Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je strniti zaključek, da tožnik pogodbe od junija 2007 sploh ne izpolnjuje, ter da so okoliščine, ki so vplivale na tožnikovo odločitev za to kvečjemu v ravnanju tožnikovih sorojencev, česar ni mogoče pripisati toženki, ki je bila tudi po tožnikovi odselitvi še vedno pripravljena sprejemati njegove izpolnitve obveznosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna materialnopravna presoja, da je izpolnjen razvezni pogoj neizpolnjevanja obveznosti po tretjem odstavku 120. člena ZD.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi, drugi in tretji točki izreka I. po tožbi tožnika B. A. spremeni tako, da se zavrne njegov primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna izdati tožeči stranki listino, na podlagi katere bo tožeča stranka vknjižila solastninsko pravico do 11/12 pri ID 001, 002, 003, 004, 005, 006, 007, 008, 009, 010, 011, 012 do 11/12. 3. V primeru, da tožena stranka ne bo izdala listine, na podlagi katere bo tožeča stranka vknjižila lastninsko pravico pravico pri nepremičninah, vpisanih v točki 1., bo sodba naslovnega sodišča nadomestila takšno ZK listino, v roku 15 dni pod izvršbo.“, v prvi točki izreka II. po nasprotni tožbi toženke A. A. pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Izročilna pogodba z dne 12.10.1988, sklenjena med tožečo stranko A. A., kot izročevalko in toženo stranko B. A., kot prevzemnikom, se razveže“.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku po tožbi tožnika B. A. in razsodilo, da mu je toženka dolžna izdati listino, na podlagi katere bo lahko vknjižil solastninsko pravico do 11/12 pri ID 001, 002, 003, 004, 005, 006, 007, 008, 009, 010, 011, 012 do 11/12 (I.), sicer bo takšno listino nadomestila sodba (II.), v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 4129,99 EUR (III.). Primarni tožbeni zahtevek je v preostalem minimalnem delu, t.j. da je tožnik dolžan dovoliti geodetsko odmero – parcelacijo nepremičnine parc. št. 58/4 k. o. ..., zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, naj se izročilna pogodba med njo in tožnikom z dne 12.10.1988 razveže. 2. Tožnik in toženka, mati in sin, sta kot izročevalka in prevzemnik 12. 10. 1988 sklenila pogodbo z naslovom „Izročilna pogodba“. Tožnik je na podlagi te pogodbe s tožbo (leta 2007) zahteval izstavitev ustrezne listine za vpis solastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet te pogodbe, v zemljiško knjigo. Toženka je vložila nasprotno tožbo (leta 2008), s katero je zahtevala razvezo izročilne pogodbe iz razloga hude nehvaležnosti in tožnikovega neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi. Tožnik je nato razširil tožbo in s podrejenim tožbenim zahtevkom za primer ugoditve nasprotni tožbi zahteval, da toženka dopusti odmero dela parcela št. 005, na kateri stoji gospodarsko poslopje, in izstavi z. k. listino, na podlagi katere bo vknjižila lastninsko pravico na novo nastali parceli, ter da mu plača 120.000,00 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sklenjena pogodba ni bila izročilna pogodba, kot izhaja iz njenega poimenovanja(1), temveč preužitkarska pogodba, ki je sicer v času sklepanja veljavna zakonodaja še ni urejala, sodna praksa pa jo je priznavala in obravnavala po pravilih Zakona o dedovanju (ZD) o izročilni pogodbi oz. pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Ob izhodišču, da je sklenjena pogodba med pravdnima strankama veljaven pravni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženke lahko zahteval izstavitev z. k. listine, je presojalo, ali obstajajo pogoji za razvezo, in sicer v luči materialnopravnih določb o razvezi izročilne pogodbe. Presodilo je, da ravnanje tožnika 23. 6. 2007, ko je grozil toženki in svojemu bratu C. A., zaradi česar je bil pravnomočno obsojen, upoštevajoč vse okoliščine ne utemeljuje pogoja hude nehvaležnosti, glede neizpolnjevanja obveznosti pa je ocenilo, da tožnikova odločitev za odselitev in s tem neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ni bila samovoljna in trajna, a da mu sorojenci vrnitve na kmetijo niso več omogočali. Po presoji sodišča prve stopnje ni razlogov, da pogodbenega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevali, saj strani med seboj nista v sporu. Pojasnilo je še, da pravni red teži k ohranjanju pogodbenih razmerij.

