Jedro

Vrhovno sodišče se strinja z uvodno ugotovitvijo izjaviteljev, da je vrhovna državna tožilka odgovorila na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po roku iz drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Hkrati pa opozarja, da gre za prekoračitev v zvezi s pravnim sredstvom, ki nima prekluzivnih posledic, kot jih ima prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obsojencu, zagovorniku ali ostalih upravičencih iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne pa tudi po vrhovnem državnem tožilcu, ki ga ta rok ne zavezuje.

Odprava eventualno ugotovljene kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (reparatio) je zato prepuščena pravni ureditvi posamezne države članice, ki si mora v okvirjih možnega prizadevati za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo (restitutio), medtem ko lahko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) samo (subsidiarno) nakloni le izplačilo pravičnega zadoščenja prizadetemu pritožniku (compensatio). Slednje države članice v navedenih restitucijskih prizadevanjih v ničemer ne odvezuje, po drugi strani pa je v teh prizadevanjih ne omejuje. Izjema so primeri, v katerih se je država članica dolžna nemudoma odzvati na ugotovljeno kršitev EKČP ter jo glede na visok hierarhični položaj varovane pravice in zato, ker kršitev še vedno traja, takoj odpraviti.

Prizadevanje Slovenije, kot ene od članic Sveta Evrope za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo EKČP po odločbi ESČP, je v kazenskem postopku določeno z izjemo v petem odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Izjema ni formalna in po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke ne vodi v samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti ter posledično v predlagano spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe, ampak jo je Vrhovno sodišče dolžno po predhodno ugotovljeni dovoljenosti in pravočasnosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vsebinsko preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Razlika v tem primeru je, da se mora Vrhovno sodišče najprej osredotočiti na vprašanje zmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve EKČP, kot je bila ugotovljena v sodbi ESČP in šele v naslednjem koraku preiti k preizkusu zatrjevanih kršitev v zahtevi. Pomembno je še, da so tedaj kršitve preizkušene zgolj z vidika ali v obsegu ugotovljene kršitve EKČP in ne morebiti na način priziva ali pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je o teh kršitvah že izjavilo pred odločbo ESČP.

Čeprav je nedvomno, da se navedena sodba ESČP nanaša na pravnomočno sodbo, v kateri je bil tudi ta obsojenec spoznan za krivega, je po drugi strani dejstvo, da je bila sodba izdana samo po pritožbi obsojenega A. A. in po ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 6. člena EKČP oz. kršitvi pravice do domneve nedolžnosti temu obsojencu. Vložnikovo sklicevanje na dobro vero pri izvrševanju sodbe ESČP je zato neutemeljeno, analogija s položajem pri privilegiju pridružitve, kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP pa je neumestna. V tem primeru navedeni privilegij po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke zaživi šele, ko je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti enemu od soobdolžencev ugodilo (pozitivni pogoj) in ko drugi soobdolženec ali soobdolženci zahteve za varstvo zakonitosti ni oz. niso vložili (negativni pogoj).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega B. B. se zavrže.

III. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obsojeni A. A. v znesku 1500 EUR, obsojeni B. B. pa v znesku 500 EUR.

Obrazložitev

A.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016 obsojenega A. A. in obsojenega B. B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega C. C. pa storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Obsojenemu A. A. je izreklo kazen pet let zapora, obsojenemu B. B. tri leta zapora ter C. B. dve leti zapora. Obsojenemu B. B. je bila po tretjem odstavku 49. člena KZ v izrečeno kazen všteta prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 29. in 30. 5. 2014, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015. Obsojenemu A. A. je po prvem in drugem odstavku 96. člena KZ odvzelo še v izreku prvostopenjske sodbe naštete nepremičnine ter naložilo, da mora plačati 18.478.267,02 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem oziroma zaradi kaznivega dejanja pridobljeni premoženjski koristi. Podobno je ravnalo pri obsojenemu B. B., ki mora po drugem odstavku 96. člena KZ plačati 2.634.000,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovana gospodarska družba D., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obsojenci pa morajo po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in stroške iz 8. točke prvega odstavka tega člena. Obsodilnemu delu sodbe sledi oprostilni del, v katerem je bil obsojeni A. A. po 358. členu ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 26. členom KZ. Oškodovana gospodarska družba D., d. d., je bila s premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo, medtem ko je bilo za stroške kazenskega postopka v zvezi s tem delom sodbe po prvem odstavku 96. člena ZKP odločeno, da obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017 delno ugodilo pritožbi obsojenega C. B. in njegovih zagovornikov ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbah o kazenski sankciji in o vštevanju prestane kazni zapora. V ostalem je to pritožbo, pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. in obsojenega B. B. zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Oba obsojenca sta po tej sodbi dolžna plačati še sodno takso.

