Up-694/03 - 4

17. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 2. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 4359/03 z dne 18. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo št. P-209/03 z dne 17. 4. 2003 je Sodnik za prekrške Postojna zavrgel pritožničin ugovor zoper odločbo o prekršku kot prepozen. Z izpodbijano odločbo je Senat za prekrške pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo Sodnika za prekrške.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija le odločbo Senata za prekrške, s katero naj bi ji ta kršil pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Odločba Senata za prekrške naj bi bila protiustavna, ker ne "garantira vsem državljanom enak čas za pripravo pritožbe", ampak je to odvisno od datuma prejema odločbe. S tem naj bi bila kršena enakost pred zakonom. Pritožnica navaja, da 101. člen Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) ni v skladu z Ustavo.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnice v zvezi s stališčem Senata za prekrške nanašajo na uporabo prava, ji je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Tega izpodbijani odločbi Senata za prekrške ni mogoče očitati. Senat za prekrške je v odločbi razumno pojasnil, da je bila pritožnica v prvostopenjski odločbi o prekršku posebej opozorjena na osemdnevni rok za vložitev ugovora, odločba ji je bila vročena 7. 4. 2003, osemdnevni rok se je tako iztekel 15. 4. 2003.

5.Pritožnica je vložila ugovor priporočeno po pošti dne 16. 4. 2003 in je tako za en dan zamudila zakoniti ugovorni rok. Takšno stališče je Senat za prekrške zavzel na podlagi četrtega odstavka 101. člena ZP, po katerem se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela. Senat za prekrške je tako svojo odločitev oprl na razlago Zakona, ki ji ni moč očitati arbitrarnosti, zato pritožnici ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

6.V čem naj bi bila kršitev pravice iz 23. člena Ustave, pritožnica ni izkazala, zato je Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

7.Tudi pritožničin očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča (organa), ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče (organ) upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožnici je bilo omogočeno, da je v postopku s pritožbo pred Senatom za prekrške učinkovito branila svojo pravico. Senat za prekrške je presojal utemeljenost pritožničinih navedb in se do vseh navedb ustrezno opredelil ter svojo odločitev razumno obrazložil. Pravico do pritožbe je pritožnica imela in jo je tudi izkoristila. Očitek pritožnice, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti relevanten, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

8.Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk