Jedro

Dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, predpostavlja, da ne more izvajati nalog, ki bi jih v tem času sicer moral, oziroma da te naloge niso opravljene iz objektivnega razloga.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 616,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem (ugodilnem) delu sodbe zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku priznalo pravice v skladu s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi: priznalo mu je delovno razmerje od 17. 3. 2024 do 31. 8. 2024 in toženki naložilo, da mu za navedeno obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter izplača mesečne bruto plače v višini 1.795,33 EUR, zmanjšane za prejeto nadomestilo plače za čas bolniškega staleža od 17. 3. 2024 do 15. 4. 2024, s pripadajočimi obrestmi (I. do III. točka izreka). Toženka mu mora povrniti tudi odmerjene stroške postopka in je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (V. in VI. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj bi sodišče moralo presojati vsako očitano kršitev samostojno. Napačno in pavšalno je ocenilo, da so bili roki, ki so bili dogovorjeni na sestankih, prekratki. Ne drži, da A. A. ni znal izpovedati nič konkretnega. Izpovedi prič v zvezi s trajanjem postopkov javnih naročil so se navezovale na celoten postopek (od začetka do sklenitve pogodbe z dobaviteljem) in ne le na del postopka, ki je predmet očitkov. Nepravilen je zaključek, da je več tožnikovih sodelavcev prenehalo z delom pri toženki (tudi v oddelku B.) zaradi slabega stanja, ker niso mogli dobro opravljati svojih nalog. Napačna je ugotovitev, da tožniku ni mogoče očitati izpolnjevanja naloge poročanja, ker naj bi bil to sistemski problem programa SharePoint in vseh strokovnih sodelavcev. Pritožba vztraja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Vrhovno sodišče RS je s sklepom Dsp 5/2025 z dne 18. 12. 2025 razveljavilo odločitev Pdp 250/2025 z dne 9. 7. 2025, s katero je pritožbeno sodišče izpodbijani (ugodilni) del sodbe I Pd 188/2024 z dne 25. 3. 2025 razveljavilo in vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Revizijsko sodišče je v napotilu obrazložilo, da bi ugotovljeno pomanjkljivost dokazne ocene lahko odpravilo sodišče druge stopnje sámo, tako da bi po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi oblikovalo pravilno in celovito dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opravilo glavno obravnavo, na kateri je prebralo zapisnike o zaslišanjih strank in prič ter vpogledalo v vsa listinska dokazila, ter na tej podlagi ponovno odločilo o pritožbi.

6.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu strokovni sodelavec ... . Toženka mu je najprej podala pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), dne 16. 2. 2024 pa mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, izpodbijana odpoved pa je nezakonita. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom soglaša.

7.Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednje pravilne ugotovitve o delovnem procesu: delo na področju B., v kateri je delal tožnik, je odrejal vodja B. A. A.; delo je odrejal predvsem na sestankih, ki so potekali vsakih 14 dni; kar so se na sestankih dogovorili, je A. A. vnesel v zapisnike, ki so služili kot podlaga za nadaljnje delo; zapisniki so bili bistveni za opravljanje dela, saj je bilo v njih navedeno, kateri javni razpisi so v delu oziroma kateri so prioriteta v tistem časovnem obdobju, ter kakšni so roki za izvedbo določenih nalog; zapisnik sestanka z dne 4. 12. 2023 vsebuje tožnikove delovne naloge v okviru določenih projektov in roke, do katerih naj bi opravil dogovorjene naloge - med navedenimi projekti so tudi tisti, ki so predmet odpovednih očitkov (mizarska dela, gašenje vozlišča, stoli, požarni sistemi, panelne stene); tožnik bi moral naloge iz dodeljenih projektov opraviti v obdobju od 4. 12. 2023 do 15. 12. 2023 oziroma do 22. 12. 2023.

8.Zaključek o neutemeljenem odpovednem razlogu glede očitkov, katerih predmet je priprava razpisne dokumentacije v zvezi z javnimi naročili, je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na ugotovitev, da delovnih nalog tožnik v zadanem času ni mogel opraviti, ker so bili dogovorjeni roki prekratki glede na prioritete in obseg dela v oddelku B. Toženka prvostopenjsko presojo o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga izpodbija z uveljavljanjem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je že revizijsko sodišče obrazložilo, da so razlogi odločitve sodišča prve stopnje dovolj jasni in jih je mogoče preizkusiti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni opravilo samostojne presoje vsake posamične kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja tudi tovrstno presojo.

