Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženka tožnika seznanila s tveganjem rizične nosečnosti zaradi odmrtja enega ploda v prvih treh mesecih nosečnosti. Po mnenju izvedenke zaradi odmrtja enega ploda v prvih treh mesecih nosečnosti ni bilo povečanih možnosti za razvoj anomalij pri drugem plodu. Kot izhaja iz zaslišanja izvedenke, se ob izginotju enega od dvojčkov ne predlaga prekinitve nosečnosti.

Prirojenih anomalij, s katerimi se je rodila deklica, pred njenim rojstvom ni bilo mogoče ugotoviti.

Nestrinjanje ene od strank z izvedeniškim mnenjem, ni razlog za postavitev novega izvedenca (iz tujine). Tožeča stranka v pritožbi svojih navedb o pristranskosti izvedenke ne konkretizira, zato tudi ne morejo biti upoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 30.000,00 EUR prvi tožnici ter 30.000,00 EUR drugemu tožniku in za nerazdelno plačilo 22.778,17 EUR tožnikoma, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 3.369,15 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da ji tožena stranka ni pojasnila možnosti nastanka anomalij in rizične nosečnosti. Tožena stranka je bila dolžna seznaniti tožnico kot mater z določenimi zapleti in posledicami ter ji omogočiti odločitev o rojstvu. Nepravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista izrecno trdila, da bi v primeru, če bi jima tožena stranka obrazložila ali ponudila možnost umetne prekinitve nosečnosti, to tudi storila in da sta smiselno trdila le, da bi se za umetno prekinitev nosečnosti odločila, če bi ju toženka napotila v terciarni center za diagnostiko anomalij plodu. Tožeča stranka je že v tožbi trdila, da bi se, če bi tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in tožnika seznanila z možnimi posledicami odmrtja enega od plodov ter z bistvenim povečanjem verjetnosti odmrtja drugega ploda ter z bistvenim povečanjem anomalij oziroma nepravilnosti v njegovem razvoju, odločila za umetno prekinitev nosečnosti (3. točka tožbe). Sodišče je zato storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin in med samo listino (tožbo).

V primeru kršitve pojasnilne dolžnosti je za odškodninsko odgovornost zdravnika nepomembno, če je bil medicinski poseg opravljen v skladu z medicinsko doktrino oziroma lege artis. Kadar ne gre za življenjsko nujen poseg je treba pri rednih tveganjih opozorilo prilagoditi posledicam morebitnega realiziranega tveganja v razmerju s posledicami pacientovega zdravstvenega stanja. Zatrjevana redkost anomalij, ki jih je imela deklica, glede na ugotovljene okoliščine, v nobenem primeru ne more pripeljati do drugačnih pravnih zaključkov. Pomembnost informiranja pacienta s tipičnimi riziki, tudi če so redki, je ob kombinaciji z načelom sorazmernosti z nujnostjo posega in tehtanjem teže posledic bistvena ravno zaradi varstva pravice do samoodločbe kot ene od ustavnih in konvencijsko varovanih pravic. Če bi pojasnilno dolžnost zožili le na statistično upoštevne rizike, kot je to storilo sodišče prve stopnje, bi pri redkih tipičnih tveganjih zanemarili druge kriterije, ki lahko vplivajo na privolitev pacientov. Pravica do informirane privolitve bi bila izvotljena. Pacient, katerega volja je pri odločanju za zdravljenje bistvena, ne bi imel na voljo podatkov, ki bi mu omogočali vsebino realizacije te pravice. Sodišče je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke opravljena v skladu s predpisi in standardi. Tožeči stranki na možnost pojava anomalij pri drugem plodu s strani tožene stranke nista bili opozorjeni, kar je izpovedala tudi tožena stranka sama. Tudi izvedenka je pri svojem zaslišanju izpovedala, da je bila osnovna pojasnilna dolžnost opravljena dobro. Ta se je nanašala le na rizično nosečnost, to je odmrtje še drugega ploda, ne pa na pojav anomalij pri drugem plodu, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Za tak zaključek sodišča prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni podlage. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do takega zaključka, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni zagrešila strokovne napake, saj je tožečo stranko napotila v terciarni center. Sodišče je prezrlo dopis v. d. predstojnice KOP z 2. 11. 2006. Iz tega dopisa izhaja, da v tožničinem primeru niso bili izvedeni vsi ukrepi, ki bi v skladu z medicinsko doktrino morali biti izvedeni. Tudi tožena stranka sama je v dopisu z 28. 6. 2006, naslovljenem na ZZZS OE ..., navedla, da situaciji ni bila kos. Do teh dokazov se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča je tako površna in pomanjkljiva in ne predstavlja le kršitve 8. člena ZPP, ampak tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev sodišča, da naj bi iz izpovedbe tožeče stranke izhajalo, da jo je tožena stranka napotila v terciarni center, je v nasprotju z vsebino izpovedbe tožeče stranke in vsebino zapisnika z 12. 9. 2012. Tožnica tega ni izpovedala, ampak je izrecno pojasnila, da je tožena stranka v center za diagnostiko anomalij ni napotila. Da bi bilo sploh mogoče govoriti o oskrbi na terciarni ravni, morajo biti izpolnjeni nujni pogoji, kot npr. da pacient dobi napotnico za terciarno raven zdravljenja, da zdravnik na terciarni ravni pred izvedbo diagnostike preiskave od zdravnika na nižji ravni pridobi vse potrebne informacije s pomočjo izčrpnih anamnestičnih podatkov, fizikalnega pregleda, laboratorijskih rezultatov, neinvazivnih testov. Ugotovitev, da je tožena stranka zgolj poklicala dr. P., ga opozorila na povečano količino plodovnice pri tožnici in ga prosila, naj tožnico pregleda, ne utemeljuje zaključka, da je bil v tožničinem primeru kasneje dejansko opravljen pregled na terciarni ravni.

