Jedro

Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.

Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk (a) do (c) člena 17(1). Prav tako je pojasnilo, da se razen nekaterih pogodb o prevozu, ki so s členom 17(3) izrecno izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb, 1(c) odstavek 17. člena Uredbe nanaša na vse pogodbe, ne glede na njihov predmet, če jih je sklenil potrošnik s trgovcem in če spadajo v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti tega trgovca.

Med tožnico in tretjo toženko sklenjene pogodbe o upravljanju z depoziti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih Uredba določa za uporabo pravil o pristojnosti za potrošniške pogodbe. Pritožnika tako izrecno priznavata, da je tožnica pogodbe sklenila izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, v postopku pa tudi ni bilo sporno, da je tretja toženka svojo gospodarsko dejavnost opravljala oziroma usmerjala v Republiko Slovenijo, kjer so bile pogodbe sklenjene (člen 17(1)(c) Uredbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je sodišče v Sloveniji mednarodno pristojno za odločanje o zahtevku v zvezi s prvim tožencem in tretjo toženko (I. točka izreka) ter da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje o predmetni zadevi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč (I. točka izreka) se pritožujeta prvi toženec in tretja toženka, pri čemer uveljavljata pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navajata, da je tožnica res fizična oseba brez gospodarskega elementa, vendar pogodbe, ki so bile sklenjene med njo in tretjo toženko, niso navadni posli vsakodnevnega življenja, temveč gre za finančne posle z izrazitim špekulativnim namenom. Ker je finančno upravljanje sredstev urejeno s specialnimi pravili (npr. MiFID direktive) in ne s splošnimi pravili potrošniškega prava, je najmanj sporno, ali gre pri tovrstnih pogodbah za potrošniške pogodbe. Sodišče Evropske unije o takšnem vprašanju še ni odločalo, zato pritožnika predlagata, da mu ga sodišče predloži v predhodno odločanje. Pristojnost slovenskih sodišč zoper prvega toženca bi bila lahko utemeljena le na podlagi določb, ki urejajo pristojnost za deliktne zahtevke. Pri tem je kraj škodnega dogodka najmanj sporen, saj je tožnica s svojega bančnega računa v Republiki Sloveniji nakazovala sredstva na svoj račun v Švici, kjer so se nato v resnici opravljali posli in nastopile izgube. Sodišče Evropske unije je v zadevi C-12/15 potrdilo, da nakazilo z bančnega računa ni zadostna navezna okoliščina za vzpostavitev pristojnosti sodišč v kraju nakazila. Pristojnost slovenskih sodišč ni podana niti na podlagi t. i. atrakcije pristojnosti, saj so toženci med postopkom pojasnili, da je tožnica drugo toženko vključila v tožbo, ne da bi obstajala njena povezanost s predmetom spora in samo zato, da bi si zagotovila pristojnost slovenskega sodišča. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Z izpodbijanim delom sklepa je bilo odločeno le o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč, zato je tudi odločanje pritožbenega sodišča omejeno na to vprašanje. Ker se v tej fazi postopka (še) ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče do navedb o nesklepčnosti tožbe, nedokazanosti tožbenih navedb ter dopustnih pravnih temeljih za presojo tožbenega zahtevka ne opredeljuje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) ter utemeljeno odločilo, da je podana pristojnost sodišč Republike Slovenije za odločanje o tožbenem zahtevku zoper prvega toženca in tretjo toženko.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da med tožnico in tretjo toženko sklenjene pogodbe o upravljanju z depoziti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih Uredba določa za uporabo pravil o pristojnosti za potrošniške pogodbe. Pritožnika tako izrecno priznavata, da je tožnica pogodbe sklenila izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, v postopku pa tudi ni bilo sporno, da je tretja toženka svojo gospodarsko dejavnost opravljala oziroma usmerjala v Republiko Slovenijo, kjer so bile pogodbe sklenjene (člen 17(1)(c) Uredbe). Ker pritožnika ne izpodbijata (tudi sicer pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti nemških sodišč ničen, ker je bil sklenjen pred nastankom spora (člen 19(1)(1) Uredbe), ima tožnica na podlagi člena 18 Uredbe pravico vložiti tožbo zoper tretjo toženko v kraju svojega stalnega prebivališča.1

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da med potrošniške pogodbe v smislu člena 17 Uredbe ni mogoče uvrstiti pogodb, katerih predmet je naročilo izvajanja tveganih in špekulativnih finančnih storitev. Uredba namreč pogodb s takšno vsebino ne izključuje s področja svoje uporabe, prav tako jih ne izključuje s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb ali zanje določa posebna pravila o pristojnosti.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da Sodišču Evropske Unije ni potrebno v predhodno odločanje predložiti predlaganega vprašanja, ali gre v primeru načrtnih finančnih transakcij s špekulativnim namenom za potrošniško pogodbo.

9. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.2

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določba 17. člena Uredbe že bila predmet razlage, ki jasno odgovarja na izpostavljeno vprašanje pritožnic. Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe3 uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk (a) do (c) člena 17(1).4 Prav tako je pojasnilo, da se razen nekaterih pogodb o prevozu, ki so s členom 17(3) izrecno izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb, 1(c) odstavek 17. člena Uredbe nanaša na vse pogodbe, ne glede na njihov predmet, če jih je sklenil potrošnik s trgovcem in če spadajo v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti tega trgovca.5 Poleg tega Sodišče Evropske unije v zadevi Kolassa, C-375/13 z dne 28. 1. 2015 ni imelo pomislekov, da bi nakup certifikata, pri katerem je znesek vračila določen na podlagi indeksa, ki je sestavljen iz portfelja več ciljnih skladov, lahko predstavljal potrošniško pogodbo v smislu 17. člena Uredbe, takšna pogodba pa po tveganosti in špekutivnosti bistveno ne odstopa od med strankama sklenjenih pogodb.

