Jedro

Če se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni treba izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 10974/2011 z dne 27. 2. 2011 na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega M. M. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje uporabe ponarejene bančne kartice po prvem odstavku 247. v zvezi s 54. členom ter drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 180/2011 z dne 28. 2. 2011 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2. Obdolženčevi zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi navajajo, da ni izkazan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter, da sodišče ni „niti z eno besedo pojasnilo, zakaj šteje ukrep pripora za sorazmernega“, kakor tudi ni pojasnilo, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z drugim, milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodišče ni utemeljilo pripornega razloga begosumnosti ter, da je sodišče dolžno obrazložiti le ustrezno odločitev, zato mu ni potrebno razlagati, zakaj se ni odločilo za enega od blažjih ukrepov.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Sodišče sme odrediti pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Da bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje uporabe ponarejene bančne kartice po prvem odstavku 247. v zvezi s 54. členom ter drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti ne izpodbijajo. Drugače kot sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa ocenjujejo okoliščine, ki so bile podlaga sodišču za odločitev o obstoju pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da priporni razlog begosumnosti ni izkazan ter da begosumnosti obdolženca ni mogoče utemeljevati zgolj z okoliščino, da je obdolženec državljan druge evropske države, s stalnim prebivališčem v tej državi, upoštevaje dejstvo, da sta Slovenija in Bolgarija članici Evropske skupnosti, ki ima ustrezne instrumente (Evropski nalog za prijetje in predajo obdolžencev), ki omogočajo sodelovanje pravosodnih organov držav članic.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 79538/2010-80/2010 z dne 18. 11. 2010 presodilo, da izročanje storilcev kaznivih dejanj med državami članicami Evropske unije ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki med drugim ureja tudi evropski nalog za prijetje in predajo, katerega cilj je pospešitev in poenostavitev izročanja (ekstradicije) oseb med državami članicami Evropske unije. Zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih.

9. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je obdolženec osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana petletna zaporna kazen, da je tujec – državljan Bolgarije, ki ima v tej državi stalno in začasno prebivališče, zaposlitev ter partnerico in da ga na našo državo, razen izvrševanja kaznivih dejanj, nič ne veže, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti pobegnil iz države in se izognil kazenskemu postopku.

10. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da „sodišče niti z eno besedo ni pojasnilo, zakaj šteje ukrep pripora za sorazmernega“ in zakaj ni mogoče pripora nadomestiti z drugim, milejšim ukrepom, s čimer obsojenčevi zagovorniki nakazujejo na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sklepu preiskovalne sodnice oziroma kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v sklepu zunajobravnavnega senata. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta v razlogih sklepov navedla, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, zunajobravnavni senat pa je v izpodbijanem sklepu tudi izrecno navedel, da je pripor sorazmeren ukrep poseganja v obdolženčevo prostost. S takšno utemeljitvijo je sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora za uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper obdolženca oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim, milejšim ukrepom, je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da obdolženca na Republiko Slovenijo, razen tega, da je prišel k nam izvrševat kazniva dejanja, prav nič ne veže. V primeru, ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z obdolženčevo pravico do osebne svobode, ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora, zato tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero nakazujejo obdolženčevi zagovorniki v sklepu dežurne preiskovalne sodnice, ni podana.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, zato je neutemeljeno zahtevo zagovornikov obdolženega M. M. za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.