9.Tožnik zgolj posplošeno trdi, da je odpoved nezakonita, ker naj bi bil pravi razlog za njeno podajo bolniški stalež. Pri tem niti ni jasno, kateri stalež ima v mislih - tisti, ki ga je nastopil 15. 12. 2023 ali 5. 1. 2024, oba ali kateri drug stalež. Toženka je očitek zanikala, ta pa nima opore niti v izvedenih dokazih. Neuspešen je tudi očitek, da je razlog za odpoved maščevanje A. A., ki naj bi po zatrjevanju tožnika izviralo iz več okoliščin: zoperstavil se je pritiskom A. A. oziroma opozarjal na nepravilnosti; ni želel pristati na prekinitev delovnega razmerja, ki mu jo je predlagal A. A.; ni se predčasno vrnil z letnega dopusta, planiranega do 5. 1. 2024. Toženka je zanikala maščevalne in osebne razloge za podajo odpovedi. A. A. je potrdil njeno navedbo, da je tožnik v določenem trenutku sam izrazil željo po prenehanju delovnega razmerja in da je zgolj v tem kontekstu med njima potekal razgovor o možnosti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Čeprav je tožnik zanikal, da bi izrazil takšno željo, pa njegova izpoved, da naj bi mu A. A. v preteklosti večkrat rekel, naj prinese odpoved, ne more utemeljiti očitka o maščevanju kot razlogu za podajo odpovedi. Kdaj naj bi mu A. A. to rekel, tožnik niti ni konkretno opredelil. Kot nedovoljen tovrstni pritisk je tožnik izpostavil tudi dogajanje, ki je vodilo v podajo pisnega opozorila pred odpovedjo, a pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zakonitost te sankcije. Iz izvedenih dokazov nadalje ne izhaja, da bi predčasna (ne)vrnitev tožnika z dopusta kakorkoli vplivala na toženkino odločitev za podajo odpovedi. Tudi sicer je odpoved obrazložena z okoliščinami, ki se nanašajo izključno na opravljanje dela tožnika.

10.Čeprav se A. A. v okviru zaslišanja sprva ni spomnil, kdaj in kako je tožniku odredil naloge, ki so predmet odpovednih očitkov, pritožba pravilno poudarja, da je treba upoštevati predočenje zapisnika sestanka z dne 4. 12. 2023, ob vpogledu v katerega je A. A. potrdil, da ta vključuje naloge, katerih neizvedba je očitana tožniku, in v zvezi s temi nalogami dogovorjene roke (katerih se A. A. v poprejšnjem zaslišanju ni spomnil).

11.V odpovedi je tožniku očitano, da nalog, ki se nanašajo na pripravo razpisne dokumentacije, ni opravil do določenih rokov. Kot okoliščino, pomembno za presojo tega očitka, je tožnik utemeljeno izpostavil odsotnost z dela zaradi bolniškega staleža v času od 15. 12. 2023 do 20. 12. 2023. Toženka zmotno navaja, da to dejstvo ni pomembno, ker naj bi bile predmet odpovedi dlje časa trajajoče naloge, ki so se usklajevale sproti. Obenem je namreč zakonitost odpovedi zatrjevala z dejstvom, da so bile naloge in roki, ki so predmet odpovedi, usklajeni na sestanku dne 4. 12. 2023 (in kot dokazilo predložila zapisnik tega sestanka), zato je treba to okoliščino upoštevati kot ključno glede časa določitve zadolžitev. Kot izhaja iz odpovedi (in citiranega zapisnika), bi tožnik prve tri naloge (mizarska dela, gašenje vozlišča, stoli) moral opraviti do 15. 12. 2023. Očitek, da nalog do tega roka ni opravil, ne more biti utemeljen že zato, ker zadnji dan roka sploh ni bil prisoten na delu zaradi koriščenja bolniškega staleža. Preostali dve nalogi (požarni sistemi, panelne stene) bi moral opraviti do 22. 12. 2023, a tudi v tem primeru tožnikovo krivdno ravnanje izključuje dejstvo, da se je neposredno pred iztekom roka nahajal v večdnevnem bolniškem staležu (od 15. do 20. 12. 2023). Dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, namreč predpostavlja, da ne more izvajati nalog, ki bi jih v tem času sicer moral, oziroma da te naloge niso opravljene iz objektivnega razloga.

