Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je nedovoljena, ker jo je vložil zasebni tožilec, ki glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP nima te pravice.

Izrek

Zahteva zasebnega tožilca S.V.M. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Zasebni tožilec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obdolženi V.B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe po zasebni tožbi zasebnega tožilca S.V.M., da je storil kaznivo dejanje obrekovanja po 3. odstavku v zvezi z 2. in 1. odstavkom 170. člena KZ.

Zoper to pravnomočno sodbo je zasebni tožilec dne 14.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik; po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti njegov zakonec oziroma oseba, s katero je živel v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik (1. odstavek 421. člena v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ZKP).

Ker je obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zasebni tožilec, ki tega izrednega pravnega sredstva nima pravice vložiti, je le-ta nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot tako zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi z 3. odstavkom 96. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.