Zagovorniki obsojencev so zoper obe navedeni sodbi vložili zahteve za varstvo zakonitosti, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 vse tri zahteve z dopolnitvami, zavrnilo obsojencem pa naložilo plačilo sodne takse. Zagovorniki obsojenega A. A. so vložili še ustavni pritožbi ter pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 422. člena in četrtega odstavka 423. člena ZKP. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) ustavnih pritožb po sklepu U-I-290/19, Up-657/19, Up-660/19 z dne 12. 12. 2019 ni sprejelo, navedeno pobudo pa je zavrglo. Ustavno pritožbo je vložil tudi obsojeni B. B., vendar je USRS po sklepu Up-670/19 z dne 30. 5. 2022 niti v njegovem primeru ni sprejelo.

Obsojeni A. A. je 3. 4. 2020 pri Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vložil pritožbo zoper Republiko Slovenijo, v kateri je zatrjeval kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega in drugega odstavka 6. člena ter kršitev prepovedi povratne veljavnosti kazenske zakonodaje iz 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). ESČP je v sodbi št. 17053/20 z dne 7. 9. 2023 ugotovilo, da je bil kršen drugi odstavek 6. člena EKČP, da ni treba ločeno proučiti očitka o kršitvi prvega odstavka tega člena in da 7. člen EKČP ni bil kršen. O pritožbi, ki jo je zoper Republiko Slovenijo glede istih kršitev EKČP vložil B. B., ESČP še ni odločalo.

Zagovorniki obsojenega A. A. so 16. 5. 2024 vložili novo zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitev iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitev Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter EKČP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da z zahtevo izpodbijane sodbe Vrhovnega, višjega in okrožnega sodišča spremeni tako, da zavrne obtožbo zoper obsojenca, ali tako, da ga obtožbe oprosti.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi obsojeni B. B.. Vložil jo je iz istih razlogov ter z identičnimi predlogi, kot so to pred njim storili zagovorniki obsojenega A. A.

Na vloženi zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. Glede prve zahteve za varstvo zakonitosti, meni, da je neutemeljena. ESČP v primeru ugotovljene kršitve državi pogodbenici ne more naložiti ponovnega odprtja ali obnove postopka po sebi (per se), kar omogoča ugotovitev, da ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki ga je posameznik vložil zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samoumevna. Zadostuje ponovna proučitev zadeve, pri čemer je skladno z naravo izrednega pravnega sredstva, kot ga omogočata četrti in peti odstavek 421. člena ZKP, njegova odločitev smiselna le v primeru takšne kršitve, ki jo je s spremembo ali z razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe mogoče odpraviti ali popraviti. Odločitev o usodi izrednega pravnega sredstva je tako v vsakem konkretnem primeru odvisna od presoje, ali ugotovljena kršitev zahteva poseg v pravnomočno sodno odločbo, ali pa je kršitev pravice odpravljena že z izdajo odločbe ESČP, ugotovitvijo o kršitvi in s prisoditvijo pravičnega zadoščenja pritožniku. Če je odprava ali poprava ugotovljene kršitve možna, se zadeva vrne na točko, ko je Vrhovno sodišče dolžno zahtevo za varstvo zakonitosti proučiti z vseh njenih vidikov in ob upoštevanju razlogov iz odločbe ESČP, še vedno pa ji ni dolžno ugoditi. Razen tega je v primerih, ko je bila s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine iz EKČP, preizkus po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti osredotočen na to kršitev in pod pogojem, da je zahteva utemeljena, še na njeno odpravo. Ne gre torej za ponovno spuščanje v izpostavljena procesna in materialna vprašanja, o katerih so že bila sprejeta jasna stališča najvišjega sodišča in je nanje odgovorilo tudi Ustavno sodišče ter niso v povezavi s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot je bila ugotovljena v postopku s pritožbo pred ESČP. S tem je določen obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga vložniki z navajanji v obrazložitvi zahteve poskušajo razširiti še na kršitve, ki jih pred tem niti ESČP ni ugotovilo.

