Jedro

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) ugotovila, da je dolžnik (tožnik v tem upravnem sporu) dolžan na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga policije št. 600000002022-1 z dne 17. 4. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 6. 2019, plačati globo v znesku 65,00 EUR ter stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR (1. točka izreka). Zoper dolžnika je FURS dovolila davčno izvršbo, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima ta pri banki A. Banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri tem pa upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka). Banka je dolžna dolžnikova zarubljena denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti prenesti oziroma izvrševati prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun FURS, naveden v izreku odločbe (3. točka izreka). S sklepom je bilo banki prepovedano izplačilo zarubljenih denarnih sredstev, dolžniku pa je bilo do poplačila celotnega dolga prepovedano s temi sredstvi razpolagati (4. točka izreka). Stroški davčne izvršbe so bili naloženi v plačilo dolžniku (5. točka izreka), navedeno pa je tudi bilo, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je policija kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom ZDavP-2 pri davčnem organu vložila predlog za izterjavo denarne terjatve, ki je navedena v izreku izvršilnega naslova. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bila z izpodbijanim sklepom zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) je v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi prvostopenjski sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da mora dolžnik plačati sodno takso v zneskih po 25,00 EUR in 40,00 EUR skupaj s stroški izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, ugotovilo pa je tudi, da obveznost plačila sodne takse temelji na sklepu Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-60/2018-01 z dne 27. 2. 2019 ter sklepu Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 54/2019 z dne 17. 4. 2019, ki sta oba postala izvršljiva dne 13. 6. 2019 (1. točka izreka). Pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski sklep, je ministrstvo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka) in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je ministrstvo ugotovilo, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, ki so določene v 151. členu ZDavP-2, da pa je pri navedbi podatkov o terjanih obveznostih v skupni višini 65,00 EUR ter pri navedbi izvršilnih naslovov prišlo do določenih pomanjkljivosti. V izpodbijanem sklepu je namreč zmotno navedeno, da predstavlja izvršilni naslov plačilni nalog policije št. 600000002022-1 z dne 17. 4. 2019, ki naj bi postal izvršljiv dne 13. 6. 2019. Po ugotovitvi ministrstva je iz spisa zadeve razvidno, da predstavlja podlago za obveznost plačila sodne takse (v izpodbijanem sklepu zmotno navedeno "globe") v višini 25,00 EUR sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-60/2018-01 z dne 27. 2. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 6. 2019, podlago za obveznost plačila sodne takse v višini 40,00 EUR pa predstavlja sklep Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 54/2019 z dne 17. 4. 2019, ki je prav tako postal izvršljiv dne 13. 6. 2019. Glede na navedeno je ministrstvo v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) iz razloga ekonomičnosti 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ustrezno spremenilo.

4.Pritožbene navedbe so po mnenju ministrstva neutemeljene. V zvezi z navedbo pritožnika, da bi ga moral davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi zaslišati, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Postopek davčne izvršbe se je začel na predlog predlagatelja izvršbe, ob upoštevanju podatkov, ki jih je ta navedel v predlogu za izvršbo ter na podlagi izvršilnega naslova. Za začetek izvršbe je bistven le obstoj izvršljivega izvršilnega naslova ter ugotovitev, da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. Pritožnik po ugotovitvi ministrstva tudi ne navaja, da bi terjano obveznost do dneva izdaje izpodbijanega sklepa poravnal, zato je neutemeljen njegov očitek, da organ na prvi stopnji pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh za odločitev relevantnih dejstev, zaslišanje pritožnika pa po oceni pritožbenega organa tudi ne bi vplivalo na odločitev.

5.Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene njegove pravice iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), saj ni bil izveden pošten postopek, pridobljena pa tudi ni bila sodba v poštenem sodnem postopku, v katerem bi se ugotovilo, da je dolžnik. Kršen je bil tudi 9. člen ZUP, saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist. Toženka pred izdajo odločbe tudi ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločbo, kot to zahtevata 146. in 138. člen ZUP. Tožnik nadalje očita še, da ni bil deležen javnega sojenja ter da mu ni bila dana možnost priprave in obrambe skladno s 29. členom Ustave Republike Slovenije, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, kar pa FURS ni. Davčni organ mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve skladno s 5. členom ZDavP-2 pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba nista možna brez sodbe sodišča, pri tem pa se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na določila Ustave Republike Slovenije (14., 23., 24., 25. in 33. člen), 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 (5., 6., 155., 159. in 160. člen) ter ZUP (7., 8. in 9. člen). Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in davčno izvršbo ustavi.

