Jedro

Nična pogodba učinkuje za nazaj (ex tunc), kar pomeni, da se v razmerju med delničarjema šteje, da tožena stranka nikoli ni bila delničar, zato mora vrniti vse plodove, ki jih je prejela kot nepravi delničar.

Vpis v delniško knjigo ustvarja pravno razmerje med delničarjem in družbo glede medsebojnih članskih pravic in obveznosti, ne ustvarja pa pravnih razmerij med delničarjem in tretjimi osebami (tudi drugimi delničarji ne).

Čeprav vpisana oseba ni materialnopravni upravičenec, jo mora delniška družba šteti za delničarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka primarno zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 30.880,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, podredno pa, da je tožeča stranka upravičena zahtevati 30.880,64 EUR, ki so iz naslova dividend na podlagi sklepa skupščine družbe I. d. d. z dne 17. 6. 2015 deponirane pri notarki N. K. (I.). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 20,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo primarno zahteva plačilo dividend za leto 2014, ki naj bi jih tožena stranka prejela kot imetnica 13.786 delnic X. (izdajatelja I. d. d.) po sklepu skupščine I. d. d. z dne 17. 6. 2015. Pravno podlago njenega zahtevka predstavlja 87. člen Obligacijskega zakonika-OZ, po katerem je v posledici nične pogodbe vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti nasprotni stranki vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 618/2011 z dne 3. 4. 2015 je bila ugotovljena ničnost pogodbe, s katero je tožena stranka kupila 13.786 delnic X. od tožeče stranke, toženi stranki pa je bilo naloženo, da tožeči stranki te delnice vrne. Tožena stranka se je branila, da vtoževanih dividend nikoli ni prejela. Tožeča stranka temu ni nasprotovala. Navedla je, da je družba I. d. d. znesek zahtevanih dividend 30.880,64 EUR deponirala pri notarki N. K., in s podrejenim zahtevkom terjala plačilo iz položenega depozita.

6. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega temelja. Oprlo se je na razloge, ki jih je navedlo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu št. I Cpg 1789/2015 z dne 6. 1. 2015 (B9), s katerim je razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe (da se dolžnikovemu dolžniku I. d. d. prepove izplačilo dividend po sklepu skupščine z dne 17. 6. 2015 v korist tožene stranke in naloži položitev teh dividend pri notarki), zavrnilo. Nosilni razlogi prvostopnega sodišča so, da je delniška družba dolžna izplačati dividendo le pravemu delničarju, ne pa tudi osebi, ki ni delničar (ne glede na to, da je nemara obstajal drugačen videz). Tožeča stranka lahko zahteva izplačilo dividende neposredno od dolžnikovega dolžnika (I. d. d.), če se je sklep o delitvi bilančnega dobička nanašal nanjo. Pravi delničar tudi ne more zahtevati povrnitve dividende od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana, četudi brez pravnega temelja. V takem primeru je namreč osiromašena le delniška družba, ki bi lahko zahtevala vrnitev neupravičene izplačane dividende od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana neupravičeno, pravi delničar pa lahko zahteva dividendo še naprej od delniške družbe.