8.Glede na povzeto vrhovna državna tožilka v nadaljevanju odgovora opozarja na vsebino sodbe ESČP, ki je v ugotovljeni kršitvi domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena ZKP, vložniki pa jo v obrazložitvi zahteve prikazujejo še kot kršitev dostopa do sodišča iz prvega odstavka tega člena ter na to kaskadno, kot kršitev 27., 23. in 22. člena Ustave in na koncu kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako zastavljena kršitev je v zahtevi dejansko obrazložena z razlogi ESČP, ki jih vložniki nadgradijo s subjektivnim prepričanjem o vplivu izjave nekdanjega ministra za pravosodje in predsednika Vlade na odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je domnevo nedolžnosti kršilo že zato, ker prvostopenjske sodbe ni razveljavilo oziroma je znotraj ustreznih reformatoričnih pooblastil spremenilo. Na takšen način vzročna zveza med navedenimi izjavami in obsojenčevo obsodbo ne more biti izkazana. Enako velja za odziv predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki zaradi njegove položajne in teritorialne omejenosti ne more biti pripisan celotnemu sodstvu. Nenazadnje pa ugotovljeni kumulativni učinek izjav nekdanjega ministra za pravosodje, predsednika Vlade ter odziv predsednika sodišča, niti v sodbi ESČP ne seže dlje od ugibanj o njegovem možnem vplivu na odločevalce in javnost. To je pomembno, kajti v sodbi ESČP dodatno manjkajo razlogi o segmentu kršenja domneve nedolžnosti ter zlasti, kako bi se lahko slovensko sodišče pred možnim kumulativnim učinkom izoliralo oziroma to možnost povsem nevtraliziralo. Po drugi strani pa je bilo ravno v sodbi ESČP ugotovljeno, da so redna sodišča vseh treh stopenj opravila preizkus obsojenčevih zatrjevanj v zvezi z navedeno kršitvijo, ter da končno Ustavno sodišče, ob upoštevanju relevantne sodne prakse in ustrezne literature, ni ugotovilo podlage, po kateri bi lahko takšnim zatrjevanjem sledilo. Kršitev 22. člena Ustave in kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tako po oceni vrhovne državne tožilke nista podani. Sploh pa ni nobene kršitve v primeru izjave nekdanje ministrice za pravosodje dr. Dominike Švarc Pipan po izdaji sodbe ESČP, saj tedaj ni bila izkazana niti namera o vložitvi zahtev za varstvo zakonitosti, pa je potem tudi posredno in posplošeno zatrjevanje o pritisku na Vrhovno sodišče brez podlage.

9.V drugem delu vrhovna državna tožilka odgovarja na neposredno uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri tem opozarja na posebno naravo zastaralnega roka iz drugega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je različno, od rokov za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1, podaljšljiv. Še zlasti, ker kazenski pregon preneha s pravnomočnostjo sodbe in ker je eventualna večkratna ponovitev sojenja posledica vloženih pravnih sredstev, ki so v dispoziciji strank. Med temi je tudi obsojenec, ki po ponovljenem sojenju zaradi prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) ne more zaiti v slabši položaj od položaja pred vložitvijo pravnega sredstva. Razen tega vložena zahteva za varstvo zakonitosti po sodbi ESČP predpostavlja, da je bila takšna zahteva enkrat že vložena, nakar je bila vložena še ustavna pritožba, sicer pritožba pred ESČP že iz formalnih razlogov ne more biti uspešna. Stališče vložnikov o (enkratni) uporabi zastaralnega roka z opiranjem na besedilo spremenjenega drugega odstavka 91. člena KZ-1 s podaljšanim petletnim rokom, po mnenju vrhovne državne tožilke zgreši smisel spremembe, ki je v spoznanju, da zaradi vedno večje kompleksnosti kazenskih zadev nekdanji dveletni rok ne zadošča več. Končno pa je takšno stališče v nasprotju z enakim varstvom pravic iz 22. člena Ustave, saj obsojence postavlja v različni položaj glede na predhodno odločitev pristojnega sodišča o njihovem izrednem pravnem sredstvu.

