Jedro

Pravica dedinje, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje, je verjetnejša od pravice dediča, ki se sklicuje na zakonsko domnevo, da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje, na katerem imata zakonca delež vsak do ½.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dediča krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinsko obravnavo in zakonitega dediča A. A. napotilo na pravdo zoper zakonito dedinjo B. B. za ugotovitev, da sodi v zapuščino po pokojni C. C. polovica nepremičnin ID znak 0000/1111-2, pri kateri je v zemljiški knjigi vknjižen pokojni D. D., posamezni del št. 3 v stavbi št. 1111 k. o. 0000 X, kjer je v vknjižen pokojni D. D. v deležu do 161/258 in da je dedič A. A. lastnik 1/3 od ene polovice pripadajočega deleža pokojne matere C. C. na navedenih nepremičninah, na podlagi vlaganj A. A. 2. Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb in nepravilne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da glede sporne nepremičnine na pravdo napoti dedinjo B. B., vse s stroškovno posledico. Ob neprerekanih trditvah, da sta sedaj že oba pokojna zakonca v času trajanja zakonske zveze zgradila stanovanjski objekt ob pomoči sina, je močnejša zakonska domneva, da gre za skupno premoženje z deležem vsakega do ½. Izpodbijani sklep utemeljuje svojo odločitev s tem, da naj bi bil v zemljiški knjigi vknjižen D. D., ne pa tudi njegova pokojna žena, kar naj bi bilo potrjeno tudi s strani dediča, ko je ustanavljal etažno lastnino. Ta dva postopka nista povezana in ustanovitev etažne lastnine ne more preseči zakonske domneve, da je premoženje, ustvarjeno v zakonski zvezi, skupno premoženje zakoncev. Zgolj dejstvo, da je nekdo vknjižen v zemljiški knjigi, ob nesporni konkurenci s podatki, da je bilo premoženje pridobljeno v zakonski zvezi, kot je obrazložilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 3486/2006, ne pomeni, da bi bila pravica vknjiženega lastnika kot zakonca, bolj verjetna, kot zakonsko določilo, ki je prisilne narave, da je premoženje pridobljeno v zakonski zvezi skupno premoženje. V izreku izpodbijanega sklepa je glede posameznega dela št. 3 ID znak 0000/1111-3 napačno opredeljena nepremičnina.

3. Dedinja B. B. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dedič se pritožuje le zoper odločitev o napotitvi na pravdo glede v izreku sklepa navedene nepremičnine (sporna nepremičnina), na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan sedaj (tudi) pokojni D. D. (mož zapustnice C. C.). V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je verjetnejša pravica dedinje, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje, ali pravica dediča (pritožnika), ki se sklicuje na zakonsko domnevo, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v zakonu skupno premoženje, na katerem ima vsak delež do ½.

6. Pritožba nekonkretizirano zatrjuje, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka, absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), pa niso podane.

7. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna, ZD nima, so se pa v sodni praksi izoblikovala določena stališča. Sodna praksa, kot pravilno opozarja dedinja v odgovoru na pritožbo, kadar si konkurirata vknjižba in zakonska domneva (odvisno sicer od okoliščin konkretnega primera), pritrjuje v izpodbijanem sklepu zavzetem stališču, da je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo(1). Sklep I Cp 3486/2006 z dne 5. 7. 2016, na katerega se sklicuje pritožba v oporo pritožbenemu stališču, da je močnejša zakonska domneva, je ne samo starejšega datuma, temveč tudi sicer neprimerljiv s predmetno zadevo.(2)

8. Stališče, zavzeto v izpodbijanem sklepu, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine vknjižen D. D., - da je D. D. razpolagal z (delom) takrat še nerazdeljene sporne nepremičnine, kot je razvidno iz darilne pogodbe z dne 21. 1. 1985, ki jo je sklenil s sinom A. A., kjer je bilo ugotovljeno, da je D. D. izključni lastnik nepremičnine, - da sta D. D. in A. A. 23. 6. 2011 sklenila sporazum o razdružitvi solastnine in o ustanovitvi etažne lastnine, v katerem sta ugotovila, da sta izključna lastnika nepremičnine (D. D. sporne nepremičnine, ki naj bi sodila v zapuščino po zapustnici C. C.), - da je A. A. vse do oktobra 2015 pokojnemu očetu priznaval izključno lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

9. Pritožba navedenim ugotovitvam ne nasprotuje, ne strinja pa se z zavzetim stališčem sklepa. Vztraja, da je treba upoštevati zakonsko domnevo, da je premoženje (sporna nepremičnina) skupno premoženje, na katerem ima vsak od zakoncev ½. Kot je razvidno iz povzetka ugotovitev izpodbijanega sklepa ne drži pritožbeni očitek, da sklep temelji le na dejstvu, da je na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik sedaj pokojni D. D. Pritožba tudi ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je v postopku razdružitve solastnine in ustanovitve etažne lastnine A. A. očetu priznaval lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Nerazumljivo je na kaj pritožba meri s trditvijo, „da postopka nista v ničemer povezana in ustanovitev etažne lastnine ne more preseči zakonske domneve“.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi, jasnimi in izčrpnimi razlogi sklepa. Pritožba, ki se le sklicuje na to, da je ob konkurenci zakonske domneve in vknjižbe treba dati prednost močnejši zakonski domnevi, ne da bi ponudila tehtne trditve, zakaj D. D., ki je z nepremičnino že razpolagal kot lastnik, kot je razvidno iz že navedenih pogodb, ni izključni lastnik, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve.

11. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja njune zakonske zveze je res njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR), vendar ima lahko zakonec tudi svoje posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sklepa je zato materialnopravno pravilna odločitev, da je na pravdo napoten pritožnik.

12. Ob robu naj bo v zvezi z navrženim pritožbenim očitkom, da v izreku izpodbijanega sklepa nepremičnina ni pravilno označena, povedano, da slednje ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Dedič, ki je na pravdo napoten, bo pri oblikovanju tožbenega zahtevka moral navesti pravilno oznako spornih nepremičnin. Sicer pa lahko očitno pisno napako odpravi prvostopenjsko sodišče tudi samo (328. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13. Po navedenem uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

14. Odločitev o pritožbenih stroških dedičev temelji na 174. členu ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Cp 1856/2013 z dne 3. 7. 2013, I Cp 291/2015 z dne 18. 3. 2015, II Cp 730/2015 z dne 24. 6. 2015 in I Cp 3848/2009 z dne 27. 1. 2010. Op. št. (2): V njej je v postopku združitve skupnega premoženja sodišče druge stopnje presodilo, da je verjetnejša pravica predlagateljice, ki se je opirala na zakonsko domnevo, da gre za skupno premoženje, kot nasprotnega udeleženca, ki je stališče, da ne gre za skupno premoženje, utemeljeval s tem, da je izključno on zagotovil denar za nakup.