Jedro

Za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 se po četrtem odstavku 99. člena šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Nobenega dvoma ni, da je v 191. členu KZ-1 inkriminirano tudi nasilje v zunajzakonski skupnosti in nadaljnje nasilje, povezano z razpadlo zunajzakonsko skupnostjo, saj gre za zgolj za eno od oblik družinske skupnosti,1 katere člani so v povsem enaki meri varovani pred nasliljem oziroma zlorabami s strani drugih članov te skupnosti. Glede na to, da Vrhovno sodišče, kot je razvidno iz citiranih sodb, zunajzakonsko skupnost razume kot obliko družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je v dani zadevi kvečjemu odveč pravna opredelitev še v zvezi z drugim odstavkom istega člena, vendar navedenega pritožba ne izpodbija in gre za kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki glede na enaka kaznovalna okvira tako po prvem kot po drugem odstavku 191. člena KZ-1 ni v škodo obtoženca.

Precedenčno sodišče je že poudarilo, da gre pri življenjski skupnosti zunajzakonskih partnerjev za pravni standard, ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Pomembno je ovrednotiti kriterije, kot so (primeroma, a ne izključno) obstoj volje za skupnost, čustvena navezanost, obstoj ekonomske skupnosti in skupnega življenja ter trajanje skupnega bivanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena ter v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta in petih mesecev zapora ter po 70.a členu KZ-1 varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razen krivdno povzročenih stroškov.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Displasirane so pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu 1. točke 372. člena ZKP, češ da dejanje po 191. členu KZ-1, ki ga storilec izvrši v zunajzakonski skupnosti, ni kaznivo dejanje. V prvem odstavku 191. člena KZ-1 je inkriminirano nasilje v družinski skupnosti, v drugem odstavku istega člena pa nasilje v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti. V tretjem odstavku je inkriminirano nasilje zoper osebo po razpadu bodisi družinske bodisi druge trajnejše skupnosti, je pa dejanje s to skupnostjo povezano. Iz krivdoreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je obtoženec kaznivo dejanje izvrševal zoper oškodovanko, s katero sta od meseca avgusta 2017 do avgusta 2018 živela v zunajzakonski skupnosti, z izvršitvenimi ravnanji pa je nadaljeval še po avgustu 2018 (vse do 28. 8. 2019), tj. po razpadu zunajzakonske skupnosti avgusta 2018. 5. Za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 se po četrtem odstavku 99. člena šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Nobenega dvoma ni, da je v 191. členu KZ-1 inkriminirano tudi nasilje v zunajzakonski skupnosti in nadaljnje nasilje, povezano z razpadlo zunajzakonsko skupnostjo, saj gre za zgolj za eno od oblik družinske skupnosti,1 katere člani so v povsem enaki meri varovani pred nasliljem oziroma zlorabami s strani drugih članov te skupnosti. Glede na to, da Vrhovno sodišče, kot je razvidno iz citiranih sodb, zunajzakonsko skupnost razume kot obliko družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je v dani zadevi kvečjemu odveč pravna opredelitev še v zvezi z drugim odstavkom istega člena, vendar navedenega pritožba ne izpodbija in gre za kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki glede na enaka kaznovalna okvira tako po prvem kot po drugem odstavku 191. člena KZ-1 ni v škodo obtoženca, zato višje sodišče v pravno opredelitev ni posegalo. Gotovo pa ni nikakršne podlage za pritrditev pritožbenim izvajanjem, da bi prvo sodišče moralo izreči oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena "KZ-1" (prav: ZKP).

6. Sodišče prve stopnje je v točki 11 izpodbijane sodbe navedlo strnjene in zadostne razloge v utemeljitev zaključka dejanske narave, da sta obtoženec in oškodovanka med avgustom 2017 in avgustom 2018 živela v zunajzakonski skupnosti, ne glede na to, da je uporabilo izraz "zveza". Kakšna je bila vsebina razmerja med obema vpletenima protagonistoma, izhaja tudi iz številnih drugih delov obrazložitve sodbe, zato pritožbeno očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Precedenčno sodišče2 je že poudarilo, da gre pri življenjski skupnosti zunajzakonskih partnerjev za pravni standard, ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Pomembno je ovrednotiti kriterije, kot so (primeroma, a ne izključno) obstoj volje za skupnost, čustvena navezanost, obstoj ekonomske skupnosti in skupnega življenja ter trajanje skupnega bivanja.