10.Drugače kot pri zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega A. A., vrhovna državna tožilka v zvezi z zahtevo obsojenega B. B. meni, da ni dovoljena. Po jezikovni in namenski razlagi četrtega odstavka 421. člena ZKP vložitev zahteve v tem primeru preprečuje okoliščina, da ESČP o obsojenčevi pritožbi še ni odločilo, privilegija o pridruženju (beneficium cohaesionis) pa tudi ni mogoče uporabiti. To je namreč odvisno od utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega A. A., o kateri Vrhovno sodišče še ni odločalo in je potem morebitno spoznanje o koristi sodne odločbe za obsojenca, ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil oziroma jo je vložil iz drugih razlogov, brezpredmetno.

11.Vrhovna državna tožilka odgovor sklene s predlogom, da Vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojenega A. A. in zavrže zahtevo, ki jo je vložil obsojeni B. B. sam.

12.Vrhovno sodišče je o odgovoru seznanilo obsojenega A. A., njegove zagovornike in obsojenega B. B. Obsojeni A. A. se o odgovoru ni izjavil. Njegovi zagovorniki v izjavi z dne 16. 7. 2024 uvodoma ugotavljajo, da je vrhovna državna tožilka na njihovo zahtevo odgovorila po roku iz drugega odstavka 423. člena ZKP in zatrjujejo, da prekoračitev ni bila ustrezno sankcionirana. Sicer pa mnenju in predlogu vrhovne državne tožilke iz odgovora, v nadaljevanju izjave nasprotujejo. Sodbe sodišča ESČP so zavezujoče na način, da si morajo tudi nacionalna sodišča prizadevati, da domače predpise razlagajo v skladu z zahtevami EKČP in da so zato v polju presoje, na katerega se sklicuje vrhovna državna tožilka, omejena. Glede na to zgolj možnost ponovne presoje in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ugotovljene kršitve v obravnavanem primeru s sodbo ESČP ne odpravlja, ampak je to mogoče le po predhodni spremembi pravnomočne sodbe. Vsakršno drugačno ravnanje Vrhovnega sodišča bi namreč vodilo v nadaljnjo kršitev ustavnih in konvencijskih pravic obsojenca, prav tako pa bi pomenilo neizvršitev sodbe ESČP, k čemur je Republika Slovenija izrecno zavezana. Ugotovljena kršitev domneve nedolžnosti v sodbi ESČP pomeni, da je odveč ugotavljanje vpliva kumulativnega učinka na presojo domačih sodišč, kot ga posredno zahteva vrhovna državna tožilka, ter še, da je bila istovrstna kršitev po izjavi nekdanje ministrice za pravosodje dr. Dominike Švarc Pipan, samo ponovljena.

13.Obsojeni B. B. v uvodnem delu izjave na odgovor vrhovne državne tožilke prav tako ugotavlja, da ta ni pravočasen, in zatrjuje enako, kot so pred njim zatrjevali že zagovorniki obsojenega A. A.. V nadaljevanju izjave pa se osredotoča na učinke sodbe ESČP in na razlago četrtega odstavka 421. člena ZKP, ki v danem primeru zaradi vseobsežnosti kršene človekove pravice ne more biti omejujoča. Konkretno ugotovljena kršitev domneve nedolžnosti iz 6. člena EKČP je namreč povezana z izvedbo kazenskega postopka v ponovljenem sojenju zoper oba obsojenca, ki morata biti tedaj do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti enako upravičena. Primerljivost procesnih položajev je obenem razlog za obsojenčevo opredeljevanje do navedb vrhovne državne tožilke, s katerimi je ta odgovarjala na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A., s čimer je vsaj posredno odgovarjala še na njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Pomeni torej, da vztraja pri zatrjevanem sklepu, po katerem je lahko v obravnavanem primeru ugotovljena kršitev EKČP učinkovito odpravljena le z razveljavitvijo pravnomočne sodbe, ki je kršitvi sledila, saj je ugotovljeni kumulativni učinek pri oceni sodišča druge stopnje izkustveno nepreverljiv.