4. Toženka se zoper sodbo glede ugoditve tožnikovemu zahtevku in zavrnitve njenega zahtevka ter zoper odločitev o stroških pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da je bilo v zvezi z reševanjem problema hipoteke, h kateri je tožnik navedel toženko, dogovorjeno, da tožnik ne bo vztrajal pri vpisu lastninske pravice in da bo za toženko poskrbel brat C. Po mnenju pritožbe je že zato neutemeljen zahtevek tožnika za izstavitev listine, glede tega pa sodišče ni navedlo ustreznih oz. prepričljivih razlogov. Toženka se strinja z opredelitvijo pogodbe kot preužitkarske pogodbe, ne strinja pa se s tem, da se je uporabilo kriterije za razvezo izročilne pogodbe, kar je bistveno, saj so pogoji za razvezo pri izročilni in preužitkarski pogodbi različni. Sodišče bi moralo po njenem pogoje presojati po določil ZD o dosmrtnem preživljanju (smiselno kot v sedanjem 2. in 3. odst. 561. čl. oziroma 568. čl. Obligacijskega zakonika). Pravi, da sta pravdni stranki živeli skupaj in njuno razmerje se je omajalo tako, da je bilo njuno skupno življenje neznosno. Poudarja, da tožnik vsaj od leta 2007 in odselitve ne izpolnjuje svojih obveznosti, odselil se je prostovoljno zaradi svojih psihičnih težav, kar da je potrdila tudi njegova bivša žena. Navaja, da pri tem ni sporočil niti svojega novega naslova, s čimer je jasno pokazal, da nima več namena izvrševati svojih obveznosti. Zanika, da bi zamenjala ključavnico in meni, da bi se moralo sodišče ukvarjati zgolj s tem, ali se je izvrševalo preživljanje in po čigavi krivdi se ni. Če iz razloga na strani tožnika, bi moralo izpodbijano pogodbo razvezati. Pritožba v zvezi s hudo nehvaležnostjo pravi, da je bila podana in da sodba zmotno relativizira dogodek iz dne 23. 6. 2007 ter pojasnjuje, da do kasnejših ekscesov ni prihajalo, ker stranki nista bili več v kontaktu. Opozarja na zmotnost ugotovitev, da se tožnik ni odselil iz lastnih nagibov in da se razmerje lahko nadaljuje, da je izjavila, da se lahko kadarkoli vrne. Glede slednjega pravi, da gre za to, da si toženka želi, da bi tožnika še kdaj videla, ni pa bilo mišljeno, da bi še kdaj živela skupaj, na kar kaže tudi to, da si je preživljanje kasneje morala zagotoviti s sklenitvijo pogodbe s sinom C. 5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje in meni, da konflikti v dolgotrajnih razmerjih niso nič nenavadnega. Opozarja, da toženka v pritožbi podaja nove trditve. Pravi, da je izkazal pripravljenost, da po svojih močeh nadaljuje z vzdrževanjem kmetije in s pomočjo materi, ta pa v svojem zaslišanju tega ni odklonila. Edini očitek nanj je bil naslovljen po 20 letih bolj ali manj spoštljivega in strpnega skupnega bivanja, navaja tožnik.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo in prepričljivo ugotovilo pravno odločilna dejstva primera, relevantnih procesnih kršitev ni storilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da ima med pravdnima strankama sklenjena pogodba pravno naravo preužitkarske pogodbe, vendar je nato ravnalo napačno, ko je pogoje za razvezo (te) preužitkarske pogodbe presojalo po pravilih, ki veljajo za razvezo izročilne pogodbe. Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo na bistveno podobnost med obema vrstama pogodbe, na odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 89/2000, ki tega stališča ne podpira, ter na to, da so bile dejanska podlaga nasprotnega tožbenega zahtevka trditve o hudi nehvaležnosti in o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožnika. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS(2) jasno izpostavlja razlike med izročilno pogodbo, preužitkarsko pogodbo oz. pogodbo o dosmrtnem preživljanju in v primerih, ko je bila preužitkarska pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), ki je uredil to pogodbo, glede njene razveze napotuje na uporabo takrat veljavnih določb ZD, ki so urejale razvezo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in sicer 120. čl. ZD.

9. Sodišče pri odločanju ni vezano na pravno podlago, ponujeno s strani pravdnih strank (3. odst. 180. čl. ZPP), saj pravo uporabi po uradni dolžnosti (iura novit curia). Svoje pravne presoje zato ne sme prilagajati zmotni pravni presoji pravdnih strank. Če pravdni stranki napak razumeta pravno naravo sklenjene pogodbe in zato podajata trditve ter predlagata dokaze upoštevajoč napačno pravno podlago, to ni razlog, da sodišče navedbe in dokaze strank presodi po tej napačni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje zato kljub trditvam toženke pogojev za razvezo ne bi smelo presojati po pravilih, ki veljajo za izročilno (ali darilno) pogodbo, pač pa bi moralo presojati pogoje za razvezo predmetne pogodbe v skladu s 120. čl. ZD, kot je to tudi navedlo. Ker tega ni storilo, je to storilo pritožbeno sodišče, in sicer na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer pa se pogoji za razvezo obeh pogodb v bistvenem delu (neizpolnjevanje obveznosti) prekrivajo, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju. Pravdni stranki zaradi uporabe teh pravil tudi ne moreta biti presenečeni, saj gre za ustaljeno sodno prakso, ki jo morata pooblaščenca poznati(3).