Tožeča stranka je tekom postopka predlagala postavitev izvedenca iz tujine, vendar je sodišče njen dokazni predlog kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki je bila tako kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru ni šlo zgolj za to, da se tožeča stranka z mnenjem ni strinjala, ampak je zaradi pristranskosti izvedenke predlagala postavitev novega izvedenca iz tujine. Pristranskosti se tako ali tako ne da odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine zaradi strokovne napake, ki naj bi jo zagrešila tožena stranka, ki potrditvah tožeče stranke tožnice, kljub rizični nosečnosti ob odmrtju ploda, ni napotila na pregled v terciarni center za diagnostiko anomalij plodu in ker naj tožena stranka ne bi izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj tožeče stranke ni seznanila z možnimi posledicami odmrtja enega od plodov, z bistveno večjim povečanjem verjetnosti odmrtja tudi drugega ploda oziroma z bistvenim povečanjem verjetnosti anomalij v njegovem razvoju. Če bi se anomalije pri drugem plodu pravočasno odkrile, bi se tožnika odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Zaradi toženkinega protipravnega ravnanja je tožnikoma nastala škoda, katere povrnitev zahtevata s to tožbo.

6. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožnikov zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka ni zagrešila strokovne napake in je ravnala skladno z medicinsko stroko. Prva tožnica je bila napotena v terciarni center za diagnostiko anomalij plodu, kjer je bila tudi ustrezno obravnavana. Sodišče je ugotovilo tudi, da je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost, prirojenih anomalij, s katerimi se je deklica rodila, pa do rojstva ni bilo mogoče zaznati. Toženka zato tožnice z njimi ni mogla seznaniti ter ji omogočiti odločitve o rojstvu.

7. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da tožena stranka ni storila strokovne napake, ker naj ne bi bile izkoriščene vse možnosti diagnosticiranja v RS oziroma naj ne bi bili izvedeni vsi ukrepi, ki bi skladno z medicinsko doktrino morali biti izvedeni. Kot izhaja že iz sklepa višjega sodišča z 18. 2. 2015 višje sodišče ne sledi trditvi tožeče stranke, da naj tožnica ne bi bila napotena v terciarni center.

8. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenko za medicino, ginekologijo in porodništvo prof. dr. K. G., ki je v izvedeniškem mnenju ugotovila, da so bili pri tožnici v času nosečnosti izvedeni vsi ukrepi, ki bi morali biti izvedeni v skladu z medicinsko doktrino (mnenje in dopolnilno izvedensko mnenje na list. št. 124 do 132 in 177 do 180). Da je bila tožnica napotena v terciarno ustanovo in v njej tudi pregledana, je sodišče sklepalo na podlagi zaslišanja strank, dr. S. P. (specialista ginekologije in porodništva, ki dela v sekundarno-terciarnem centru in je licenciran usposobljen strokovnjak za opravljanje tovrstnih pregledov), ki je pregled tudi opravil(1), izvedeniškega mnenja izvedenke in tožbe v zadevi III P 3503/2008, ki je bila kasneje umaknjena.