14.Vrhovno sodišče se strinja z uvodno ugotovitvijo izjaviteljev, da je vrhovna državna tožilka odgovorila na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po roku iz drugega odstavka 423. člena ZKP. Hkrati pa opozarja, da gre za prekoračitev v zvezi s pravnim sredstvom, ki nima prekluzivnih posledic, kot jih ima prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obsojencu, zagovorniku ali ostalih upravičencih iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne pa tudi po vrhovnem državnem tožilcu, ki ga ta rok ne zavezuje (sodba VSRS I Ips 42419/2011 z dne 26. 2. 2015). Različno od zahteve za varstvo zakonitosti, ki je namenjena odpravi kršitev zakona, storjenih s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom ter v zagotovitvi enotne uporabe zakonskega prava (odločba USRS U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022), je smisel odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v uresničevanju razpravnega načela kot sestavnega dela zagotovljene enakopravnosti strank v kazenskem postopku iz prvega odstavka 16. člena ZKP. Če je torej vložnik dovoljene in pravočasne zahteve za varstvo zakonitosti upravičen do odločitve Vrhovnega sodišča o zakonitosti pravnomočne sodne odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je nasprotna stranka po navedenem načelu upravičena do odgovora, kot odziva na vloženo zahtevo, o katerem pa Vrhovno sodišče ne odloča, niti ni z navedbami v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti kakorkoli vezano. Vrsta in intenzivnost posledic pri prekoračenem roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter na drugi strani pri prekoračenem roku za vložitev odgovora nanjo, tako že v izhodišču ne moreta biti enaki. Glede na to je Vrhovno sodišče ocenilo, da je primerneje vložnike tudi s takšnim odgovorom vrhovne državne tožilke seznaniti, kot pa ga brez neposredne zakonske podlage zavreči.

15.Po prvem odstavku 46. člena EKČP so države članice Sveta Evrope (v nadaljevanju SE) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke, zavezane k spoštovanju odločb ESČP. Te so po ustaljeni sodni praksi ESČP in USRS deklaratorne narave. Odprava eventualno ugotovljene kršitve EKČP (reparatio) je zato prepuščena pravni ureditvi posamezne države članice, ki si mora v okvirjih možnega prizadevati za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo (restitutio), medtem ko lahko ESČP samo (subsidiarno) nakloni le izplačilo pravičnega zadoščenja prizadetemu pritožniku (compensatio).

Slednje države članice v navedenih restitucijskih prizadevanjih v ničemer ne odvezuje, po drugi strani pa je v teh prizadevanjih ne omejuje. Izjema so primeri, v katerih se je država članica dolžna nemudoma odzvati na ugotovljeno kršitev EKČP ter jo glede na visok hierarhični položaj varovane pravice in zato, ker kršitev še vedno traja, takoj odpraviti (sodba ESČP v zadevi Kavala proti Turčiji, št. 28749/18 z dne 10. 5. 2020). Takšnega primera v obravnavani zadevi ni. Kazenski postopek zoper obsojenega A. A. je pravnomočno končan, obsojenec pa se ne nahaja na prestajanju kazni zapora, ki mu je bila v tem postopku izrečena.