10. ZD v 2. odst. 120. čl. predvideva razvezo pogodbe v primerih, ko pogodbeni stranki živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, v 3. odst. pa določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnik kot prevzemnik (preživljalec) in toženka kot izročevalka (preživljanka) sta 12. 10. 1988 sklenila pogodbo, s katero je toženka tožniku izročila svoj solastni delež 11/12 na nepremičninah v vl. št. 404 k. o. ..., 359 k. o. ... in 178 k. o. ... (razen dela parc. 58, na kateri je stala nova stanovanjska hiša), tožnik, ki je imel nepremičnine že v posesti, pa se je zavezal plačevati vse davščine in toženki za primer starosti in bolezni nuditi postrežbo v hrani in pijači, enkrat letno preorati in pognojiti vrt, za toženko rediti eno molzno kravo, 5m3 drv, skrbeti za sina C., dokler se šola in nima zaposlitve ter poskrbeti za toženkin dostojen pogreb; - v letu 2005 je toženka zbolela za rakom; - tožnik je leta 2006 utrpel prometno nesrečo, trpel je za depresijo, obremenjevali so ga odnosi s sorojenci, ki zaradi dogodkov v zvezi s hipoteko na nepremičninah do njega gojijo zamero, kar je močno obremenjevalo odnose med njimi ter prispevalo k njegovim duševnim spremembam in posledično k odselitvi s kmetije; - tožnik je redno izpolnjeval svoje obveznosti po pogodbi vse dokler se ni odselil od doma v juniju 2007; - tožnik je 23. 6. 2007 (po tem ko se je že odselil) toženki zagrozil, da jo bo »stolkel do konca in vse spustil v zrak«, nakar je odšel na dvorišče in tam zagrozil še bratu C. A., da bo ubil njega in njegovo družino, za kar je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ; - pred tem med tožnikom in toženko ni bilo nobenega spora, šlo je za enkraten dogodek, ne prej ne ali kasneje ji ni rekel žal besede, tožnik se je toženki opravičil; - tožnik se je nameraval le začasno umakniti s kmetije in se nato vrniti, a se to ni zgodilo, kasneje se je tudi razvezal; - tožnikova sestra D. D. je tožnikovem sinu E. A., ko je ob neki priliki prišel nazaj na kmetijo, prepovedala vstop v hišo in poklicali so policijo, brat C. pa je dal na upravno enoto zahtevek za odjavo bivališča tožnika; - nekaj dni po incidentu z grožnjami oziroma po odselitvi je toženka preužitkarsko pogodbo sklenila še s tožnikovim bratom C.; - pravdni stranki sicer nista v nobenem sporu, ne gojita zamere drug do drugega; - toženka je bila kljub odselitvi tožnika še vedno pripravljena sprejemati njegove izpolnitve obveznosti.

12. Vprašanje ustanavljanja hipoteke na nepremičninah, ki so predmet sporne pogodbe, in vprašanje poplačila terjatev, ki jih je ta hipoteka zavarovala, niso relevantna za rešitev te pravde, zato se pritožbeno sodišče do tega ne opredeljuje, nima pa prav pritožba, ko že v tem vidi razlog za neutemeljenost tožnikovega primarnega tožbenega zahtevka.

13. Dejstva, nanizana v 11. točki zgoraj, pa je treba presoditi drugače, kot jih je sodišče prve stopnje. Neznosnost skupnega življenja iz njih res ne izhaja. V zvezi s tem razveznim razlogom pritožbeno sodišče še zlasti upoštevaje to, da ga toženka v postopku pred sodiščem niti ni izrecno navajala, sodi, da ni podan. Kar sicer toženka vidi kot hudo nehvaležnost (in kar sploh ni pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. preužitkarske pogodbe), pa pritožbeno sodišče ne vidi kot razlog za neznosnost skupnega življenja. V oceni dogodka 23. 6. 2007 se pritožbeno sodišče pridružuje tisti prvostopenjskega sodišča, saj je prepričljiva in življenjska. Sodišče prve stopnje je ta dogodek pravilno oz. utemeljeno postavilo v širši kontekst družinskih odnosov. Pritožbeno nasprotovanje temu, češ da se to minimizira, ni utemeljeno. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da je šlo za enkraten, izoliran, osamljen dogodek in četudi ta ni bil nepomemben, sam po sebi ni pomenil neznosnosti skupnega bivanja tožnika in toženke. V tem gre pritrditi tudi tožniku, ko v odgovoru na tožbo pravi, da v dolgotrajnih razmerjih pride tudi do konfliktov. Česa drugega, kar bi sodišče lahko ocenilo za razlog neznosnosti skupnega življenja, toženka, kot rečeno, niti ni navajala.

14. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno presodilo, da ni podan razvezni pogoj neizpolnjevanja obveznosti (3. odst. 120. čl. ZD).

15. Tožnikovo neizpolnjevanje pogodbe vse od leta 2007 je nesporno dejstvo in tega ne spremeni, da je do tedaj od sklenitve pogodbe minilo skoraj dvajset let in da je do tedaj pogodbo tožnik večinoma izpolnjeval. Tudi neizpolnjevanje sedaj traja že relativno dolgo dobo. Poudariti je treba, da po ustaljeni sodni praksi neizpolnjevanje prevzemnikovih obveznosti po preužitkarski pogodbi oziroma pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni razlog za razvezo (le), če do neizpolnjevanja prihaja, ker bi preužitkar oz. preživljanec zavračal izpolnitev ali iz drugih razlogov oziroma ravnanj na strani preužitkarja oz. preživljanca(4). Če razlogi za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožnika v konkretnem primeru torej niso bili na strani toženke, to je razlog za razvezo.

16. Nesporno je torej, da tožnik pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje od svoje odselitve junija 2007 dalje. Prvostopenjsko sodišče je sicer ocenilo, da njegova odločitev o odselitvi in neizpolnjevanju obveznosti ni bila »samovoljna in trajna«, vendar to ne zadošča, da bi lahko krivdo za njegovo neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pripisali toženki kot drugi pogodbenici. Celo tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da toženka pomoči s strani tožnika ne odklanja. Po presoji pritožbenega sodišča je tako ključnega pomena, da nobeden od ugotovljenih dejavnikov, ki naj bi poleg tožnikovega lastnega ravnanja doprinesli k njegovemu neizpolnjevanju obveznosti, ne predstavlja ravnanja toženke v smeri preprečevanja ali zavračanja sprejemanja izpolnitev s strani tožnika oziroma ga ni moč pripisati toženki. Sodišče prve stopnje je celo izrecno ugotovilo, da je šlo za ravnanja tožnikovih sorojencev. Ugotovilo je na primer, da »je bila ključavnica zamenjana«, pri tem pa ni ugotovilo, da bi to storila toženka, da bi bila ona tista, ki bi tožnika izprla in mu ne dovolila povratka na kmetijo. Tudi v zvezi z dogodkom, ko je bila zaradi tožnikovega sina E. A. klicana policija, sodišče ni ugotovilo, da bi jo poklicala ali sinu vstop prepovedala toženka, temveč da je to storila D. D., tožnikova sestra. Ugotovilo je, da so ga obremenjevali odnosi s sorojenci ter da je bila njegova odločitev o odselitvi in posledično neizpolnjevanju tudi v luči odnosov s sorojenci, ki mu vrnitve na kmetijo niso več omogočali. To torej ni bilo ravnanje toženke, prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je sprejelo njeno izpoved, da je tožnik pri njej vedno dobrodošel ter tudi na podlagi izpovedbe C. A. ugotovilo, da je bila toženka kljub odselitvi še vedno pripravljena sprejemati tožnikove izpolnitve obveznosti. Ravnanja tožnikovih sorojencev ni mogoče enačiti ali pripisati toženki in česa takega tožnik tudi ni zatrjeval. 17. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je torej strniti zaključek, da tožnik pogodbe od junija 2007 sploh ne izpolnjuje, ter da so okoliščine, ki so vplivale na njegovo odločitev za to, kvečjemu v ravnanju tožnikovih sorojencev, česar ni mogoče pripisati toženki; ta je bila tudi po tožnikovi odselitvi še vedno pripravljena sprejemati njegove izpolnitve obveznosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna materialnopravna presoja, da je izpolnjen razvezni pogoj neizpolnjevanja obveznosti po 3. odst. 120. čl. ZD. Načelo, da pravni red teži k ohranjevanju pogodb, tega ne more pretehtati, kakor tudi na zaključek ne more vplivati dejstvo, da sicer stranki nista v sporu. Ta spor popolnoma zadošča. 18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da se primarni tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti ter da se ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku.

19. Ker bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče na podlagi odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (164. čl. ZPP).

Op. št. : Zaradi tega, ker je umanjkala pravilna oblika soglasja vseh dedičev (glej 9. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 244/2010 in II Ips 592/2005 in druge.

Op. št. (3): Glej op. 2, prim. še sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 683/2008 in II Ips 348/2009, tako tudi B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem 3. knjiga, komentar k 564 čl., str. 567 – 568. Op. št. (4): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/96, II Ips 765/2006 in mnoge druge.