Jedro

Kadar se sodišče sklicuje na to, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora in zato odpravi upravni akt z napotki za dopolnitev dokaznega postopka, ne more istočasno tudi dati obvezujočih napotkov, kakšna naj bo odločitev v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2523/97-15 z dne 15.9.2000, spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.8.1997, ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada in odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 27.3.1997, ter zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Z odločbo z dne 27.3.1997 je organ prve stopnje ugodil tožničinemu denacionalizacijskemu zahtevku in ji za podržavljeni zemljišči, parc. št. 267/35 in 267/36, vl. št. 497, k.o. K.V., določil odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 33.972,26 DEM.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da izhaja iz upravnih spisov, da sta bili navedeni zemljišči nacionalizirani kot nezazidani gradbeni zemljišči po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). Na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora M. C., Odseka za premoženjsko pravne zadeve z dne 22.9.1962, je tožnica dobila odškodnino za nacionalizirani zemljišči. V letu 1960 je sklenila še pogodbo o odškodnini, po kateri je podjetju "T.", L., prepustila v posest pravico razpolaganja z nasadi in objekti na nacionaliziranih zemljiščih za odškodnino 755.186 DIN (398.866 DIN za nasade in 356.320 DIN za objekte). Stališče tožene stranke, da bi bilo potrebno v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen upoštevati celotno s pogodbo dogovorjeno odškodnino, je napačno. S pogodbo dogovorjena odškodnina za objekte v višini 356.320 DIN ni odškodnina v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen. V ponovnem postopku bo potrebno ugotoviti vrednost premoženja ob podržavljenju, višino danih odškodnin in njihov odstotek glede na vrednost podržavljenega premoženja, pri tem pa uporabiti metodologijo primerljivih kategorij. Na eni strani bo potrebno upoštevati, da sta bili podržavljeni zemljišči z nasadi, na drugi strani pa v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen upoštevati odškodnino, dano na podlagi navedene odločbe, in pogodbeno dogovorjeno odškodnino za nasade v višini 398.866 DIN.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sta bili pred podržavljenjem navedeni zemljišči sadovnjak in vinograd, podržavljeni pa sta bili po ZNNZGZ kot nezazidani gradbeni zemljišči. S tem zakonom so bila podržavljena zemljišča, ki so ležala na območjih, ki so bila s podzakonskim predpisom in odloki okrajnih ljudskih odborov uvrščena v ožje gradbene okoliše mest in naselij mestnega značaja. Zato ju je treba oceniti po merilih Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 26/2000, v nadaljevanju navodilo). Ker navodilo nima meril za ocenjevanje nasadov in pomožnih objektov, je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila vrednost nasadov in pomožnih objektov upoštevna v postopku denacionalizacije kot sestavni del vrednosti nezazidanih stavbnih zemljišč. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pogodbeno določena odškodnina za objekte v višini 356.320 DIN ni odškodnina v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen. Navedena določba ZDen ne razlikuje med vrstami premoženja, niti dane odškodnine ne omejuje na določene vrste premoženja. Ko je bilo zemljišče odvzeto iz začasne uporabe, so bili z njim odvzeti tudi nasadi in pomožni objekti, imetnik pravice uporabe pa je bil upravičen do odškodnine tudi za takšne objekte.

Tožnica, Slovenski odškodninski sklad in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sporno je vprašanje, ali je pogodbeno dogovorjena odškodnina v višini 755.186 DIN odškodnina v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen. Po navedeni določbi se upoštevajo odškodnine, dane po predpisih, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno. Ali gre za takšno odškodnino, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti iz dejanskih okoliščin izvedenega podržavljenja. Pri podržavljenju po določbah ZNNZGZ je potrebno upoštevati tudi, da je bilo podržavljenje nezazidanih gradbenih zemljišč izvedeno z odvzemom lastninske pravice in z odvzemom posesti. Po določbi 1. odstavka 38. člena ZNNZGZ je nezazidano gradbeno zemljišče, na katerem je prejšnji lastnik z nacionalizacijo izgubil lastninsko pravico, ostalo še naprej v njegovi posesti, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ni bil dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu. Dokler je bilo nacionalizirano zemljišče v posesti prejšnjega lastnika, je imel ta po določbi 39. člena ZNNZGZ pravico njegovega brezplačnega uživanja. Z izročitvijo posesti občini ali komu drugemu pa je ta pravica ugasnila, nasadi in pomožni objekti, katere do izročitve posesti prejšnji lastnik ni odstranil, so prešli na novega uporabnika. Ob pogojih iz 41. člena ZNNZGZ je moral tudi tisti, kateremu je občinski ljudski odbor dal v uporabo nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče, plačati za njegovo uporabo oziroma dati odškodnino.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je organ prve stopnje odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz odločbe organa prve stopnje je razvidno, da razlogi za zavrnitev ugovorov Slovenskega odškodninskega sklada glede pogodbeno dogovorjene odškodnine sploh niso obrazloženi. Nadalje izhaja tudi, da organ prve stopnje ni presodil dokazne vrednosti vseh listin, ki so v upravnih spisih. V teh je tudi zapisnik o cenitvi vrednosti nepremičnin, ki so bile pred podržavljenjem v tožničini lasti, z odločbo Občinskega ljudskega odbora M.C. z dne 19.10.1959, pa so bile dodeljene navedenemu podjetju kot stavbišče za gradnjo skladišča. Ta zapisnik vsebuje navedbe, ki se nanašajo na odškodnino za nacionalizirani zemljišči, kot tudi na odškodnino za nasade in naprave (vrtna uta, vodovod, ograja). Glede na navedeno je tožena stranka pravilno odločila, ko je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Za ponovno odločanje pa ni pravilen njen napotek, kako bi glede pogodbeno dogovorjene odškodnine moral odločiti organ prve stopnje. Odločitev o tem bo organ prve stopnje sprejel na podlagi ugotovitev ponovljenega dokaznega postopka. Zato na takšen napotek organ prve stopnje v obravnavanem primeru ne more biti vezan.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna. Glede pogodbeno dogovorjene odškodnine je sodišče prve stopnje presodilo, da del te odškodnine ni upošteven v smislu določbe 1. odstavka 72. člena ZDen. S takšno presojo, ki je v obliki trditve, je preseglo zakonske meje odločanja o zakonitosti dokončne upravne odločbe. Kadar se namreč sodišče sklicuje na to, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora in zato odpravi upravni akt z napotki za dopolnitev dokaznega postopka, ne more istočasno tudi dati obvezujočih napotkov, kakšna naj bo odločitev v ponovljenem postopku. S takšno presojo je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na obstoj teh dejstev pa je oprlo svojo odločitev.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi napotki sodišča prve stopnje v zvezi z ocenjevanjem vrednosti podržavljenega premoženja niso pravilni. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisujejo ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Stališče, da je v obravnavanem primeru potrebno ocenjevati to vrednost po merilih navodila, je pravilno. To potrjujejo podatki upravnih spisov, iz katerih sta organ prve stopnje in tožena stranka pravilno sklepala, da je navedeni zemljišči, ki sta bili podržavljeni po ZNNZGZ kot zemljišči v določenem ožjem gradbenem okolišču mesta Maribor, potrebno ovrednotiti kot nezazidani gradbeni zemljišči, ker jima je takšno namembnost določil ZNNZGZ. Stališče, da se za vrednotenje kmetijskih ali gozdnih zemljišč, ki so bila nacionalizirana kot gradbena, uporabljajo določbe navodila, je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je določeno v izreku te sodbe.