Prizadevanje Slovenije, kot ene od članic SE za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo EKČP po odločbi ESČP, je v kazenskem postopku določeno z izjemo v petem odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Izjema ni formalna in po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke ne vodi v samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti (odločba USRS Up-1289/18 z dne 16. 3. 2023) ter posledično v predlagano spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe, ampak jo je Vrhovno sodišče dolžno po predhodno ugotovljeni dovoljenosti in pravočasnosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vsebinsko preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Razlika v tem primeru je, da se mora Vrhovno sodišče najprej osredotočiti na vprašanje zmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve EKČP, kot je bila ugotovljena v sodbi ESČP (sodba VSRS I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018) in šele v naslednjem koraku preiti k preizkusu zatrjevanih kršitev v zahtevi. Pomembno je še, da so tedaj kršitve preizkušene zgolj z vidika ali v obsegu ugotovljene kršitve EKČP in ne morebiti na način priziva ali pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je o teh kršitvah že izjavilo pred odločbo ESČP (sodba ESČP v zadevi Moreira Ferreira proti Portugalski, št. 19867/12 z dne 11. 7. 2017). Po takšnem preizkusu ima Vrhovno sodišče dve možnosti. Prva je zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zaradi nezmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo ugotovljene kršitve EKČP (sodba VSRS I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017) ali zato, ker zahteva niti z vidika te kršitve ni utemeljena (npr. sodba VSRS I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018). Druga možnost je ugoditev zahtevi, ker je Vrhovno sodišče, glede na ugotovljeno kršitev EKČP, stanje stvari v zadevi presodilo drugače, kot je to storilo v sodbi, zoper katero je izjemoma dovoljena samostojna zahteva za varstvo zakonitosti (npr. sodba VSRS I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019). Možnosti sta sicer določeni v prvem odstavku 425. člena oziroma v prvem odstavku 426. člena ZKP, Vrhovno sodišče pa je po 125. členu Ustave pri odločitvi za katero od možnosti enako neodvisno kot v katerikoli drugi zadevi.

Vrhovno sodišče je v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojenega A. A., najprej ugotovilo, da je bila zahteva vložena po upravičenih osebah iz prvega odstavka 421. člena ZKP ter v roku iz četrtega odstavka tega člena. S tem je zahteva za varstvo zakonitosti formalni preizkus iz drugega odstavka 423. člena ZKP prestala. Vsebinski preizkus pa je Vrhovnemu sodišču pokazal, da ugotovljene kršitve EKČP s spremembo ali z razveljavitvijo pravnomočne sodbe ni mogoče odpraviti. Sprememba pravnomočne sodbe po prvem odstavku 426. člena ZKP ne pride v poštev. Po navedeni sodbi ESČP je bil kršen drugi odstavek 6. člena EKČP, ki obdolžencu zagotavlja, da velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda. Gre za zagotovilo ali pravico, ki je povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja pred pravnomočnostjo sodbe in ne z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 5., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ali s kršitvami kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, s katerimi se Vrhovno sodišče praviloma ukvarja po pravnomočnosti sodbe in ki jo sme v teh primerih tudi spremeniti. Poudarjeno zavzemanje v zahtevi za varstvo zakonitosti za spremembo pravnomočne sodbe v smeri obsojenčeve oprostitve obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP je zato neutemeljeno.

Pri razveljavitvi pravnomočne sodbe je položaj drugačen, saj ta zaradi povezave med ugotovljeno kršitvijo drugega odstavka 6. člena EKČP in katero od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni izključena. Še zlasti, ko je do kršitve prišlo zaradi napačnega ravnanja sodišča (npr. sodba ESČP v zadevi Nadir Yildrin in drugi proti Turčiji, št. 39712/16 z dne 8. 4. 2024) in ko so navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imele nadaljnje ustavno pravne implikacije. Denimo v enakem varstvu pravic iz 22. člena, pravici do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave idr., ki v kazenskem postopku ne smejo ostati prezrte. Tedaj je mogoče ugotovljeno kršitev EKČP najučinkoviteje in nenazadnje najprikladneje odpraviti ravno z razveljavitvijo pravnomočne sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču, ki mora napako v novem sojenju popraviti (sodba ESČP v zadevi Ilgar Mammadov proti Azerbejdžanu, št. 15172/13 z dne 29. 5. 2019).