12.Utemeljenosti očitkov je tožnik nadalje oporekal s sklicevanjem na prevelik obseg dela, ter pojasnil, da je npr. v letu 2023 obravnaval več kot 50 postopkov javnega naročanja, hkrati pa je glede na zadolžitve po pogodbi o zaposlitvi skrbel tudi za sklepanje aneksov, izdajanje evidenčnih naročil, pripravo poročil, analiz, drugih dokumentov … Toženka vztraja, da je bilo treba izvesti naloge, ki so bile individualno dogovorjene s posameznim delavcem oziroma usklajene na skupnih sestankih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da e-sporočilo A. A. z dne 14. 12. 2023 pritrjuje navedbi tožnika, da v njegov obseg nalog v spornem obdobju niso spadale le tiste, ki so bile izrecno ter z opredeljenim rokom določene v zapisniku sestanka z dne 4. 12. 2023 in so predmet odpovedi (po toženkini navedbi t. i. prioritetne naloge). S citiranim e-sporočilom je namreč A. A. tožnika pozval, naj pripravi še vse ostale odprte delovne naloge, povezane z nabavo, ki jo obravnava (skrbništvo letnih pogodb ...). To potrjuje tožnikovo trditev, da je imel v spornem obdobju tudi druge zadolžitve1 oziroma da je prevelik obseg dela vplival na to, da vseh zadanih nalog ni mogel realizirati. To, da je bil v B. službi dejansko prevelik obseg dela, potrjujeta izpovedi prič. H. H. (strokovna sodelavka za ... v B. službi) je pojasnila, da so zaposleni v tej službi velikokrat opozorili A. A., da je preveč dela, da so preobremenjeni, vendar nadrejeni ni storil ničesar, izboljšanja ni bilo. Težke razmere v B. službi je potrdila tudi I. I.

13.Pritožba z zatrjevanjem kršitve 8. člena ZPP izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je več tožnikovih sodelavcev prenehalo z delom pri toženki, tudi v oddelku B., zaradi slabega stanja, ker niso mogli dobro opravljati svojih nalog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je H. H. res izpovedala, da je zapustila toženko zaradi nevzdržnih razmer v oddelku B., medtem ko je I. I. pojasnila, da je bilo nekaj upokojitev ter nekaj odpovedi, pri čemer ji razlog odhoda posameznih delavcev ni bil znan. Razlog njihovega odhoda pa po presoji pritožbenega sodišča niti ni odločilnega pomena za ta spor, kar velja tudi za statistiko gibanja zaposlenih. Glede slednje pritožba očita, da jo je sodišče prve stopnje prezrlo, vendar z očitkom ne more uspeti, ker gre za dokazni predlog tožnika, ki ga je toženka zgolj "realizirala" tako, da je po pozivu sodišča predložila zahtevano listino (drugače pa je tudi toženka sama večkrat zatrdila, da ta statistika ni pomembna za presojo očitkov).

14.Neodvisno od podatkov toženkine kadrovske evidence (v letu 2023 naj bi bilo 8 prihodov in 8 odhodov zaposlenih) drugi dokazi potrjujejo s strani tožnika zatrjevano kadrovsko podhranjenost B. službe. A. A. je izpovedal, da je bilo področje B. na splošno kadrovsko podhranjeno zaradi velikega obsega dela (predvsem z vidika sledenja Zakonu o javnih naročilih). Kot je pojasnil, je bila v času njegovega zaslišanja B. služba še vedno kadrovsko podhranjena. Podobno so izpovedale druge priče. H. H. je potrdila, da je bilo v tej službi premalo zaposlenih. I. I. je izpovedala, da je bilo premalo kadra glede na obseg dela ter da je bil največji manjko prav na področju javnega naročanja. J. J. (vodja sektorja K.) je na vprašanje, ali je bila na oddelku B. kadrovska podhranjenost, pritrdil, da bi bila za obseg del, ki je obstajal, lahko v določenih trenutkih kakšna oseba več. Nenazadnje je tudi toženkin zakoniti zastopnik izpovedal, da se je pri njem zglasila polovica zaposlenih iz B. službe in da je bilo ugotovljeno, da so v tej službi potrebne spremembe (se pa morajo vsi truditi za izboljšanje procesov). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje tožniku, da je bila tudi ugotovljena kadrovska podhranjenost v korelaciji z nemožnostjo izvršitve vseh zadanih nalog.

