis je bil tako pogojen in bi mu toženka v tem primeru vrnila zgolj 21.000,00 EUR.
**Ugotovljeno dejansko stanje**
5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da je tožnik toženki na podlagi dveh posojilnih pogodb izročil zneska 40.000,00 EUR v letu 2010 in 9.000,00 EUR v letu 2013. V času danih zneskov je med pravdnim strankama obstajala zunajzakonska skupnost. Pravdni stranki sta med njenim trajanjem tudi sklenili sporazum 14. 1. 2015. Toženka je tožniku vrnila le 3.450,00 EUR.
**Presoja utemeljenosti revizije**
6. Revizija ni utemeljena.
7. Ne drži očitek o zmotni uporabi določb 87. člena OZ in 47. ter 48. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da sta sporni posojilni pogodbi med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nični, ker nista bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Po 1. točki prvega odstavka 47. člena ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema namreč sklenjene v obliki notarskega zapisa. Po 48. členu ZN pa so ti pravni posli nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Po prvem odstavku 87. člena OZ mora vsaka pogodbena stranka, če je pogodba nična, vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Zato se Vrhovno sodišče strinja tudi z nadaljnjim stališčem nižjih sodišč, da mora toženka tožniku vrniti denar, ki ga je prejela na podlagi teh dveh ničnih posojilnih pogodb in ga še ni vrnila (to je 45.550,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.
8. Ni podana uveljavljana kršitev 337. člena ZPP, ker naj bi pritožbeno sodišče kot nedovoljeno pritožbeno novoto nepravilno štelo toženkine navedbe, da posojeni denar ni bil tožnikovo posebno premoženje. Tožnik je s tožbo uveljavljal vrnitev posojenega zneska (kolikor mu ga toženka še ni vrnila) na podlagi dveh posojilnih pogodb, ob tem pa trdil, da sta bila s toženko le prijatelja in nista bila v zunajzakonski skupnosti. Ta navedba po presoji Vrhovnega sodišča logično zajema tudi trditev, da posojeni znesek ni bil skupno premoženje pravdnih strank in mu tega, glede na to, da je zanikal obstoj zunajzakonske skupnosti, niti ni bilo treba posebej izrecno navesti. Zato ima prav pritožbeno sodišče, ki je toženkine pritožbene navedbe, da posojeni denar ni bil tožnikovo posebno premoženje (ampak gre za sredstva, ki sta jih porabila za skupne potrebe), kot neupoštevne zavrnilo. Toženka pred sodiščem prve stopnje namreč ni ugovarjala, da ji je tožnik denar posodil in da ga je v določenem delu vrnila ter tudi ni trdila, da bi bil posojeni znesek njuno skupno premoženje. Trdila je le, da sta bila zunajzakonska partnerja, kar pa še ne pomeni, da je bil denar, ki ji ga je izročil tožnik, njuno skupno premoženje. Glede na navedeno sta neutemeljeni tudi revizijsko uveljavljani kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (neobrazloženost in protispisnost) v zvezi z opisanim stališčem pritožbenega sodišča o nedovoljeni toženkini pritožbeni novoti.
9. Vrhovno sodišče se strinja tudi z zaključkom pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, ko je ugotovilo, da je vtoževana terjatev utemeljena na zakonskih določbah o posledicah ničnosti, čeprav je tožnik uveljavljal, da sta posojilni pogodbi veljavni.
10. Toženka z navedbami o nepravilnosti stališča o ničnosti sporazuma z dne 14. 1. 2015, sklenjenega po razpadu zunajzakonske skupnosti, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je obrazložilo zavrnitev njenega pritožbenega stališča, da zato, ker je prišlo do realizacije posojilnih pogodb, enako velja tudi za navedeni sporazum. Pojasnilo je, da tudi za navedeni sporazum velja določilo 47. člena ZN o ničnosti pravnih poslov, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa in da ni res, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da sta posojilni pogodbi konvalidirali in sta veljavni po 58. členu OZ (natančneje glej 7. in 8. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Toženka je pred sodiščem prve stopnje tudi sama zatrjevala, da je bil sporazum sklenjen v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank2 in šele sedaj v reviziji prvič navaja, da je bil sklenjen po njenem razpadu.
**Odločitev o reviziji**
11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).
**Odločitev o stroških postopka**
12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka z revizijo ni uspela, do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožniku (na isti pravni podlagi), ki je odgovoril na revizijo, povrniti stroške njegovega odgovora v skupnem znesku 1.005,40 EUR EUR, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT), in sicer: strošek sestave odgovora na revizijo v znesku 810,00 EUR (tar. št. 21/3 posebnega dela OT), pavšalni znesek za materialne stroške v znesku 14,10 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 181,30 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Vrhovno sodišče tožnikovi pooblaščenki ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko (100 točk), saj so ti že zajeti v priznani storitvi po tar. točki 21/3 posebnega dela OT in ne gre za samostojne storitve po tar. točki 39 posebnega dela OT. Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).
1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Toženka je v tožbi tako navedla, da sta stranki “sporazum sklenili iz razloga, ker se očitno dobro zavedata, da še vedno živita kot zakonca, in da med njima takšna zveza še vedno obstoja”, v prvi pripravljalni vlogi pa, “da je v času trajanja skupnosti partnerjev – strank, nekako od leta 2001 do spomladi leta 2015... :”