Toda v obravnavani zadevi do ugotovljene kršitve drugega odstavka 6. člena EKČP ni prišlo zaradi napačnega ravnanja sodišča na katerikoli stopnji (sodba ESČP v zadevi Kezerashvili proti Gruziji, št. 11027/22 z dne 5. 12. 2024), ampak je bila ta po strnjenih razlogih v 119. do 122. točke obrazložitve sodbe ESČP posledica ravnanj (izjav) nekdanjega ministra za pravosodje in nekdanjega predsednika Vlade izven kazenskega postopka. Ravnanja so lahko po oceni ESČP v kumulaciji s potencialno grožnjo, kot so jo po odzivu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani zaznali sodniki, in glede na dane časovne okvirje, prejudicirala odločitev višjega sodišča ter hkrati spodbudila javnost k prepričanju, da je obsojenec kriv še preden mu je bila krivda pravnomočno dokazana. V takšnem primeru pa sodišče dejansko tuje napake za nazaj (ex post) v novem sojenju objektivno ne more popraviti, niti ne more podobne tuje napake v prihodnje (ex ante), brez neposredno določenega zakonskega načina ali podlage, dovolj učinkovito preprečiti.

Po 24. členu Ustave so sodne obravnave javne, sodbe se izrekajo javno, izjeme pa so določene z zakonom. Ena od teh je po 295. členu ZKP široko zastavljen interes pravičnosti, ki opravičuje sojenje ob izključeni javnosti. Na drugi strani je v prvem odstavku 39. člena Ustave vsakomur zajamčena svoboda izražanja o katerem koli predmetu, vključno s posameznikovo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter ne glede na način sojenja, po katerem bo moralo sodišče o tem predmetu tudi odločiti. Čeprav se Vrhovno sodišče strinja, da so nosilci ostalih dveh oblasti na visokih položajih pri izražanju o navedenem predmetu zavezani k večji diskretnosti in obzirnosti (sodba ESČP v zadevi Peša proti Hrvaški, št. 40523/08 z dne 8. 4. 2010), pa sama zaveza še ne zagotavlja, da se bodo ti prenagljenega izražanja o posameznikovi krivdi med sojenjem dejansko vzdržali in še manj, da jim lahko sodišče to avtoritativno odredi oziroma jih k temu na drug način učinkovito prisili. Tisto kar sodišču v takšnih primerih ostane, je bodisi popolna informativna zapora pred potekajočimi dogajanji izven sojenja bodisi informativna prepustnost ter posledično soočanje s spornimi izražanji, ki so to sojenje spremljala. Prva možnost je izvedbeno neživljenjska, če že ne iluzorna, druga možnost pa je v veljavni zakonski ureditvi kazenskega postopka odvisna od navajanj strank, na katera je sodišče po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžno odgovoriti. Od tod pomen razlogov sodišč vseh treh stopenj, ki so se o navedenih ravnanjih nekdanjega ministra za pravosodje in nekdanjega predsednika Vlade, tudi po razlogih v 123. točki obrazložitve sodbe ESČP, izjavila skozi navajanja obsojenčevih zagovornikov o kršitvi omenjene pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, neposredni vpliv na vsebino odločitve o obtožbi, o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in o zahtevi za varstvo zakonitosti, pa po oceni Vrhovnega sodišča določno zavrnila.

Nasprotno se vložniki v obrazložitvi zahteve osredotočajo zlasti na odločitev sodišča druge stopnje, ki po vsebini dokazuje, da je bilo to sodišče pod vplivom ravnanj nekdanjih visokih nosilcev izvršilne oblasti, sicer bi pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo, ali pa jo, očitno po pritožbenem predlogu, spremenilo. V prvem primeru bi namreč kazenski pregon zoper obsojenca zanesljivo zastaral, druga možnost je bila po vložnikih zgolj navidezna. Gre za krožno sklepanje (petitio principi), saj vložniki zatrjevanega vpliva za izključno potrditev prvostopenjske sodbe z ničemer drugim ne obrazložijo, in še manj, zakaj konkretno je bila zakonsko možna obsojenčeva oprostitev obtožbe po 1. ali 3. točki 358. člena ZKP samo navidezna. To je pomembno, ker so se po ugotovljenem vsa tri sodišča izjavila o domnevno vplivnem ravnanju nekdanjih visokih nosilcev izvršilne oblasti, kot tudi (v okvirjih "lastne" stvarne pristojnosti) še o pravilni uporabi kazenskega zakona in o pravilno oziroma popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ter vložnike v teh prizadevanjih brez sledu o kakršnem koli vplivu obrazloženo zavrnila. Sploh pa povzeto nasprotovanje vložnikov v izpeljavi pomeni, da prvostopenjska sodba ne bi smela vzdržati, ne samo zaradi napačnih ravnanj sodišča v kazenskem postopku, kar je srž izpodbojnih razlogov po 370. členu ZKP, ampak dodatno zaradi zakonsko nedoločenih napačnih ravnanj drugih nosilcev oblasti izven kazenskega postopka. Čeprav je res, da je v 124. točki razlogov obrazložitve sodbe ESČP ugotovljeno še, da bi obsojenec moral imeti možnost, da zatrjevane kršitve različnih jamstev poštenega sojenja po 6. členu EKČP, očitno s strani kogarkoli, ustrezno in temeljito preučijo domača sodišča, je to stvar zasnove postopka z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v veljavnem ZKP, ki je sodišča brez predhodnega zakonodajnega posega ne morejo spreminjati. V nasprotnem se eventualna kasatorična ali reformatorična ravnanja katerega od sodišč na drugi ali tretji stopnji v tej zvezi izkažejo za samovoljna, z vidika zahtevanega zakonskega določanja načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz drugega odstavka 15. člena Ustave pa za protipravna.