15.Glede prvostopenjske obrazložitve, da so bili roki prekratki z vidika upoštevanja povprečno veliko daljšega trajanja javnih razpisov, pritožba pravilno navaja, da se izpovedi prič o trajanju postopkov javnih naročil niso navezovale zgolj na del postopka, ki je predmet odpovednih očitkov, tj. na fazo priprave razpisne dokumentacije (npr. izpoved H. H. je razumeti, da se nanaša na celoten postopek javnega naročila od začetka do sklenitve pogodbe z izbranim dobaviteljem oziroma izvajalcem). Ker so tudi sicer predmet presoje konkretno očitana javna naročila, vprašanje povprečnega trajanja drugih javnih razpisov po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena za spor.

16.Celokup zgoraj ugotovljenih okoliščin, ki so bile prisotne v spornem obdobju (bolniški stalež tožnika, prevelik obseg dela, kadrovska podhranjenost) v povezavi z upoštevanjem tudi dodatnih okoliščin, ki so specifične za vsako posamezno očitano kršitev (in bodo pojasnjene v nadaljevanju), izključuje očitano krivdno ravnanje tožnika. Iz navedb toženke in izpovedi A. A. izhaja, da tožnik ni nikoli predočil, da nalog v danih rokih ne more opraviti, vendar navedeno, tudi če bi bilo res (tožnik se namreč s tem ne strinja) ne pomeni, da v sodnem sporu ne more dokazati neutemeljenosti odpovednih očitkov.

1.Prvi očitek se nanaša na to, da tožnik do 15. 12. 2023 ni pripravil razpisne dokumentacije (ustrezno povpraševanje pri potencialnih dobaviteljih) v zvezi z naročilom mizarskih del na lokaciji L. in ostalih lokacijah toženke, za katere je področje K. pripravilo popise del in z njimi seznanilo delavca. Tožnik je trdil in izpovedal, da je za del lokacij do 24. 10. 2023 že izvedel postopek povpraševanja (objavljena je bila odločitev o oddaji povpraševanja) in je bila posledično že sklenjena pogodba z izbranim izvajalcem. Glede popisov mizarskih del za lokacije, ki jih navaja J. J. v e-mailu z dne 16. 2. 2024 (B8) in s katerim je toženka dokazovala odpovedni očitek, pa je tožnik trdil, da jih ni prejel. Toženka v trditvah ni pojasnila, kdaj naj bi tožnik te popise prejel, o tem tudi ni predložila listinskega dokazila, niti ni mogoče o tem dejstvu sklepati iz izpovedi A. A. (ali drugih izvedenih dokazov). Tožniku torej ni mogoče utemeljeno očitati, da do 15. 12. 2023 ni izvedel obravnavane zadolžitve.

2.Bistvo naslednjega očitka je, da tožnik do 15. 12. 2023 ni pripravil razpisne dokumentacije v zvezi z javnim naročilom M. Potrdil je toženkino trditev, da je 5. 12. 2023 s področja K. prejel popise del za to javno naročilo (B7), vendar to ne zadošča za utemeljenost očitka. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik zadnji dan roka, ki mu je bil dan za izvršitev naloge, na delu ni bil prisoten zaradi bolniškega staleža. Nadalje je izrecno poudaril prevelik obseg dela in pomanjkanje kadra (npr. sodelavka H. H. je bila od 1. 12. 2023 do 14. 12. 2023 v odpovednem roku in hkrati na dopustu), zaradi česar vseh odprtih nalog objektivno ni bilo mogoče opraviti. S sklicevanjem na podatke Portala javnih naročil RS je zatrdil, da predmetno javno naročilo še vedno ni izpeljano, česar toženka ni ovrgla (tudi A. A. ni vedel izpovedati, v kateri fazi naj bi to javno naročilo bilo). Slednje narekuje kvečjemu ugotovitev, da naloga očitno ni bila tako prioritetne narave, kot je bilo zatrjevano, oziroma da njena neizvedba do 15. 12. 2023 ne utemeljuje obstoja takšnega odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo tožniku ni mogoče utemeljeno očitati, da do 15. 12. 2023 ni izvedel obravnavane zadolžitve.