6.V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih aktov ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave, ki ji je prisostvovala toženka, tožnik pa se glavne obravneve, kljub temu, da je bil nanjo pravilno vabljen, ni udeležil. Na dan glavne obravnave je v vložišču sodišča pooblastilo za zastopanje tožnika v tej zadevi vložil B. B., ki je v zadevi opr. št. II U 21/2021 pojasnil, da pravniškega državnega izpita nima opravljenega, zaradi česar ta tožnika v postopku pred upravnim sodiščem ne more zastopati. Po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uporablja tudi v upravnem sporu, lahko namreč stranko pred upravnim sodiščem zastopa le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Glavna obravnava se je tako na predlog toženke opravila v odsotnosti tožnika.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Predmet sodne presoje je sklep FURS št. DT 4933-72133/2019-3 z dne 24. 5. 2021, kot je bil ta spremenjen z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-23-89/2021-2 z dne 29. 11. 2021, s katerim je bila zoper tožnika zaradi neplačanega zneska obveznosti uvedena davčna izvršba na denarna sredstva pri banki.

10.V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-23-89/2021-2 z dne 29. 11. 2021 ter v vse ostale listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

11.Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

12.Iz upravnega spisa nedvoumno izhaja, da predstavlja v obravnavani zadevi izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-60/2018-01 z dne 27. 2. 2019 (za obveznost plačila sodne takse v višini 25,00 EUR) ter sklep Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 54/2019 z dne 17. 4. 2019 (za obveznost plačila sodne takse v višini 40,00 EUR). Kot to pravilno ugotavlja pritožbeni organ, je davčni organ na prvi stopnji v izreku izpodbijanega sklepa napačno navedel vrsto obveznosti, ki se prisilno izterjuje (namesto sodne takse je organ napačno navedel, da obveznost predstavlja globa), napačno pa je navedel tudi izvršilni naslov (namesto sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-60/2018-01 z dne 27. 2. 2019 ter sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 54/2019 z dne 17. 4. 2019 je napačno navedel plačilni nalog policije št. 600000002022-1 z dne 17. 4. 2019). Napako v navedbi izvršilnega naslova ter v navedbi vrste dolgovane obveznosti pa je v pritožbenem postopku na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP odpravilo že ministrstvo, ki je v delu 1. točke izreka izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

13.V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov), ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

14.Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj sta obstajala veljavna pravna naslova, ki sta izvršljiva (to je sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-60/2018-01 z dne 27. 2. 2019 in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 54/2019 z dne 17. 4. 2019, ki sta postala izvršljiva dne 13. 6. 2019), tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti tudi ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Da bi obstajal kateri od razlogov za ustavitev izvršbe (155. člen ZDavP-2), iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep tudi vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik je bil prav tako pravilno poučen, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep samega izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati.

15.Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Niti ZDavP-2 niti določbe ZUP v tem primeru davčnemu organu ne dajejo pristojnosti ali mu nalagajo obveznosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Za izpodbijanje potrdila o izvršljivosti so predvideni drugi postopki.

15.V postopku davčne izvršbe tudi ni mogoče, kot že obrazloženo, uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.

16.Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in se je zoper njega tudi pravočasno pritožil. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Sodišče ob tem še pripominja, da po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice, kot izhaja to iz zadeve Ferrazzini proti Italiji, zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP, kar pomeni, da v teh zadevah izvedba javne obravnave ni obvezna. Tožnik pa se v postopku pred sodiščem glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen in na kateri je imel možnost javno in ustno predstaviti svoja stališča, tudi ni udeležil. Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, po zakonu niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, po izrecni določbi zakona pa stranke tudi ni mogoče prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17.Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (navaja zgolj besedilo posameznih določb), zato se sodišče do vprašanja utemeljenosti teh ugovorov ne more opredeliti.

18.V skladu z obrazloženim je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.