Jedro

Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala 10. 4. 2014 in jo tožeči stranki vročila 11. 4. 2014, nezakonita. 2. Tožeči stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 11. 4. 2014, delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še nadalje traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od vročitve nezakonite izredne odpovedi, torej od 11. 4. 2014 do reintegracije prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne plače v znesku 1.544,49 EUR, kot da bi delala, glede na bruto zneske plačati vse davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila, konkretno od vsakega 11.-tega v posameznem mesecu in ji izplačati regrese za letni dopust, vse v 15 dneh od prejema prvostopenjske sodbe.“ (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek v zvezi s 3. točko tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki od dneva zaključka glavne obravnave, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od vročitve nezakonite izredne odpovedi, torej od 1. 4. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ki za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne plače v znesku 1.544,49 EUR, kot da bi delala, glede na bruto zneske plačati vse davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila, konkretno od vsakega enajstega v posameznem mesecu ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino namesto reintegracije v višini 15 bruto plač, to je v višini 23.167,35 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ji tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki v času odpovedi ni več veljala. V izredni odpovedi je nejasno navedla, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Lahko bi odpovedala le novejšo pogodbo ali pa obe. Delovno razmerje bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, zato je odpoved nezakonita. Lahko bi delala na novem delovnem mestu. Na prejšnjem je bila preobremenjena in sama za vse, na novem delovnem mestu („šalterju“) pa je več oseb, ki si lahko med seboj pomagajo. Navaja izhodišča oziroma okoliščine za uporabo 109. člena ZDR‑1 in opozarja, da jih sodišče ni upoštevalo. Ker se s tem sploh ni ukvarjalo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni podala navedb in dokazov glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zato je sodišče z zaključkom, da je izredna odpoved zakonita, napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je brez analiz celovitega razmerja med strankama zaključilo, da je tožena stranka zaradi ravnanja tožnice utemeljeno izgubila zaupanje vanjo. Poudarilo je, da si tožena stranka ne more privoščiti opuščanja varnostnih ukrepov s strani delavcev. Izhajalo je torej le iz ravnanja tožnice, ni analiziralo širših okoliščin dogodka. Tudi ni upoštevalo preteklega sodelovanja. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede 109. člena ZDR-1. Priči A.A. in B.B. nimata poslovodnih funkcij, zato ne moreta izpovedovati o možnostih nadaljevanja delovnega razmerja, saj to ni v njuni pristojnosti. Dokaz z zaslišanjem predsednika uprave pa je tožena stranka umaknila. Tožnica še poudarja, da ugotovljene kršitve niso hujše kršitve. Nikoli ni zanikala kršitev, tako ne drži, da je do vsega nekritična. Za te kršitve bi bila primerna sankcija opomin ali kvečjemu redna odpoved iz krivdnega razloga. Upoštevati bi bilo treba, da je bil zanjo 31. 3. 2014 dan pred preselitvijo na drugo delovno mesto in je morala poleg rednih tekočih nalog opraviti tudi vse potrebno v zvezi s primopredajo. Bila je pod velikim stresom in preobremenjena, zaradi česar je res pozabila ključ v blagajni, kar se ji je zgodilo prvič. Zaradi tega ji ni možno očitati generalnega opuščanja varnostnih ukrepov. Dokumentacija je bila razmetana le zato, ker jo je pregledovala pred preselitvijo. Obe kršitvi sta se zgodili v posledici nervoze, ni iz hude malomarnosti. Sodišče je storilo kršitev postopka, ker je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič C.C., D.D. in E.E., ki bi lahko izpovedale o tem, da odpoved ni bila podana zaradi kršitev, ampak zaradi šikaniranja. Ni argumentirano obrazložilo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo. Zaradi neizvedbe dokazov je ostalo neugotovljeno dejstvo, ali je bila odpuščena zaradi zatrjevanih kršitev ali iz drugih razlogov, ki jih je zasledoval predsednik uprave. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno. Glede na okoliščine primera je celo povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče zaključiti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

7. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se sklicuje na razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Predmet odpovedi sta dve kršitvi. Ena se nanaša na to, da je tožnica v času odmora, ko je ni bilo na delovnem mestu referent v zaledju podružnice, pustila nezaklenjeno pod-pultno blagajno in v ključavnici pustila ključ, blagajna pa tudi ni bila zaklenjena s kodo za zaklepanje, tako da bi lahko prišel do blagajne in denarja v njej vsak zaposleni, ki ima dostop skozi steklena vrata boksa s kartico kontrole pristopa ali kdo drug, ki bi uspel odpreti steklena vrata boksa. Druga kršitev pa se nanaša na razmetano dokumentacijo, čeprav je bila tožnica 27. 3. 2014 opomnjena oziroma opozorjena ravno zaradi takšne kršitve delovnih obveznosti.

8. Tožnica ne zanika kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje jih je, sledeč opredelitvi iz odpovedi, kvalificiralo kot kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012, določene v 5. členu, in sicer v 15. alineji (odgovorno, tekoče, strokovno in zakonito opravljanje nalog), 16. alineji (odgovorno izvajanje nalog v skladu z internimi akti, navodili in sklepi), 17. alineji (odgovornost za varno poslovanje podružnice) in 21. alineji (skrb za urejenost delovnega mesta in poslovnih prostorov – enako določa tudi 36. alineja 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014), ter še v 1. alineji 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 (da je delo v skladu s pogodbo dolžna opravljati odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno ter pri tem upoštevati temeljne usmeritve delodajalca, interne akte delodajalca, določila te pogodbe in navodila uprave delodajalca oz. od nje pooblaščenega delavca – podobno določa tudi 37. alineja 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014). Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala še kršitev Pravilnika o blagajniškem poslovanju, da mora blagajnik v času odmora za malico oz. ko zapusti delovno mesto, blagajno zakleniti, ključ pa vzeti s seboj (36. člen), ter da mora blagajnik pri svojem delu pravilno uporabljati podpultno blagajno, med drugim jo zaklepati med odsotnostjo (2. alineja 3. odstavka 9. člena).

9. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnica ravnala tudi v nasprotju z omenjenim opozorilom z dne 27. 3. 2014 ter opozorili (npr. v elektronskem sporočilu z dne 4. 12. 2013, ko jo je direktorica podružnice prosila, če uredi svoj delovni prostor – mizo in blagajno). Pravilno je povzelo, da je tožnica kršila tudi osnovne zakonske obveznosti delavca, da mora vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (33. člen ZDR-1), da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1), in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1).

10. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj gre za hujše kršitve. Pravilno je poudarilo, da je bila tožnica zaposlena v hranilnici, kjer je upoštevanje varnostnih mehanizmov še posebej pomembno, zato se od delavcev pri ravnanju z blagajnami, kot tudi dokumenti komitentov zahteva še posebna skrbnost. Opustitev varnostnih ukrepov do te mere, da delavec pusti blagajno ne zgolj priprto, temveč tudi ključ v ključavnici, predstavlja glede na naravo tožničinega dela hujšo kršitev delovnih obveznosti. Prav tako predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti neurejena dokumentacija, za katero je bila zadolžena tožnica, posebej ker je šlo v konkretnem primeru za dokumentacijo v zvezi s poslovnimi računi pravnih oseb, ki mora biti skrbno vodena in shranjena. Poleg tega dokumentacija, puščena na mizi v času tožničine odsotnosti, ne predstavlja pričakovane stopnje varstva osebnih podatkov strank tožene stranke. Dokumentacija pa je bila pomembna tudi s stališča F. kot regulatorja, ki bi lahko toženo stranko zaradi takšnih kršitev sankcionirala, prav tako pa bi ji sankcijo lahko izrekel tudi pooblaščenec za osebne podatke. Predmetne kršitve bi lahko imele za toženo stranko občutne posledice tudi zato, ker ji zavarovalnica npr. v primeru ropa sporne blagajne ne bi povrnila škode, saj bi do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve varnostnih mehanizmov pri toženi stranki. Ker bi bil ogrožen tudi ugled tožene stranke oz. zaupanje komitentov vanjo, vse navedeno kaže na to, da gre v konkretnem primeru za hujše kršitve delovnih obveznosti.

