Jedro

Ne gre za istovetnost dejanskih stanov v dveh pravdah v primerih, ko sodišče v prvi, pravnomočno končani z zavrnitvijo zahtevka, ker nista bila tožena oba nujna sospornika, ugotovi, da je šlo za dva lastnika gospodujočega zemljišča, v drugi pa, da je lastnik en sam.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob tretjem odločanju zavrglo tožbo, po katere tožbenem zahtevku preneha stvarna služnost vožnje prek parcel 468/1, 468/2 in 468/4 v korist parcel 42/2, 469, 452/3 in 452/4, 464, 462/1 in 462/2 ter 445/2 - vse k.o... in po katerem mora toženka opustiti vsak poseg in uporabo prvih treh navedenih parcel. S pogledom v spis P 177/92 je ugotovilo, da gre v obeh zadevah za identičnost strank (toženka je po pravnomočnem sklepu o dedovanju D 258/92 edina lastnica gospodujoče nepremičnine) in zahtevkov in da gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Skladno z drugim odstavkom 333. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) je zato tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker se je strinjalo z ugotovitvijo, da je toženka edina lastnica gospodujočih nepremičnin in tako tudi vknjižena v zemljiški knjigi. Zato je torej lahko edina tožena, lastnica pa je postala že od trenutka smrti njene matere M. L. Tožeča stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Opisuje razloge za vloženo tožbo in potek te pravde. Opozarja pa, da odločitev v zadevi P 177/92 ni bila meritorna odločitev, saj je bil tožbeni zahtevek tožnikov zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ker so odpadle ovire te legitimacije, je zdaj mogoče o zahtevku meritorno odločati.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Iz spisa obravnavane zadeve je mogoče povzeti takšno procesno dogajanje: v zadevi P 177/92, v kateri se je začel postopek z nasprotno tožbo 17.6.1992, sta tožnika uveljavljala proti toženki enak tožbeni zahtevek kot v tej zadevi. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo, ker tožnika nista bila pripravljena trpeti stroškov za ureditev druge poti, da bi bila lahko opuščena sporna. Pritožbo tožnikov je višje sodišče dne 26.1.1994 zavrnilo, ker je, očitno na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska, ugotovilo, da je solastnica gospodujočih zemljišč, vpisanih v vl. št. 35 k.o..., poleg toženke še njena mati (čeprav takrat že pokojna). Ker je šlo za solastnici gospodujočih parcel in je šlo torej pri njiju za nujni sospornici na pasivni strani, tožena pa je bila le ena izmed njiju, je bil to razlog za zavrnitev zahtevka. Opisana okoliščina torej razkrije, da je bilo dejansko stanje, kakršnega je upoštevala instančna odločba, ki je prinesla pravnomočnost, takšno, da je izkazovalo lastništvo dveh oseb na gospodujočem zemljišču (za zakonito dedinjo nepremičnin vl. št. 35 k.o... po pokojni materi M. L. je bila toženka razglašena šele z dodatnim sklepom o dedovanju D 258/92 z dne 25.3.1998).

Pravnomočnost neke sodne odločbe namreč zajema vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski kompleks. Razlogi v obrazložitvi sodbe sicer ne postanejo pravnomočni, omogočajo pa dognati vsebino izreka sodbe in s tem tudi dejansko stanje, ki je njena podlaga. V tu obravnavani zadevi pa je dejanska podlaga sodne odločitve dejstvo, da je lastnica gospodujočega zemljišča le toženka. Pokaže se torej, da ni podana identičnost dejanskih stanov v obeh zadevah in tako ni mogoče govoriti o istovetnosti zahtevkov, o istovetnosti sporov v zadevi P 177/92 in v tej zadevi in potemtakem tudi ne o razsojeni stvari (prvi in drugi odstavek 333. člena ZPP/77).

Gre torej za procesno kršitev pravkar navedenih zakonskih določb, to kršitev pa sta revidenta uveljavljala (res da v drugi smeri) že s pritožbo (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP/77). To je narekovalo razveljavitev odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje (prvi odstavek 394. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 168. člena ZPP/77.