7. Sam obtoženec je na glavni obravnavi povedal, da sta bila z oškodovanko "skupaj dve leti", kot pa sta nehala z "njunim razmerjem", sta stike vseeno ohranila. Njun odnos je bil sicer "malo čuden", je pa živel pri oškodovanki v stanovanju v istem bloku, kjer ima stanovanje tudi njegova mama. Že v preiskavi je povedal, da sta z oškodovanko imela spolne odnose. Oškodovanka je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 22. 10. 2018 naznanila, da sta bila z obtožencem v razmerju izvenzakonske skupnosti do konca avgusta 2018, tj. ko je odnos prekinila zaradi nesoglasij med njima ter fizičnega in psihičnega znašanja obtoženca nad njo. Povedala je, da je po avgustu 2018 živel pri njej kot prijatelj, saj sta se tako dogovorila. Že na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 1. 6. 2018 pa je povedala, da sta (bila) z obtožencem partnerja od avgusta 2017, v tem času je ves čas živel pri njej v stanovanju, kamor ga je vzela po vrnitvi iz zavoda ... Imela sta spolne odnose, oškodovanka pa je obtožencu tudi kuhala. V preiskavi je vsebino njunega razmerja še natančneje opisala. Potrdila je, da sta do razpada zveze v avgustu 2018 z obtožencem živela kot zunajzakonska partnerja. Na začetku je bila njuna zveza dobra. Obtožencu, ki je dvakrat plačal elektriko za stanovanje, je kuhala. Prepričan je bil, da je to stanovanje njegovo. S spolnimi odnosi se je strinjala, dokler spolnosti ni hotel prepogosto. Obtoženčeva mama B. B. ji je govorila, naj ga pusti, ker nista za skupaj. Slednja, torej B. B., je prav tako potrdila, da sta oškodovanka in obtoženec po njegovi vrnitvi iz ... začela živeti skupaj. Bila je presenečena, ko sta začela z zvezo in se je obtoženec preselil k C. C. Oškodovanka ga je stregla kot kralja in to mu je bilo všeč. Naposled pa se je njuna zveza začela krhati. Na podlagi ugotovljenih dejstev tudi pritožbeno sodišče sprejema sklep, da je med obtožencem in oškodovanko v kritičnem času (tj. daljšem časovnem obdobju enega leta med avgustom 2017 in avgustom 2018) obstajala življenjska skupnost, ki jo je zaznamovalo ne le skupno prebivanje v istem stanovanju, ampak tudi spolna ter gospodinjska (kuhanje) in navsezadnje ekonomska komponenta (čeprav naj bi bil obtoženec plačal le dva računa za elektriko). Oškodovanka je izpovedala, da sta imela na začetku "dobro" razmerje, kar predpostavlja tudi obstoj vsaj določene stopnje čustvene povezave med vključenima akterjema. Posledično pa ne more biti pomislekov v obstoj dalj časa trajajoče skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ter v obstoj zunajzakonske skupnosti, kot jo opredeljuje četrti odstavek 99. člena KZ-1. Sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje zagovornik, v ničemer ne nasprotuje obrazloženim ugotovitvam tako prvostopenjskega kot višjega sodišča. 8. Pritožbeno sodišče sprejema in pritrjuje tudi razlogovanju sodišča prve stopnje (točka 79 izpodbijane sodbe), ki je obtožencu izreklo efektivno zaporno kazen v trajanju enega leta in petih mesecev. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je utemeljeno vrednotilo vse izpostavljene okoliščine, česar pritožbeno nestrinjanje, češ da je sankcija "bistveno prestroga", ne more izpodbiti. Pri kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1 ne gre za dejanje, ki se preganja na predlog oškodovanca, zato okoliščina, da je oškodovanka med postopkom resda večkrat (brez procesnega učinka) deklarirala, da "umika predlog za pregon", ob istočasnem ovrednotenju vseh obteževalnih okoliščin ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ki bi vodila v omilitev kazni na pritožbeni stopnji. Obtoženec je bil spoznan za krivega izvršitve kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v krivdoreku sodbe (posameznih izvršitvenih aktov pritožba niti ne izpodbija) in ki nespregledano razkrije, kakšna je teža kaznivega dejanja, ki je našla svoje tehtno mesto pri izbiri in odmeri kazni. Teh zaključkov s pritožbenim sklicevanjem na "čuden odnos" ter oškodovankine navedbe, da ni bilo "tako hudo" in da je delno tudi "sama kriva", ni moč omajati. Navsezadnje je bil obtoženec s sodbama Okrajnega sodišča v Žalcu v zadevah I K 4112/2020 in I K 65256/2020, pravnomočnima v letih 2020 in 2021, obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja na škodo iste oškodovanke (in lastne matere), ki jih je izvrševal še po časovnem obdobju, ki je predmet tukaj izpodbijane sodbe, obsojen pa je bil tudi za kaznivo dejanje poškdovanja tuje stvari. Storilčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju je nedvomno eden od kriterijev (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ki vplivajo na odločitev o kazenski sankciji, v konkretni situaciji v obteževalni smeri.

9. Sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine ni štelo le izoliranega dejstva, da se je predmetno kaznivo dejanje izvrševalo v zasebnosti stanovanja oškodovanke, saj je dodalo, da gre za stanovanje, kamor je slednja obtoženca sprejela po vrnitvi iz zavoda ..., ko ni mogel iti nikamor drugam, kar pa njegova ravnanja pokaže v še zavržnejši luči, saj je oškodovankina dobrota naletela na nedopustne izraze nasilja. Istočasno seveda ni res, da je kaznivo dejanje nasilja v družini že pojmovno možno izvršiti le "med štirimi stenami". Če je oškodovanka obtoženca tudi po prenehanju njune (nasilne) zunajzakonski skupnosti še vedno tolerirala v stanovanju (pri čemer je z nasiljem nadaljeval) in je šlo pri tem za njeno (naivno) "svobodno odločitev", ne pomeni, da si obtoženčevo ravnanje zaradi tega zasluži milejši kazenskopravni odziv. Prav tako ne drži, da naj bi šlo pri obtoženčevem ravnanju za posamične ekscese ter ne za kontinuirano in praktično vsakodnevno izvajanje nasilja. Posamezni "ekscesi" so se, kot izhaja iz krivdoreka izpodbijane sodbe, zgodili dne 11. 5. 2018, 31. 5. 2018 in 21. 10. 2018, medtem ko je iz opisov po prvi in zadnjih dveh alinejah razvidno in substancirano večkratno in pogosto izvrševanje naslija vse od avgusta 2017 do 28. 8. 2019. Zato je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upravičeno upoštevalo, da je nasilje nad oškodovanko trajalo célo leto dni (v času zunajzakonske skupnosti) in nato še eno leto po tem. Dejstvo, da je obravnavano kaznivo dejanje obtoženec izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, je kot olajševalno okoliščino (glede na vse navedeno) v povsem zadostni meri ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Tako niti pritožbene navedbe ne morejo uspešno utemeljiti teze, da naj bi bila v konkretnem primeru na mestu milejša efektivna kazen ali celo kazenska sankcija opozorilne narave.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere se mora pritožbeno sodišče odzvati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato je bila pritožba na podlagi 391. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Ker je obtoženec upravičen do brezplačne pravne pomoči, pa ga je pritožbeno sodišče, ne glede na neuspeh zagovornika s pritožbo in enako kakor že sodišče prve stopnje, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Sodbi VS RS I Ips 3050/2011-430 z dne 14. 2. 2013 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 40643/2010-183 z dne 10. 1. 2013 (točka 5). 2 Prav tam.