11. Tudi če je bil 31. 3. 2014 za tožnico posebej stresen dan, to ni opravičilo za kršitev temeljnih (ne pa kakšnih manj pomembnih) delovnih obveznosti, predvsem pa ne izključuje hude malomarnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je šlo za zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega zaposlenega v banki, ki je zadolžen za delo z blagajno in občutljivimi osebnimi podatki strank. Primerno je izpostavilo izpoved same tožnice o tem, da je vedela, da bi morala ključek blagajne vzeti s seboj, ko je odšla na malico, vendar tega ni storila. Prav tako iz njene izpovedi izhaja, da je vedela, da je njena dokumentacija neurejena in da je to proti pravilom. Sodišče je s tem v zvezi poudarilo še okoliščino, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena že od leta 2006 in je ves čas opravljala enaka dela, zaradi česar je še toliko bolj pravilen zaključek o tožničini hudi malomarnosti.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za zakonitost odpovedi pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče mora torej ugotoviti razloge, ki nalagajo nujnost takojšnje prekinitve delovnega razmerja, kar pa ni tudi nujna sestavina izredne odpovedi.

13. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo 109. člena ZDR-1 - da ni analiziralo širših okoliščin, v katerih se je dogodek zgodil. Docela neutemeljen je s tem v zvezi očitek kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z okoliščinami, ki jih navaja pritožba (da mora biti hujša kršitev po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah primera takšna, da je odpoved utemeljena; Da morata biti način storitve in vrsta kršitve taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem; Da mora iti za tako porušeno ali bistveno omajano razmerje strank, da nadaljnje delo in sodelovanje ni več mogoče; Da mora biti kršitev taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank, na medsebojne odnose v podjetju ipd.; Da odpoved ni zakonita, če je napoved za nadaljnje sodelovanje lahko ugodna; Da je treba v zvezi s tem pravilno ovrednotiti okoliščine kot so dolgoletno uspešno, zadovoljivo sodelovanje, dotedanja neoporečnost delavca, zvestoba in privrženost delodajalcu, ustrezno delo po obsegu in kakovosti). Tudi, če bi držalo, da sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo (kar pa ne drži), to ne bi pomenilo navedene kršitve postopka, ampak nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje brez analize celovitega razmerja med strankama enostavno zaključilo, da je tožena stranka zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo. Ne drži, da ni upoštevalo preteklega sodelovanja, nasprotno. Za uporabo 109. člena ZDR-1 ne more biti ključno vprašanje zagotavljanja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, ki niti ni predmet odpovedi. Tudi sicer pa pritožba s tem v zvezi ne more uspeti z navedbo, da bi bila tožnica na novem delovnem mestu („šalterju“) razbremenjena, ker dela tam več oseb, ki si lahko med seboj pomagajo.

15. Ne drži, da tožena stranka ni podala navedb glede okoliščin in interesov iz 109. člena ZDR-1, četudi je res, da so bile njene navedbe v zvezi s tem skope in je z njimi pravzaprav zgolj zanikala navedbe tožnice, ki jih je podala v zvezi s to določbo. In sicer je navedla, da tožnica ni vestna delavka, zoper katero tožena stranka pred odpovedjo ne bi imela pripomb, pač pa je pri tožnici resna nevarnost ponavljanja istovrstnih kršitev, katerih narava je takšne teže, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Poudarila je kot nedopustno že zgolj to, da nekdo, ki pozna bančne predpise in bančno poslovanje, trdi, da očitane kršitve niso hude, ker pa je ta pravila tožnica celo kršila, nadaljevanje delovnega razmerja sploh ne pride v poštev. Prerekala je tudi navedbe o tem, da teža očitanih kršitev ter stopnja krivde ne zadoščata za odpoved, ter da je treba šteti tožnici v korist, da je dolgo let uspešno in vestno opravljala delo za toženo stranko.

16. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede uporabe 109. člena ZDR-1. Ni odločilno, da je tožena stranka umaknila dokazni predlog z zaslišanjem predsednika uprave tožene stranke. Četudi priči A.A. in B.B. nimata poslovodnih funkcij, sta bila v okviru svojih funkcij (prvi je svetovalec uprave, drugi namestnik direktorice podružnice) vseeno pristojna izpovedati o interesu tožene stranke za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico oziroma o porušenem zaupanju.

17. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita poudarjanje okoliščine, da si tožena stranka ne more privoščiti opuščanja varnostnih ukrepov s strani delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je zaupanje delavcem v banki oziroma hranilnici ključno, saj so ti pri svojem delu in tako tudi pri izvajanju potrebnih varnostnih ukrepov samostojni. Pravilno izvajanje teh ukrepov je posebej pomemben faktor pri presoji zaupanja tožene stranke v njenega delavca. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo toženi stranki, da je izgubila zaupanje v tožnico. Opuščanje varnostnih ukrepov je nedopustno ne le zaradi možnosti nastanka materialne škode, ampak tudi zaradi možnosti sankcij s strani nadzornih institucij, kot tudi zaradi možne okrnitve poslovnega ugleda podjetja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi res navedlo, da tožnica nesamokritično ocenjuje svoje ravnanje. A poudarjanje pritožbe, da tožnica dejanja ne zanika, še ne daje podlage za zaključek, da je navedena ugotovitev napačna.

18. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da v zvezi z uporabo 109. člena ZDR-1 tožnici ne more šteti v korist okoliščine, da je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2006, tudi ni sledilo njeni trditvi, da je bila do odpovedi neoporečna in da je svoje delo opravljala uspešno. Poudarilo je, da bi morala biti tožnica ravno zato, ker je bila že dlje časa zaposlena pri toženi stranki, posebej skrbna pri izvajanju potrebnih varnostnih mehanizmov ter še dodalo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da tožena stranka zoper njeno delo ni imela pripomb ali pritožb, ampak nasprotno. Pravilno je sodišče prve stopnje opredelilo kot nerelevantno okoliščino, da ji tožena stranka ni prepovedala dela že na dan kršitve, temveč je delo opravljala še dva dni.

19. Glede na vse navedeno ni možno pritrditi pritožbi, da bi bila primerna sankcija za tožnico zgolj opomin ali kvečjemu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Izpolnjeni so vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi.

20. Nenazadnje sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič C.C., D.D. in E.E., kar ne drži. Prav tako ne drži, da v posledici zavrnitve teh dokaznih predlogov ni moglo biti pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede dejanskega razloga izredne odpovedi. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, ni zaslišalo predlagane priče C.C., ker je bil predlagan, da bi izpovedal o tem, da je predsednik uprave rekel tedanjemu namestniku direktorja, da bi najraje zamenjal vse delavce v PE G.. Torej je bil predlagan za pričanje na splošno o okoliščinah, ki so pred odpovedjo vladale pri toženi stranki, kar za predmetni spor ni odločilno. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi zavrnitev zaslišanja prič D.D. in E.E., sodelavcev, ki naj bi prav tako prejela odpovedi pogodb o zaposlitvi. Pravilo je ocenilo, da tudi te okoliščine niso ključne in ne bi mogle privesti do drugačne odločitve. Poleg tega je še obrazložilo, da tožnica za nobeno od navedenih prič tudi ni navedla naslova za vabljenje.

21. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).