9. Sodišče se je v dokazni oceni opredelilo tudi do dopisa UKC ..., Ginekološka klinika (list. št. A13). Pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo dopis v. d. predstojnice KOP z dne 2. 11. 2006 zato ni utemeljen. Sodišče je v razlogih sodbe (točka 43) listino ocenilo. Zaključkom v listini ni sledilo. Listina je bila sestavljena za potrebe utemeljitve pregleda tožnice v tujini. Listina na presojo sodišča ni vplivala tako, da bi sodišče spremenilo svoje zaključke o tem, da je bila tožeča stranka napotena in pregledana v terciarnem centru. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče listino spregledalo in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni utemeljen.

10. Pritožba očita tudi, da se sodišče ni opredelilo do dopisa z 28. 6. 2006, ki ga je tožena stranka naslovila na ZZZS OE ..., v katerem je navedla, da situaciji ni bila kos, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP in kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti vsakega izmed izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej kršitve 8. člena ZPP ali bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej ali izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitev postopka, niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja (primerjaj odločbo VS RS II Ips 477/2003). Če je toženka v dopisu Zavodu za zdravstveno zavarovanje navedla(2), da situaciji ni bila kos, navedeno ne dokazuje tožničine (ne)obravnave v terciarni ustanovi.

11. Pritožba navaja, da je tožeča stranka v izpovedbi izrecno navedla, da je tožena stranka v center za diagnostiko anomalij ni napotila, zato je napačen zaključek sodišča, da iz izpovedbe tožnice izhaja, da jo je tožena napotila v terciarni center. Tožnica je res v svojem zaslišanju 12. 9. 2012 zanikala, da bi jo tožena stranka napotila v terciarni center. Izpovedala pa je tudi, da jo je tožnica napotila k dr. P. na Ginekološko ..., v P., kjer je bila tudi pregledana, vendar je ocenila, da jo je zdravnik pregledal na hitro, izvid, ki ga je prejela, pa je bil napisan na malem listku z navadnim svinčnikom. Prvostopenjsko sodišče zaključkom tožeče stranke, da je tožena stranka ni napotila v terciarni center, ni sledilo, saj je ocenilo, da na podlagi (celotnega) zaslišanja tožnice in ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica napotena in pregledana v terciarnem centru (primerjaj 25. točko obrazložitve).

12. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke po imenovanju izvedenca iz tujine. Ocenilo je, da je izvedeniško mnenje postavljene izvedenke strokovno in pravilno ter v njem ni nasprotij. Z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja ter z zaslišanjem je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Obrazložilo je tudi, da nestrinjanje ene od strank z izvedeniškim mnenjem, ni razlog za postavitev novega izvedenca (iz tujine). Tožeča stranka v pritožbi navaja, da razlog za postavitev izvedenca iz tujine ni le v nestrinjanju z izvedeniškim mnenjem, pač pa tudi pristranskost izvedenke.

13. Izvedenec je lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik, stranka pa mora zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. V zahtevi za izločitev izvedenca mora stranka navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (247. člen ZPP). Tožeča stranka v pritožbi svojih navedb o pristranskosti izvedenke ne konkretizira, zato tudi ne morejo biti upoštevne. Predlog za postavitev novega izvedenca pa je obrazloženo zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, katerega razloge pritožbeno sodišče sprejema.

14. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke ustrezno izpolnjena. Tožnica je bila seznanjena z rizičnostjo nosečnosti. Prvostopenjsko sodišče je sledilo izpovedbi toženke, ki jo je ocenilo kot prepričljivo. Izpovedala je, da je tožeči stranki omenila rizičnost nosečnosti in je tožnico ravno zato napotila na pregled k strokovnjaku dr. S. P. Pojasnila je tudi, da je nosečnost ravno zaradi odmrtja enega izmed dvojčkov rizična. Omenila je možnost odmrtja (drugega) ploda ter pojasnila, da se večina takih nosečnosti, ko pride do odmrtja ploda v prvem trimesečju, uspešno konča. Sodišče ni sledilo trditvi tožeče stranke, da ji toženka ni omenila rizične nosečnosti (primerjaj 73. točko obrazložitve sodbe).

15. Da je bila pojasnilna dolžnost glede rizične nosečnosti ustrezno izpolnjena, je potrdila tudi izvedenka. Ob zaslišanju je pojasnila, da kadar se dvoplodna nosečnost konča z izgubo enega ploda v prvem trimesečju nosečnosti, ni dokazano, da bi prišlo do pojavnosti razvojnih nepravilnosti pri drugem preživelem dvojčku. So pa določene možnosti, ki nakazujejo, da bo nosečnost rizična, vendar bo rizična s strani poteka nosečnosti in ne s strani razvoja nepravilnosti pri drugemu plodu (zaslišanje izvedenke na list. št. 272). Gre torej za tveganje rizične nosečnosti in ne za tveganje, ki bi bilo povezano s pojavom razvojnih napak in nepravilnosti pri drugem plodu(3). Tožnica je bila z dejstvom, da je plod odmrl že v prvem trimesečju nosečnosti seznanjena.

16. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženka tožnika seznanila s tveganjem rizične nosečnosti zaradi odmrtja enega ploda v prvih treh mesecih nosečnosti. Po mnenju izvedenke zaradi odmrtja enega ploda v prvih treh mesecih nosečnosti ni bilo povečanih možnosti za razvoj anomalij pri drugem plodu. Kot izhaja iz zaslišanja izvedenke (list. št. 273), se ob izginotju enega od dvojčkov ne predlaga prekinitve nosečnosti(4).

17. Sodišče je ugotovilo tudi, da prirojenih anomalij (primerjaj obrazložitev sodbe v tč. 45 do 53), s katerimi se je rodila deklica, pred njenim rojstvom ni bilo mogoče ugotoviti. Do takega zaključka je prišlo na podlagi mnenja izvedenke, ki ga je s svojim zaslišanjem tudi dodatno utemeljila (list. št. 273 do 275). S preiskavami, ki so bile na razpolago v RS, anomalij, ki jih je imela deklica, pred njenim rojstvom ni bilo mogoče ugotoviti(5).

18. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka tožnico opozorila na rizičnost nosečnosti, da odmrtje enega od dvojčkov v prvem tromesečju nosečnosti ne pomeni tveganja za pojav razvojnih napak in nepravilnosti pri drugem od dvojčkov, da se ob odmrtju enega od dvojčkov v prvem tromesečju nosečnosti ne predlaga prekinitve nosečnosti ter da prirojenih anomalij plodu do rojstva deklice ni bilo mogoče zaznati, izkoriščene pa so bile vse možnosti diagnosticiranja v RS, prav tako so bili izvedeni vsi ukrepi, ki bi skladno z medicinsko doktrino morali biti izvedeni, pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka pojasnilno dolžnost ustrezno opravila.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrdili.

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je bila napotena v terciarni center, Porodnišnica ... oziroma Klinični center, oddelek za perinatologijo ginekološke klinike, ki je hkrati regionalna porodnišnica (sekundarni nivo) in opravlja vse storitve terciarnega centra v okviru UKC ... (primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 106, vprašanje št. 6).

Op. št. (2): Tudi ta listina je bila sestavljena za utemeljevanje odobritve pregleda tožnice v tujini.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je sicer v 74. točki obrazložitve zapisalo, da šteje, da je toženka tožnici pojasnila, da obstaja večja možnost anomalij zaradi odmrtja ploda in se sklicevalo na peti odstavek list. št. 88 (zapisnik o zaslišanju toženke). V citiranem odstavku je navedena izpovedba toženke „Tako. Tako.“. Sicer pa je bila v obravnavanem delu zapisnika toženka zaslišana o tem, če je tožnikoma pojasnila, da je nosečnost rizična (kar je potrdila). Kadar sodišče nerazumljivemu zapisniku o zaslišanju poda razumljivo vsebino v razlogih sodbe je podana protispisnost. V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bila zaradi odmrtja enega od dvojčkov v prvem trimesečju nosečnosti povečane možnosti za nastanek anomalij pri drugem dvojčku (primerjaj 81. in 82. točko sodbe), pač pa, da je nosečnost zato rizična (možnost odmrtja drugega ploda, ki je sicer nizka – 80. točka sodbe). Navedena nepravilnost zato po oceni pritožbenega sodišča ni take narave, da se je ne bi dalo odpraviti in bi vplivala na pravilnost sodbe.

Op. št. (4): Za primerjavo je ponudila primer asistirane reprodukcije, ko običajno vstavijo dva zarodka in v večini primerov pride do odmrtja enega od zarodkov, zaradi česar pa v centrih asistirane reprodukcije ne predlagajo prekinitve nosečnosti.

Op. št. (5): Tožeča stranka je 5. 7. 2006 odšla na pregled k dr. N. K. v L. Na pregledu mu je izročila seznam anomalij. Izročila mu je diagnozo brez UZ. Iz elektronskega sporočila N. K. (list. št. A48) izhaja, da so glavne značilnosti, ki so vidne na sliki, odsotnost korpusa kalozuma in malformacija spodnje čeljusti, če je ta del hude mikrognatije. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da vsi proporci obraza v prvem trimesečju še niso izoblikovani in zato ni mogoče zaznati manjše spodnje čeljustnice, prav tako se ob v prvem tromesečju še ni začel razvijati korpus kalozum. Ta se začne razvijati šele med 12. in 18. tednom nosečnosti. Zato teh anomalij ob pregledih ni bilo mogoče ugotoviti.