7. Pritožba navedene zaključke izpodbija kot zmotne. Sodišču prve stopnje predvsem očita, da ni upoštevalo pravnih učinkov vpisov v delniško knjigo, oz. narave pravnih razmerij med družbo in njenimi delničarji, ki se vzpostavijo z vpisom v delniško knjigo, in se pri tem sklicuje na 235. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Želi, da sodišče razsodi, da je ona upravičena do dividend, ki jih je družba I. d.d. deponirala pri notarki prav iz razloga, da jih dobi „pravi“ delničar, t.j. tožeča stranka.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da bo z ozirom na navedene dejanske okoliščine primera, ki med strankama niso niti sporne, v nadaljevanju obrazložitve sledilo opredelitvi prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v obdobju, na katero se nanaša tožbeni zahtevek (dividende za leto 2014) nastopa kot „pravi“ delničar (materialnopravni upravičenec do delnice) in tožena stranka kot „nepravi“ delničar (delničar, ki je bil v relevantnem obdobju vpisan v delniško knjigo, pa ni bil materialnopravni upravičenec do delnice). Predvsem pa je treba v izhodišču upoštevati, da je predmet tega spora izključno razmerje med obema delničarjema (pravim in nepravim), in da se v tej zadevi ne obravnava razmerje med delničarjem-a in družbo I. d.d., ki tudi ni stranka tega postopka. Razmerje med obema delničarjema, ki je predmet tega postopka, je obligacijsko pravne narave, saj tožeča stranka uveljavlja kondikcijski zahtevek na vrnitev koristi v posledici nične pogodbe o nakupu delnic X. na podlagi 87. člena OZ. Ni nobenega dvoma, da bi bila tožeča stranka v posledici ugotovljene ničnosti pogodbe o nakupu delnic, upravičena do „vrnitve vsega, kar je tožena stranka prejela na podlagi nične pogodbe“. Nična pogodba učinkuje za nazaj (ex tunc), kar pomeni, da se v razmerju med delničarjema šteje, da tožena stranka nikoli ni bila delničar, zato mora vrniti vse plodove, ki jih je prejela kot nepravi delničar. Vendar pa med strankama ni sporno, da tožena stranka vtoževanih dividend za leto 2014 ni prejela. Česar ni prejela, tudi ne more vrniti. Ker torej tožeča stranka ni dokazala koristi oz. obogatitve tožene stranke iz nične pogodbe, je bilo treba primarni tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga. Za podrejeni tožbeni zahtevek pa tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tožena stranka ni imetnica položenih sredstev in nima nikakršne pravice ali pravne možnosti razpolaganja z njimi. Denarna sredstva, ki jih je pri tretji osebi deponirala družba I. d. d., so še vedno sredstva „v lasti“ družbe I. d. d., ki pa ni stranka tega postopka. Odločitev prvostopnega sodišča je bila torej pravilna iz drugih razlogov.

9. Kot že povedano, korporacijsko razmerje med delničarji in družbo, s katerim se je ukvarjalo prvostopno sodišče (in Višje sodišče v sklepu I Cpg 1789/2015 z dne 6.1.2016), za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Ker pa iz v sodbi zavzetih stališč izhaja, da tožeča stranka v tem postopku ne bi mogla uspeti prav zaradi razlogov statusnopravne narave, in ker se v podmeni tega spora zastavlja tudi vprašanje, od koga, če sploh, lahko tožeča stranka dobi izplačane dividende, bo pritožbeno sodišče predstavilo svoje razmišljanje tudi v navedeni smeri.

10. Vsaka delniška družba mora voditi delniško knjigo. V obdobju, na katerega se zahtevek nanaša, so morale biti delnice že izražene v nematerializirani obliki, in so se tudi delniške knjige delniških družb že vodile v centralnem registru vrednostnih papirjev (182. člen ZGD-1). Učinke vpisov v delniško knjigo sta urejala tako ZGD-1 kot Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP, Uradni list RS št. 23/1999 s spr. in dop., ZNVP-1, Uradni list RS št. 75/2015 s spr. in dop). Drugi odstavek 235. člena ZGD-1 določa, da pri imenskih delnicah velja za delničarja v razmerju do družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško knjigo. Smiselno enako določbo, da se za imetnika nematerializiranega vrednostnega papirja šteje oseba, v dobro računa katerega je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru, vsebujeta tudi 16. člen ZNVP in 5. člen ZNVP-1. 11. Po pravni teoriji vodenje delniške knjige pomeni odločanje o tem, koga družba priznava za delničarja, oziroma kdo se v razmerju do družbe šteje za delničarja. Vpis v delniško knjigo je samo pravno dejanje obvestitve izdajatelja o imetniku delnice in nima oblikovalnega (konstitutivnega) učinka, pač pa le deklaratornega. Vpis v delniško knjigo ustvarja pravno razmerje med delničarjem in družbo glede medsebojnih članskih pravic in obveznosti, ne ustvarja pa pravnih razmerij med delničarjem in tretjimi osebami (tudi drugimi delničarji ne). Vpis v delniško knjigo zagotovi vpisanemu potrebno legitimacijo, da ima v razmerju do družbe položaj delničarja. Delniška družba sme in mora zagotoviti uresničevanje članskih pravic samo tistemu, ki je kot delničar vpisan v delniški knjigi in nasprotno, osebi, ki ni vpisana v delniško knjigo, ne sme izplačati dividende. V razmerju do družbe velja neizpodbitna domneva, da je vpisana oseba delničar družbe. Čeprav vpisana oseba ni materialnopravni upravičenec, jo mora delniška družba šteti za delničarja (povzeto po Velikem komentarju k 235. čl. ZGD-1, 2. knjiga, Založba GV, Ljubljana 2007). Prav ima zato pritožba, da je bila družba I. d. d. po sklepu o razdelitvi dobička z dne 17. 6. 2015 dolžna dividende izplačati izključno in samo na presečni dan v delniško knjigo vpisanim delničarjem, to pa je bila nedvomno tožena stranka. Če bi dividende izplačala toženi stranki v skladu s pravnomočnim in veljavnim skupščinskim sklepom o razdelitvi bilančnega dobička, bi bilo njeno ravnanje povsem zakonito in tudi edino pravilno. Za izdajatelja delnic ne obstajajo pravi in nepravi delničarji, pač pa samo delničarji, ki so vpisani v delniško knjigo. Družba I. d. d. tako v nobenem primeru ne bi imela nobenega zahtevka do „nepravega“ delničarja, in „pravi“ delničar, ki ni bil vpisan kot imetnik delnic, ne bi imel nobenega zahtevka do družbe. To pa ne velja za razmerja med delničarji. Ne drži torej stališče iz izpodbijanega sklepa, da pravi delničar ne more zahtevati povrnitve neutemeljeno izplačane dividende od nepravega delničarja iz naslova neupravičene obogatitve oz. iz kakršnegakoli veljavnega naslova.