3.Nadaljnji odpovedni očitek se nanaša na to, da tožnik kljub razpolaganju z vsemi potrebnimi podatki ni do 15. 12. 2023 pripravil dokumentacije za izvedbo postopka po tehniki DNS za nakup stolov za prvo (enostavno) fazo postopka, v kateri se le kvalificirajo ponudniki. A. A. je temu pritrdil, prav tako toženkini trditvi, da je za prvo fazo DNS razpisa potreben le pavšalen opis predmeta nabave (npr. medicinski stoli - zdravniški, terapevtski idr.); kot je še izpovedal, je to fazo možno izpeljati v enem dnevu in je bila glede obravnavanega naročila v nadaljevanju tudi izvedena (B10). Tožnik je nasprotno navajal in izpovedal, da na sestanku 4. 12. 2023 ni bilo dogovorjeno, da se najprej pripravi DNS za izbor stolov. Na tem sestanku je predstavil cenik stolov, s katerim je že razpolagal, dogovorjeno pa je bilo, da se najprej izbere nekaj modelov stolov oziroma izdela popis za stole, ki mu je bil nato s strani oddelka K. posredovan šele 24. 1. 2024, predvsem pa je bilo dogovorjeno, da se preverijo potrebe po stolih po posameznih klinikah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina zapisnika z dne 4. 12. 2023 dejansko pritrjuje tožnikovemu pojasnilu. V zapisniku je med drugim navedeno, da tožnik pošlje oddelku K. izbor stolov v potrditev, po izboru stolov preveri potrebe klinik in šele nato pripravi razpisno dokumentacijo za povpraševanje po DNS. Za izvršitev naloženih zadolžitev tako očitno ni zadoščal le pavšalen opis predmeta nabave, kot to skuša v sporu prikazati toženka, informacija, ki jo je tožnik potreboval glede na dogovorjeno, pa mu je bila s strani oddelka K. posredovana šele 24. 1. 2024. Tudi obravnavani odpovedni očitek je tako neutemeljen.

4.Tožniku je očitano, da do 22. 12. 2023 kljub predhodno izoblikovanim strokovnim kriterijem (ki so mu bili po navedbi toženke posredovani 11., 12. in 13. 12. 2023) ni pripravil razpisne dokumentacije za objavo javnega naročila N. Tožnik je navedel, da je bilo to javno naročilo dne 27. 1. 2023 dodeljeno H. H., toženka pa je pojasnila, da je bilo predodeljeno tožniku zato, ker je 1. 12. 2023 H. H. nastopila dopust pred iztekom odpovednega roka. Tožnik je umestno izpostavil, da je A. A. od njega zahteval realizacijo naloge v zelo kratkem roku in kljub ostalim zadolžitvam, medtem ko H. H. naloge ni uspela realizirati v (bistveno daljšem) obdobju, v katerem je bilo javno naročilo dodeljeno njej. Utemeljeno je tudi opozoril na več dni trajajoč bolniški stalež, ki ga je nastopil 15. 12. 2023 in tekom katerega ni mogel opravljati dela. Nadalje je pojasnil, da so bile za ta dela ves čas sklenjene pogodbe za vzdrževanje, zato pacienti zaradi neizvedbe javnega naročila niso bili ogroženi, konkretnega primera ogrožanja pa ni potrdil niti A. A. S sklicevanjem na podatke Portala javnih naročil RS je tožnik še zatrdil, da to javno naročilo še vedno ni bilo objavljeno, česar toženka ni ovrgla. Slednje narekuje kvečjemu ugotovitev, da naloga očitno ni bila tako prioritetne narave, kot je bilo zatrjevano, oziroma da njena neizvedba do 22. 12. 2023 ne utemeljuje obstoja takšnega odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo tožniku ni mogoče utemeljeno očitati, da do navedenega dne ni izvedel obravnavane zadolžitve.

5.Zadnji očitek v sklopu javnih naročil se nanaša na to, da tožnik kot predsednik komisije, v katero je bil imenovan 4. 12. 2023, do 22. 12. 2023 ni pripravil razpisne dokumentacije za javno naročilo O., čeprav je prejel vse potrebne podatke iz področja za K. Tudi temu očitku tožnik utemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na odhod v bolniški stalež in siceršnji velik obseg dela. S sklicevanjem na podatke Portala javnih naročil RS je tudi poudaril, da to javno naročilo še vedno ni bilo objavljeno, česar toženka ni ovrgla. Slednje narekuje ugotovitev, da naloga očitno ni bila tako prioritetne narave, kot je bilo zatrjevano, oziroma da njena neizvedba do 22. 12. 2023 ne utemeljuje obstoja takšnega odpovednega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo tožniku ni mogoče utemeljeno očitati, da do navedenega dne ni izvedel obravnavane zadolžitve.