Glede na ugotovljeno nezmožnost spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve drugega odstavka 6. člena EKČP po navedeni sodbi ESČP, se Vrhovno sodišče v nadaljevanju ni ukvarjalo z uveljavljanimi kršitvami kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in posledično zatrjevanimi kršitvami 22. in 28. člena Ustave, do katerih bi naj prišlo že v sojenjih pred sodiščem prve oz. druge stopnje. Enako velja za uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter prav tako za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave. Ukvarjalo se ni niti z zatrjevanim zastaranjem v zadevi po drugem odstavku 91. člena KZ-1 in ne z izjavami nekdanje ministrice za pravosodje dr. Dominike Švarc Pipan po izdani sodbi ESČP. V prvem primeru bi morala biti pravnomočna sodba že predhodno spremenjena ali razveljavljena, v drugem primeru so navedene izjave časovno izven obsega ugotovljene kršitve drugega odstavka 6. člena EKČP, kot predmeta ali razloga, zaradi katerega je zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po petem odstavku 421. člena ZKP izjemoma dovoljena.

B.1

23.Različno kot pri obsojenemu A. A., je Vrhovno sodišče pri obsojenemu B. B. ugotovilo, da njegova zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Čeprav je nedvomno, da se navedena sodba ESČP nanaša na pravnomočno sodbo, v kateri je bil tudi ta obsojenec spoznan za krivega, je po drugi strani dejstvo, da je bila sodba izdana samo po pritožbi obsojenega A. A. in po ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 6. člena EKČP oz. kršitvi pravice do domneve nedolžnosti temu obsojencu. Slednje je v 125. točki obrazložitve sodbe ESČP jasno navedeno, medtem ko o vložnikovi pritožbi ESČP še ni odločilo. Vložnikovo sklicevanje na dobro vero pri izvrševanju sodbe ESČP je zato neutemeljeno, analogija s položajem pri privilegiju pridružitve, kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP pa je neumestna. V tem primeru navedeni privilegij po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke zaživi šele, ko je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti enemu od soobdolžencev ugodilo (pozitivni pogoj) in ko drugi soobdolženec ali soobdolženci zahteve za varstvo zakonitosti ni oz. niso vložili (negativni pogoj). Vse drugo torej kot v obravnavni zadevi, ko je treba zato pri omejenem učinku sodbe ESČP na obsojenega A. A. vztrajati.

24.Po ugotovljenem je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A. in po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega B. B.

25.Odločba o dolžnosti plačila sodne takse za oba obsojenca temelji na 98.a in prvem odstavku 95. člena ZKP ter šestem odstavku 3. člena in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksa. Višina sodne takse je bila določena glede na premoženjske razmere obsojencev ter glede na vrsto odločitve po vloženem izrednem pravnem sredstvu. Vrhovno sodišče se je zato pri obsojenemu A. A. ravnalo po tarifnih številkah 7115 in 7152 Taksne tarife, pri obsojenemu B. B. pa po tarifnih številkah 7114 in 7151 Taksne tarife.

26.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 421, 421/4, 421/4-5, 423, 423/2, 424, 424/2

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 46, 46/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.