12. Vendar pa je bilo navedeno zmotno stališče prvostopnega sodišča zgolj hipotetične narave, ki se v obravnavani dejanski situaciji ni uporabilo in se tudi ni moglo uporabiti. Odločilno nesporno dejstvo v tem postopku je, da vtoževane dividende toženi stranki niso bile izplačane. Zato se postavlja (prav tako hipotetično) vprašanje, ali je družba I. d. d. še vedno dolžna dividende za leto 2014 izplačati toženi stranki, kljub temu, da je seznanjena s sodno odločbo, da je bila pridobitev teh delnic s strani tožene stranke neveljavna in da jih je dolžna tožena stranka vrniti tožeči stranki. Kot je bilo že zgoraj povedano, je družba dolžna izplačati dividendo v delniško knjigo vpisanemu delničarju tudi v primerih, ko ve, da vpisani ni več materialnopravni upravičenec (ker je npr. delnice že prodal). Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča (katerega pravilnost se bo morda potrdila v kakšnem drugem sodnem primeru) tozadevne dolžnosti družbe ne gre razumeti v absolutnem pomenu in povsem brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera, da je bila ničnost pridobitve delnic ugotovljena s pravnomočno sodbo. V l. 2015 veljavni Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP- Uradni list RS št. 23/1999 s spr. in dop.) je v drugem odstavku 16. člena določal, da je zakoniti imetnik nematerializiranega vrednostnega papirja tista oseba, v korist katere je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru, razen, če je bil vpis nematerializiranega vrednostnega papirja v njeno korist opravljen brez naloga izdajatelja, prejšnjega imetnika oziroma brez drugega veljavnega pravnega temelja. Veljavni ZNVP-1 takšne določbe sicer več ne vsebuje, vendar po mnenju pritožbenega sodišča predvsem iz razloga, ker dematerializacija delnic in vodenje delniških knjig v centralnem registru (vključno z ureditvijo takojšnjih poravnav poslov z delnicami) bistveno zmanjšuje možnosti za razhajanja med v delniško knjigo vpisanimi podatki in resničnim dejanskim stanjem. Vsekakor je bila po 16. členu ZNVP domneva o tem, da se šteje za imetnika vrednostnega papirja tisti, ki je vpisan, izpodbojna, in ni razloga, da bi jo po uveljavitvi ZNVP-1 obravnavali kot absolutno neizpodbojno. Tožeča stranka lahko to domnevo v razmerju do izdajatelja izpodbije s predložitvijo pravnomočne sodbe I Pg 618/2011 z dne 3.4.2015 (izdajatelju), s katero je bilo odločeno, da je bila pridobitev delnic s strani tožene stranke nična in da jih je treba vrniti tožeči stranki. Zaključek prvostopnega sodišča, da je družba dolžna izplačati dividende pravemu delničarju, je bil tako v konkretnem primeru pravilen.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tudi v delu, ki se tiče stroškov postopka. Nima prav pritožba, da se materialni stroški priznajo samo odvetnikom. Vsaka stranka, tudi, če nima pooblaščenca, je upravičena do povrnitve za pravdo potrebnih stroškov. Ni razloga, da se strankam, ki nimajo pooblaščena, ne bi, enako kot odvetnikom, priznali pavšalni stroški za administrativne storitve (poštne, telefonske storitve, kopiranje in prepisovanje dokumentacije ipd.). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).