11. Pritožbeno sodišče je nadalje prepričano, da je določba člena 17(1) Uredbe jasna in ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb. To izhaja tako iz zgoraj navedene razlage Sodišča Evropske unije, ki zgolj sledi jezikovnemu pomenu 17. člena Uredbe, kakor tudi iz sistematične umeščenosti navedene določbe v pravni red Evropske unije. Slednji varstvu potrošnikov pri sklepanju pogodb o finančnih storitvah namenja posebno pozornost. To se med drugim kaže v sprejemu in vsebini Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo, pa tudi v dejstvu, da Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov (t. i. MiFID II) na več mestih omenjata potrebo po zaščiti potrošnikov pri sklepanju pogodb, ki sodijo v področje njunega urejanja, to pa so tudi pogodbe, kakršne so bile sklenjene med strankama.

12. V zvezi s pristojnostjo za odločanje o zahtevku zoper prvega toženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednji pri sklenitvi pogodb med tožnico in tretjo toženko nastopal kot odvisni borznoposredniški zastopnik. Po 21. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) odvisni borznoposredniški zastopnik deluje v imenu in za račun investicijskega podjetja, ki ostane neomejeno in nepogojno odgovorno za vsa dejanja in opustitve zastopnika pri opravljanju dejanj v njegovem imenu (drugi odstavek 238. člena ZTFI). Upoštevajoč takšen položaj prvega toženca je med njim in sklenjenimi potrošniškimi pogodbami tako tesna povezava, da se tudi zanj uporablja člen 18(1) Uredbe. Takšno stališče ima oporo v razlagi Sodišča Evropske unije,6 hkrati pa sledi dvema od poglavitnih ciljev Uredbe: zmanjšanju možnosti sočasnih postopkov in nezdružljivih odločb ter varstvu potrošnikov kot šibkejših strank pogodbenega razmerja (točki 18 in 21 uvodnih izjav Uredbe). Prav tako je takšna razlaga skladna s ciljem predvidljivosti pravil o pristojnosti (točka 16 uvodnih izjav Uredbe). Prvi toženec, ki je v imenu tretje toženke deloval in sklepal pogodbe na območju Republike Slovenije, je tako lahko predvidel, da bo v zvezi s sklenjenimi pogodbami tožen pred slovenskimi sodišči, medtem ko je tožnica kot potrošnica utemeljeno računala s tem, da bo vsa sporna pravna razmerja v zvezi s sklenjenimi pogodbami urejala enotno in pred domačimi sodišči. 13. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pristojnost slovenskega sodišča podana tudi v primeru, da se zahtevek zoper prvega toženca presoja po pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. V tem primeru temelj za vzpostavitev pristojnosti slovenskih sodišč predstavlja člen 7(2) Uredbe, po katerem je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti lahko tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Po razlagi Sodišča Evropske unije se pojem »kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek« nanaša tako na kraj nastanka škode kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je škoda nastala.7 Ker je tožnica vse informacije v zvezi s pogodbami pridobila v Republiki Sloveniji, kjer so bile pogodbe nato tudi sklenjene, hkrati pa je sredstva na depozitni račun nakazala s svojega bančnega računa v Republiki Sloveniji, ni dvoma, da je kraj škodnega dogodka v smislu člena 7(2) Uredbe v Republiki Sloveniji. Podelitev pristojnosti slovenskim sodiščem je tudi v tem primeru skladna s ciljema predvidljivosti pravil o pristojnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, navedenima v uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnikov na zadevo Universal Music International Holding BV, C-12/15 z dne 16. 6. 2016, saj v tej zadevi, razen nastanka finančne izgube na bančnem računu tožeče stranke, ni bilo druge navezne okoliščine, ki bi zadevo povezovala s sodiščem v kraju tožnikovega sedeža. Bolj primerljivi z obravnavano sta tako zadevi Herald Kolassa, C-375/13 z dne 28. 1. 2015 in Helga Löber, C-304/17 z dne 12. 9. 2018. 14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pristojnost slovenskega sodišča podana že na podlagi določb o potrošniških pogodbah in deliktnih zahtevkih, so pritožbene navedbe, da poizkuša tožnica zlorabiti pravilo o pristojnosti iz člena 8(1)(1) Uredbe (t. i. koncentracija pristojnosti), nepomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

15. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 To velja tudi za zahtevke iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, saj v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije škoda, ki izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, predstavlja zahtevek v zvezi s pogodbo in ne delikt oziroma kvazi delikt (primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1093/2015 z dne 19. 1. 2016 in v njem citirane vire - opomba št. 3). 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-797/14 z dne 12. 3. 2015 in v njej citirane odločbe Sodišča Evropske Unije. 3 Oziroma identičen člen 15(1) njene predhodnice Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. 4 Primerjaj zadeve Česká spořitelna, a. s., C-419/11 z dne 14. 3. 2013 (točka 30), Rüdiger Hobohm, C-297/14 z dne 23. 12. 2015 (točka 24) in Kolassa, C-375/13 z dne 28. 1. 2015 (točka 23). 5 Primerjaj zadevo Renate Ilsinger, C-180/06 z dne 14. 5. 2009 (točka 50). 6 Primerjaj zadevo Maletic, C-478/12 z dne 14. 11. 2013. 7 Primerjaj sodbe Kolassa, C-375/13 z dne 28. 1. 2015 (točka 45), CDC Hydeogen Peroxide, C 352/13 z dne (točka 38), Universal Music International Holding, C-12/15 z dne 16. 6. 2016 (točka 28) in Helga Löber, C-304/17 z dne 12. 9. 2018 (točka 22).