6.Poleg očitkov, ki se nanašajo na pripravo razpisne dokumentacije, je bila tožniku v odpovedi očitana tudi kršitev dolžnosti rednega elektronskega objavljanja informacij na skupnem e-portalu SharePoint o poteku obravnave projekta (poslovni dogodek, tedenska poročila, skupen seznam javnih naročil). Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na izpovedi tožnika in I. I., ki je bila zadolžena za zbiranje poročil o delu, presodilo, da tožniku kršitev ni utemeljeno očitana, ker je šlo za sistemski problem programa (neželen izbris datotek) in vseh strokovnih sodelavcev pri toženki. Pritožba tej presoji oporeka z navedbo, da upoštevanje celovite izpovedi te priče ne utemeljuje zaključka, da v programu SharePoint ni bilo tožnikovih poročil zaradi sistemskega problema.

7.Iz izpovedi tožnika in A. A. izhaja, da je tožnik informacije o delu oziroma statusu javnih naročil podajal na rednih sestankih (ti so bili po navedbi toženke organizirani zaradi sledenja poteku postopkov javnih naročil, v zapisnikih sestankov pa so bili po navedbi tožnika povzeti statusi javnih naročil). Iz trditev toženke izhaja, da so poleg te oblike poročanja zaradi doseganja preglednosti statusov javnih naročil imeli delavci tudi navodilo o vnosu podatkov v e-portal SharePoint (npr. B14), ti podatki pa so bili predmet poročanja generalnemu direktorju, strokovnim direktorjem ali svetu zavoda. To sta potrdila A. A. in I. I.

8.Kot sta izpovedala A. A. in I. I., tožnik podatkov ni redno vnašal v e-portal. Tožnik je izpovedal nasprotno, in sicer, da je vse zahtevane podatke v portal vnašal. Izpostavil pa je, da so bili ti podatki nenamerno velikokrat izbrisani s strani tretjih oseb, o čemer so delavci seznanili A. A. ali I. I. Ta je potrdila, da so osebe brez ustreznega znanja pri rokovanju z e‑portalom v njem po nesreči tudi kaj izbrisale, vendar so to povedale in je toženka popravila. Dokazni postopek je torej potrdil, da je prihajalo do brisanja podatkov iz e-portala, zato ni mogoče s prepričanjem zaključiti, da so se v e‑portalu vsi podatki, ki jih je vanj vnesel tožnik, tudi dejansko ohranili. To velja še zlasti, ker konkretna dejstva o tem, ali in kdaj naj bi bili določeni izbrisani podatki tudi popravljeni, niso bila niti zatrjevana niti ne izhajajo iz izvedenih dokazov. Iz trditev in izpovedi tožnika izhaja, da je v izogib izgubi podatkov te vedno hranil tudi v fizični obliki na svoji pisalni mizi, kar dodatno potrjuje problematiko brisanja podatkov iz e-portala.

9.Nadalje iz izpovedi I. I. izhaja, da v e-portal drugi delavci prav tako niso redno vnašali podatkov in da je tedaj, ko je podatke potrebovala (npr. za svet zavoda ...), delavce poklicala in jih prosila za posredovanje podatkov. Ob ugotovljeni problematiki brisanja podatkov iz e-portala in glede na vpeljano prakso pridobivanja podatkov z izrecnim pozivom delavcem (da bi tožnik odklonil takšno posredovanje podatka, mu ni očitano), pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi glede obravnavanega očitka ni podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10.Upoštevaje vse obrazloženo toženka ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato mu je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem delu sodbe utemeljeno priznalo pravice v skladu s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Ker pritožba to odločitev neuspešno izpodbija in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

11.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Na podlagi prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP ter Odvetniške tarife (OT) mu pripada povračilo 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), 150 točk za pritožbo zoper sklep Pdp 250/2025 (tar. št. 16/1 in 22/2 OT), priglašenih 300 točk za zastopanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 21/5 OT) in 16,5 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj 841,5 točk, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 616,00 EUR.

12.Tožniku za pristop na obravnavo pred sodiščem druge stopnje ne pripada povračilo kilometrine na relaciji P. - Ljubljana - P. ter nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, nasprotna stranka ni dolžna kriti stroškov, ki so nastali z izbiro pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča in izven bivališča tožnika.